Izpiti JZS v Gorjuši ali kako sem postala jamarska pripravnica V soboto, 18.6.2016 so v Železni jami potekali izpiti JZS za nazive jamar pripravnik, jamar in USJD. Natanko 7 mesecev in 4 dni za tem, kar je moja noga prvič prestopila prag jame v Belojači. No, ni bilo čisto prvič, bila sem še kot majčkena skavtinja volčička (najmlajša kategorija skavtov) na taboru v Logarski dolini, kjer smo obiskali jamo, nimam pojma katero, a obisk se mi je vtisnil globoko v spomin *.
Kdo bi si mislil, da bom spet kdaj lezla po blatnih rovih! Od Belojače pa do danes sem sledila ljubezni po kar nekaj jamah, spoznavala podzemni svet in se urila v vrvni tehniki. Tako je padla odločitev, da je čas, da opravim prvi preizkus.
Od podlasic bi sicer naj izpit za pripravnika opravljala tudi Mateja, vendar je naneslo tako, da se je Mateja veselila, dobro jedla in žurala na poroki, jaz pa nisem bila ta dan povabljena na nobeno poroko in sem pač morala švicat v Gorjuši.
Dan izpita se je pričel zgodaj. V bistvu se ni preveč ločil od prejšnjega dne, saj sem zaradi izpitno/dopustniškega obdobja in posledično pomanjkanja natakarjev v našem mladinskem centru skočila iz pisarne za šank in tam ostala do četrte ure zjutraj. Privoščila sem si dve urci spanja, en Shark in gasa proti Šentrupertu, kjer sem volan prepustila našemu predsedniku Maksu, sama pa brezglavo listala po Jamarski bazi znanja in Ne hodi brez glave v jame... Po prihodu v Gorjušo nas je najprej čakalo pisanje teoretičnega dela. Še enkrat se je pokazalo, da je pomembno sodelovati in ne zmagati, saj te le sodelovanje lahko pripelje do zmage. Tako smo kandidati pridno sodelovali in vsi opravili pisni del izpita.
Za tem smo se oblekli v polno jamarsko opremo ter se pokazali inštruktorjem. Na tem mestu sva z Maksom ugotovila, da je snel železni karabin, ko je čistil moj pas, ki ga je dan prej posodil Luki v Vetrnici, in ga pozabil dat nazaj. Hvala, Aleš, da si posodil karabin! Nato pa prva pomoč. Zanimivo in poučno. Čeprav upam, da je nikoli ne bomo potrebovali, je dobro takšno znanje redno obnavljati. Postavljali smo bivak in preverili vsebino našega kompleta prve pomoči. Naslednja preizkušnja je bilo izdelovanje vozlov. Seveda smo bili vsi štirje pripravniki odlično pripravljeni in bi totalno obvladali sceno, če nas ne bi namočil Maks, ki nam je pod nos porinil napačno izdelano šestico z dvojno zanko. Mislim, da s Črtom nikoli v življenju ne bova pozabila, kako se pravilno izdela, saj sva dobila pošteno predavanje. Še Coca-cola (to je pes) ga je s povešenim repom, očmi in ušesi poslušala, kako se šestica ne naredi. Zna bit, da je s tem preprečil kakšno jamarsko katastrofo... manj možnosti, da bomo kdaj potrebovali prvo pomoč!
In še zadnji del izpita, ki sem se ga vsaj jaz najbolj veselila. Poligon v Železni jami. Kljub utrujenosti od premalo spanja in boleči rami zaradi včerajšnjega cepljenja sem se navdušeno zagnala v steno. Prehod čez vozel navzgor, 1. sidrišče, prečka, 2. sidrišče, žemarjenje gor, 3. sidrišče ter spust dol čez vozel, ki je bil taktično v višini gledalcev na mostu, še eno sidrišče in do dna. Kot ponavadi je tudi tokrat prišel na obisk g. Murphy in zaukazal prsnemu žemarju, naj ne sodeluje z mano pri žemarjenju navzdol pred vozlom. Nič kaj zabaven občutek, ko ti 5 parov oči gleda pod prste in modruje, zakaj neki se žemar zatika. No, po centimetrih sem se le prigonila do vozla in se prehaklala čezenj. Končno na trdnih tleh pod nogami se odpravim do Aleša, da mi poda komentar in oceno. Poligon opravljen, seveda je pa še prostor za izboljšave. Huh, moram priznat, da mi je kar odleglo! Mislim, da si je oddahnil tudi Maks, ki spremlja vsak moj korak, me uči in spodbuja.
Hvala Maks za vse tvoje znanje, ki ga prenašaš na nas in za potrpežljivost, odličen inštruktor si!
* Ker mi radovednost ni dala miru, sem med pisanjem članka kontaktirala skavtskega voditelja iz tistih časov in izvedela, da je to bila Erjavčeva jama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar