Irska - sprehod med in pod zelenjem


V septembru smo obiskali Irsko, zeleno deželo ob Atlantiku. V spodnjem potopisu je predstavljeno naše raziskovanje te dežele.



Dodajamo še filmček slabše kakovosti, kjer smo prečili res impozanten slap, ki je tekel v jami.



Zapisali:  Alenka, Lea in Maks.; Foto: Alenka, Gregi, Maks, Valerija in Lea.


Jesensko šnofanje v Breznu presenečenj



21.10.2018, nedelja.

Končno se je našel čas, da gremo v Brezno presenečenj, ki je trenutno naša največja jama, ki jo raziskujemo. Dva avta sta se proti vrhu Dobrovelj peljala iz Vranskega in en iz nazarske strani. Zjutraj je bil dež in malo je že bilo skrbi, ampak se nismo dali. Jutro je bilo turobno in peljali smo se mimo koče na Farbanci, po cesti polni listja. Zaradi listja se ni videlo, kje teče cesta, ali se še peljemo po njej ali že izven nje. Ni se videlo ne luknje, ne kamenja in to je bistvo, da vidiš, če imaš nizek avto. Tako smo se počasi premikali in megla se je valila mimo dreves. Potem smo bili že malo v skrbeh, če še sledimo pravi cesti. Tilen je podoživljal v svoji domišljiji strašne prizore iz kakšnega groznega filma. Ko pa smo prišli na znani ovinek, smo si oddahnili, da gremo prav in kmalu smo prispeli na »parkirišče« pred Breznom presenečenj. Dežja ni bilo, le mraz nas je silil, da se hitro pripravimo za jamo.
Prva sta bila pripravljena Žiga in Gregi, ki sta se namenila na dno. Vzela sta vsak svoj bojni obrok, opremila vhodno brezno in izginila globoko pod zemljo. Za njima sta šla Filip K. in Lea, ki sta bila opremljevalna ekipa. Zadaj smo bili merilna ekipa: Alenka, Tilen in jaz. Tilen se je sedaj že četrtič podal v jamo, kjer je vrv in prvič je cel dan preživel v jami. Zato je imel malo treme, pa tudi zgodbe prej v avtu, da jama ni mačji kašelj, so mu spodbudile še večje spoštovanje do sveta, v katerega odhaja njegov korak. In še mini transportko je dobil za nosit in je bil kar ponosen, dokler se mu ni začela zatikati in je iz ponosa dobil dolg nos. Vode v jami ni bilo, zato je bilo zelo suho in posledično tudi topleje.
Počasi smo se premikali do Velike dvorane, kjer smo dohiteli opremljevalno ekipo, saj je Filip prinesel v jamo fotoaparat in je malo slikal. Tilen je začel vpletati zavoro in nato se je zelooo počasi z ritjo obračal v smer vrvi. Bilo je zelo počasen in ker mi je že dvakrat pomagal v ožini, ko me je vlekel ven, sem mu tudi jaz ponudil pomoč in ga pritisnil z nogo čez rob, da se je hitreje obesil na zavoro. Se je ujezil ko mali cvitarski petelin, kaj ga strašim. Ko pa je prišel na dno Velike dvorane, pa je že vse pozabil – na zatikanje mini transportke, na tremo, spuščanje in že je pričel na kup nositi odlomljene primerke sige, da jih bo odnesel domov za svojo zbirko. Smo mu jih pobrali stran in rekli, da se je raziskovanje šele pričelo in naj počaka na konec raziskovanja, da vidi, kakšne volje bo kasneje za prenašanje teh težkih kamnov. Za Veliko dvorano pa smo že vstopili v Usran klanec, kjer je bila naša prva postojanka.
Tam smo nazadnje priplezali v Meander zelenih netopirjev in nismo ga še izmerili. Filip in Lea sta na začetku vstopa v ta meander začela plezati navzgor, da preverita možnost priti še višje. Tilen je s prstom kazal na valove vrvi in da prečke še ni jemal, naj greva z Alenko kar sama tja. Tako sva poiskala staro točko in začela z merjenjem. Namerila sva 40 metrov. Meander se ves čas dviguje in se dvigne za kar 18 metrov. V njem najdemo nekaj gvana in suhe zemlje. To je en od starih pritokov v tej jami. Na koncu na stropu opazimo tudi vodne kotlice. Ko sva končala z merjenjem, sva se vrnila in smo nadaljevali v drug pritočni meander, ki je na sredini Usranega klanca. Stojimo na začetku in Tilen naju gleda, kam sedaj. Pokaževa mu vstop v meander dva metra visoko. Samo zavil je z očmi in že je vedel, da bo nekaj spet za plezati. Nastavim mu hrbet, Alenka mu pomaga držati ravnotežje in že se skobaca v meander. Nato mu sledi še Alenka in pričnemo meriti meander, ki smo ga poimenovali »Kam greš Filip?«. Ime je dobil, ko smo raziskovali Filipov tunel in je Gregi naletel med opravljanjem manjše potrebe na to luknjo. Ker smo se že v Filipovem tunelu vrteli iz ene etaže meandra v drugo, širili navzgor in naleteli na krožno pot med etažami itd. smo rekli, pa kam greš Filip, da se kar ne končajo ti meandri. Drugače je bila ta meander že znan prvim raziskovalcem, in sicer Tone Vedenik nam je veliko pripovedoval o vhodu v nek rov sredi Usranega klanca, ampak nikoli prej nismo naleteli na vhod v ta del. Sedaj smo ga našli in izmerili. Na začetku lahko vidimo še en manjši pritok v ta del, ki je bogat s sigo. Tudi tukaj gre za star pritočni del.
V tem delu jame smo naleteli že na 5 identičnih pritočnih kanalov, ki se glavnemu kanalu priključijo iz iste smeri, pod istim kotom, se dvigujejo v istem naklonu... Prvi je v Veliki dvorani – Flaco meander in en se še vidi pod vrhom stropa, do katerega bomo plezali naslednjič, da preverimo, kaj je sploh ta luknja. Drugi je na novo odkrit Meander zelenih netopirjev. Lani smo raziskovali Filipov tunel in Gregi je našel prehod v Predor Trojane, ki je 50 metrov dolg meander, ki se konča z ožino, s katero ne bi bilo veliko dela in prišli bi še naprej, saj se čuti prepih. Potem pa je ta meander Kam greš Filip?. Vsi so obrnjeni proti severu in so zelo suhi. Vsi se tudi dvigujejo za okoli 30°. V delu Kam greš Filip? smo namerili 46 metrov in dvigne se za 21 metrov. Na koncu najdemo stare papirčke iz starega hotela Merx, kar potrjuje Tonetovo prisotnost prvopristopnika, saj je nekdaj delal v tem hotelu. Tudi tu je ožina, iz katere piha in je tudi možnost, da gre naprej na površje, od koder je v preteklosti tekla voda.
Med zaključevanjem merjenja pa smo že slišali Filipa in Leo, da sta končala. Tako smo se dobili v Usranem klancu in si privoščili kosilo. Iz velike rdeče transportke smo na plan potegnili vsak svoj bojni obrok in pričeli po njem brskati, kot kure. Obroki se skuhajo tako, da grelnike preliješ z vodo in ta bi naj zavrela. A grelniki se v jamsko hladni vodi ne aktivirajo in ta ključni podatek ne piše na pripravi obroka. Sedaj eni že vemo to, da daš vrečko pod kombinezon in čakaš, da začne se valiti ven para. Problem je bil, ker pa Žiga in Gregi, ki sta šla na dno, nista vedela tega in samo vprašanje je bilo, kako se bosta znašla.
Med kuhanjem, odpiranjem energijskih tablic, čokolad, jogurtov v prahu se je na vrhu Usranega klanca slišal ropot. V jamo je prišel Simon, ki je testiral svoje nove pripomočke za kuho in nam skuhal čaj. Med žvečenjem hrane z veliko E-ji in šumenjem, brskanjem po vrečkah je Lea poročala o rezultatih plezanja. Nad pričetkom Meandra zelenih netopirjev sta prilezla na poličko cca. 4 metre visoko in nato še malo višje, kjer je nemogoče plezati višje zaradi preozkega meandra. Po njeni oceni je ožine še vsaj 8 metrov in na vrhu, kolikor sta svetila, nič ne kaže, da bi se širilo. Tako sta odnehala in do polovice razopremila dostop do Meandra zelenih netopirjev. Eno sidrišče v prečki je bilo preveč oddaljeno in ni bilo v njeni moči, da bi jo dobila dol.
Po končanem basanju z raznovrstno hrano sta Lea in Filip odšla ven, ostali pa smo se leno odkotalili naprej. Odšli smo do Minotavrovega peskovnika. Simon je splezal naprej v Plac za podlasice, kjer je manjši kamin opremil z vrvjo, da bomo lahko merili. Tilen je dremal in ko je malo omenil mraz, sva ga z Alenko že zaposlila, da je nosil označevalne kartončke na svoje mesta. Preverili smo tudi drugo povezavo iz Minotavrovega peskovnika v Plac za podlasice, a nam zaradi preveč podornega vstopa ni bila všeč. Ta del je zelo podoren in na vrhu Placa za podlasice in še v nekaterih delih lahko vidiš lepo drsanje levo –desno ploskev. Vidi se kar nekaj prelomov. Plac za podlasice je večji prostor in v višino meri 20 metrov. Na nekaterih delih so založeni veliki kosi podornih blokov, ki grozljivo visijo nad glavo, ko hodiš pod njimi. Na koncu zlezeš v meander, poln suhe zemlje, ki je včasih tudi navlažena. Na koncu meandra pa ni čutiti prepiha, le ozka razpoka se nadaljuje v globino. Na drugi strani tega dela pa je zopet podor, iz katerega lahko splezaš nazaj v začetek Minotavrovega peskovnika.
V Placu za podlasice smo namerili 78 metrov poligona, kar nas je zelo razveselilo, da smo še v zgornjih delih lahko izmerili toliko novih metrov in v takih velikih prostorih, ki nikoli prej niso bili omenjeni. Nato je utrujenost in koncentracija padala in za ta dan smo končali. Pobrali smo stvari in počasi plezali na površje. Če smo pospešili, smo takoj zakuhali. Jama je bila ta dan še posebej vroča. Take toplote se res ne spomnimo v našem času, kar jamo raziskujemo. Med vračanjem so nas v večjem številu tudi obletavali netopirji. Tik pod vhodnim breznom smo prišli do malo svežega zraka, v jami je bilo res brez pravega prepiha. Zunaj pa so bile 4 stopinje in ura je kazala 21:00. Tako smo zmetali opremo iz sebe v avto in se odpeljali vsak v svojo smer v dolino. Z Alenko sva zavila v Vilo Veternico, našo kočo, ki služi kot nekakšen bivak raziskovanja Dobrovske planote. Tam sva nakurila in dala kuhati čaj, Alenka pa še je vrgla na vročo plato nekaj kostanja. Tako sva lahko klepetala in čakala še na zadnja dva od današnje raziskovalne ekipe. Nisva pričakovala, da bosta kmalu zunaj, saj dna Brezna presenečenj ni lahko obiskati.

Ko je minilo že 13 ur, kar sta bila v jami, sva že bila nestrpna in ko je ura kazala 15 minut čez polnoč, se je oglasil Žiga, da sta živa in utrujena prišla iz jame. Skuhala sva golaž, čaj in čakala na novice njunega 13-urnega potikanja po BP. Najprej sta povedala, da so grelniki zanič in da je Gregi pojedel kar hladni obrok, ki je bil daleč od prestiža. Žiga je imel pomisleke in takega pogumnega dejanja ni naredil, rajši je pojedel vse drugo. Do dna sta se spustila dokaj hitro. Sedaj smo končno dobili tudi sliko Sifona presenečenj, ki ga je lani dosegla trojica Lea, Rok P. in Matjaž B. Potem sta bila na dnu še Feri in Bor, ki sta raziskovala obvoze. Sedaj pa sta spodaj bila Žiga in Gregi, ki sta preverila stanje in tudi poslikala ta sifon, ki je BP pripeljal do neke globine, ki jo še moramo izmeriti, ocenjujemo pa nekje blizu -600 metrov. Zanimiva fotografija je tudi bila iz obvoza do sifona, kjer je na stropu visela kolonija netopirjev. Sifon mora biti blizu površja, to nam je znano in nestrpno čakamo, da pridemo z meritvami v spodnji del jame in vidimo, kje je to. V povratku je Žiga videl, da je kar nekaj brezen, prej se mu je zdelo, da je notri samo ena vrv. Kot vsem, ki gredo v spodnje dele, se utrujenost začne poznati od bivaka naprej, kjer se vleče in vleče in nikakor ne konča. Žigu so čevlji totalno razpadli, tako da ven je prišel skoraj bos. Izmerila sta tudi temperaturo: v bivaku je kazalo 10 stopinj in pri sifonu je kazalo 11 stopinj. Vode, kot po celi jami, je bilo zelo malo. Tako smo končali raziskovalni dan v BP in zopet spoznal veliko novih dognanj v tej zapleteni jami. Sedaj smo že izmerili 895 metrov poligona, dolžino rovov 846 metrov in globino 137 metrov.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip Kuntu, Gregi

Nova jama v Florjanu – Onatova jama



19.10.2018, petek.
Tokrat je akcijo organiziral Tilen. Namreč blizu njegovega doma je zraven hiše vhod v jamo. V tej jami sta že bila njegov stric in oče. Nato je lastnik zaradi varovanja preprečil vstop v jamo in tako se z njo nikdar več niso ukvarjali niti jamarji. Ampak Tilnu to ni dalo miru in pripovedi starejših so mu burile domišljijo in zbujale radovednost. Sreča pa je bila na njegovi strani, saj se je v hišo vselil novi lastnik. Takoj je šel do njih in jih vprašal, če sme z jamarsko klapo pokukati v jamo. Odgovoril je bil »da« in da tudi njih zanima, kaj imajo v bližini in da ni problema. Odmaknili so kramo, ki se je nabrala pred vhodom v jamo in čakalo je na prihod nas, jamarjev.
Pred hišo je že bil Simon in opremljal svojega sina Erika, ki ima 4 leta, da z njim prvič pokuka v svet podzemlja. Mene je zmotil samo velik črni pes, ki je branil dvorišče in kazal pasje zobe. Pred kratkim je strgal poštarju uniformo in prav nič mi ni bilo do tega, da bi na naju s Tilnom testiral moč tkanine popolnoma novih novih kombinezonov.
Tako smo se zmenili s sosedom, če lahko dostopamo do jame po njihovem varnem teritoriju. Odkorakali smo do jame in prvi je notri smuknil Simon ter se kmalu vrnil z odlično novico, da jama le ni tako mala in da je zelo bogata z kapniki. Tako se nam je pridružil še Erik in že smo v osrčju te jame opazovali delo vode.
Po tleh so bile suhe ponvice, iz stropov so viseli stalaktiti, s tal pa se je dvigal tudi kakšen stalagmit. Jama se je končala z neprehodno ožino, ki je bila tudi bogata z jamskim okrasjem. Ko smo si napasli oči, smo šli ven in vzeli v roke merilni komplet. S Tilnom sva namerila 12 metrov poligona in 3 metre globine.
Med tem pa se je pri nas ustavila še Valerija, da pokuka v novo jamo v občini Šoštanj. Čim je oblekla moj kombinezon, sta že s Tilnom smuknila v notranjost. Jamo je Tilen poimenoval Onatova jama, saj tako se reče po domače domačiji, kjer živi njegova babika (stara mama), ki so lastniki zemlje malo višje od jame. Po koncu raziskovanja te jame smo se zahvalili lastnici, ki je navdušeno gledala slike od te lepe jame, ki je sedaj v njihovi oskrbi. Mislim, da dokler bo ta velik črni pes, je vsa moč v njegovih čekanih, da jama ostane lepa, kot je sedaj.
Miru pa še vedno nismo imeli in smo se zapodili še pod stene v začetek Hude soteske. Valerija je stala na cesti in naju usmerjala do vsake zajede v steni, ki jo je videla. Našli nismo nič jamskega, počasi smo se vrnili do avtov in zaključili akcijo z novo jamo v žepu.

Raziskovali in merili: Tilen Pdkrižnik, Simon in Erik Araus, Valerija Petrič in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Tilen in Maks Jamski

Jesen vabi v Dihalnik Keramika



12.10.2018 – 17.10.2018

Zopet se je našel čas za naš ljubi dihalnik, ki od nas zahteva veliko potrpežljivosti, še več pa trme. Zaradi dostopnosti, ko so poti do bolj oddaljenih jam težje dostopne in zaradi obilice komarjev poleti Keramiko raje obiščemo jeseni, pozimi in zgodaj spomladi. Tako smo v petek po dolgem poletju končno spet našli čas za delovno akcijo.
Veles in Valerija sta bila sicer zunanja ekipa, ampak že to pride prav, kajti komarji se tako razporedijo in ne pijejo kri kopačem, ki jim že itak kri pije ozek rov. Midva z Leo pa sva pričela in počasi kopala na mestu, ki nam je pobralo v preteklosti kar nekaj akcij. Sedaj sva ga razširila toliko, da si lahko notri na vseh štirih, kar pride zelo prav za polnjenje borše in delo. Počasi sedaj zapuščamo ta del, kjer je bilo res ozko. Na ovinku, kjer se vhodni meander poveže s tem rovom, je nastala nekakšna stopnička. Ta stopnička in hkrati še ovinek zelo lomita telo, posebej če si večje rasti.
Prepih je v petek vlekel notri, tak da je bilo prijetno, ko je prišel notri svež zrak. Tik pod vhodom pa naju je vsakič, ko sva šla ven, pozdravila žaba, ki je bila kot varnostnik na delovnem mestu. Tokrat sva se uspešno lotila predvsem stropa, kjer se je pokazalo, da je na stropu tanjša enovita plast, nad njo pa so naloženi kamni in nad njimi verjetno zemlja. Ker jama gre v notranjost hriba, niti ni tako zelo blizu površja. Na žalost pa je časa zmanjkalo in odšli smo še pred nočjo domov. Zahvala gre tudi lastniku, ki je vhod zavaroval. To daje nam še večjo motivacijo, ker ima lastnik velik posluh za naše raziskovanje.
Naslednjič sva si vzela čas v sredo in znova zagrizla, tokrat naprej po rovu. Na vhodnem delu naju je zopet čakala žaba, ki sva jo tokrat dala ven, da si malo počije od varovanja. Šlo nama je odlično in napredovala sva kakšen meter naprej. Prepih je najprej stal, nato pa je pihalo iz jame ven. Tokrat sva lahko pokukala tudi v nadaljevanje rova. Za enkrat se vidi, da o kakšnih širinah še ne moremo govoriti. Rov gre cca. 3 metre v istih dimenzijah naprej, nato je ovinek. Je pa spodbudno, da še ena ali dve akciji in na začetku tega rova bo nastal prostor, kjer se bo dalo vsaj malo bolj razširiti, da bo malo bolj udobno. Trenutno je delo zaradi malo prostora zelo oteženo in naporno. Počasi se premikamo proti Maroltovi jami, samo še en ovinek in bomo v njej, si pravimo.
Zapisal: Lea in Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Razopremljanje B2L in kupi peciva



6.10.2018, sobota.

Lep jesenski dan se je delal, ko sva se peljala v Zaloko proti Breznu dveh lobanj. Filip Kuntu je bil prvič tu in sem mu pokazal požiralnike v Zaloki ter povedal še malo o zgodovini raziskav našega kluba na tem območju.
Brezno dveh lobanj (B2L) je ena od pomembnejših jam našega kluba, saj je s 150 metri globine ni bilo lahko doseči. Takrat so se starejši člani ubadali predvsem z izvirom rečice Ljubija in njenim vodnim zajetjem, ki ga sestavljajo pobočne grape in doline manjših potokov in se zbirajo v širši, ploski osrednji dolini Zaloki. Od Zaloke do izvira Ljubije se vleče strma in navzdol vedno ožja suha dolina, ki se takoj pod izvirom stisne v pravo sotesko, deloma vintgar, do sotočja s Kramarico. Ta dolina je »vrezana« med Smrekovcem na severni in Golti na južni strani. Zgornji del doline Zaloka leži cca. 1000 m.n.v., pobočja nad Zaloko pa so še višja. Na severni strani je najvišji vrh Smrekovec (1577 m), na južni pa Boskovec (1588 m). Suha dolina pod Zaloko se spušča za 200 metrov, tako da je izvir Ljubije na 720 m.n.v. Preko Zaloke poteka Smrekovški prelom, ki po nekaterih virih v geološko-tektonskem smislu razmejuje Karavanke od Savinjskih alp. V vznožju Boskovca se od Smrekovškega odcepi Šoštanjski prelom. Smrekovški prelom je tudi petrografska meja: severno ležeče ozemlje sestavljajo vulkanske kamnine (andeziti in tuliti), ozemlje južno od preloma pa sestavljajo triadni apnenci.
To ozemlje so jamarji takrat raziskovali zelo sistematično. Našli so cel kup vodnih požiralnikov, ki se pojavijo takoj, ko površinske vode zapustijo neprepustni andezit. Te vode so precej kisle in močno zajedajo apnenčeve sklade, kamor tudi poniknejo. Od šestih doslej znanih vodnih ponikalnic so uspeli prodreti v dve. Prva je dolga 80 in globoka 40 m, druga pa je manjša, dolga 40 in globoka 10 m. Obe jami sta v temno sivem, črnem drobno plastovitem do ploščatem apnencu z mnogimi žilicami kristaliziranega kalcita. Na stenah jam je moč opaziti vodne mline — draslje, to je kotliče, ki jih ustvarja vrtinčasta voda in tudi razne vrste sedimentov. Vse to kaže na veliko korozijsko in erozijsko moč vode, ki se steka vanje in priteče zopet na dan pri izviru Ljubije. Med ponikalnicami in izvirom je bila tudi dokazana vodna zveza, in sicer z barvanjem, ki ga je opravil IZRK Postojna leta 1978.
Pri tem naj omenim še veliko nesorazmerje med količino ponikajoče vode v Zaloki (v eno ponikalnica teče ob normalnem vodostaju približno 1 do 5 litrov vode na sekundo) in izvirom Ljubije z izdatnostjo nekaj 100 litrov na sekundo. To pomeni, da se izvir napaja z vodo še drugje, najverjetneje na južni strani Zaloke na kraških pobočjih Golt. Takšno vodno zajetje je največkrat idealen kraj za nastanek globokih brezen in nasploh večjih kraških jam. Zato so jamarji v preteklosti usmerili raziskave predvsem v ta predel, ki se razprostira na okoli 1200 do 1300 metrov nadmorske višine. Tu se lahko pojavljajo jame, globoke do 600 metrov.
Ena takih jam je gotovo Brezno dveh lobanj, ki je do nedavnega veljala kot jama brez prihodnosti. Na dnu 15-metrske stopnje se je namreč zagozdilo truplo poginjenega goveda, ki je najverjetneje zašlo s paše nekoliko v gozd, pri tavanju pa naletelo na brezno in padlo vanj. Ker je v času razkroja goveda v breznu močno zaudarjalo, ni nihče med jamarji niti pomislil, da bi se spustil v jamo in pogledal, če se nemara kje brezno nadaljuje. Šele po razpadu kadavra so se lahko trije jamarji spustili v brezno. Pri tem so odkrili na mestu, kjer je sicer ležalo govedo, ozko špranjo, v kateri so čutili rahel prepih. Brez obotavljanja so se vsi trije prerinili skozi ožino in se po dveh poševnih stopnjah znašli v manjši dvorani, kakšnih 35 do 40 metrov pod površjem. V dvorani so znova naleteli na podolgovato špranjo, ki je vodila vertikalno navzdol. Z metanjem kamenja so ocenili globino jaška na 100 metrov. V klubu je bilo le pet plezalnih kompletov, zato se je v brezno spustilo pet jamarjev, da pregledajo predvsem kamine in nekatere stranske rove. Pri premagovanju 80-metrske vertikale so morali biti zelo previdni, ker se stene jaška močno krušijo. Že ob najmanjšem udarcu noge ob steno se je od nje odkrušil kamen ali pa kar cela kamnita gmota, ki je ob peklenskem trušču zgrmela v globino. To je seveda predstavljalo smrtno nevarnost za preostale jamarje, čakajoče na dnu brezna na povratek, saj niso bili nikjer varni pred padajočim kamenjem. Kljub izredni pazljivosti pri plezanju so jo nekateri odnesli z manjšimi podplutbami in odrgninami, kar pa ni vplivalo na dobro razpoloženje, ki se jih je polotilo, ko so prispeli na površje. Ni lepšega za utrujenega in mokrega jamarja, ki pride iz jame na plan, kot toplo sonce. Njihovo dotlej najuspešnejšo akcijo so topolški jamarji končali z družabnim večerom ob tabornem ognju, kjer so preživeli skoraj celo noč in se imenitno zabavali. Domov so se vrnili polni vtisov in trdno prepričani, da se kmalu spet vrnejo v ta zanimiv in skrivnostni svet v osrčju Golt; v katerega pred njimi še ni stopila človeška noga.
Popoldanski del se je odvijal v družabnem duhu, saj je bil že čas za naš tradicionalni jesenski klubski piknik. Ponavadi smo imeli z vremenom smolo in smo se stiskali pod nadstreškom. Tokrat pa nas je sonce razvajalo za vsa leta nazaj. Bilo je tako prijetno toplo, da smo se nabirali skupaj kot mravljice, ki prilezejo na plano ob sončnem dnevu in na koncu se nas je nabralo kar 19! Valerija je že dopoldne skuhala ogrooomen pisker bograča v mesni in vegetarijanski različici. Za vegi različico lahko povem, da je bila odlična, za prste polizat! Pecivo pa, kot je v navadi, s sabo prinesejo člani kluba. No, tokrat so nas tudi obiski počastili s pecivom, Miša se je namreč zelo potrudila in napekla velik pladenj okusnega peciva, ki smo ga z veseljem mazali! Matevž je prišel malo kasneje in v strahu, da nam bi sonce pobegnilo, ga je prinesel kar s sabo. Njegova mama je namreč ekspert v peki odličnega sončnega kruha, ki je paša za oči in brbončice. In da povem še za totalno presenečenje dneva: naš najmlajši član Tilen je tako dolgo poslušal o tem, kako se dolžnost tečajnikov in moških jamarjev, da imajo na zalogi vedno kaj sladkega, da se je za piknik dogovoril z babico in je napekla peciva kot za tapravo ohcet! Skoraj nam je zmanjkalo prostora na mizi za okusne breskvice, čupavce, raffaelote, skutno pecivo, čoko lunice in vse ostalo. Tilen, bravo, kar se mene tiče, si opravil sprejemni izpit :)

Skratka druženje je potekalo ob čvekanju o jamah, raziskovanju, snovanju možnih teorij in hipotez o nastanku jam okoli nekdanjega šaleškega bazena. Morda netipično za jamarje, vsekakor netipično zame, a igrali smo se celo z žogo. Do bolj sofisticirane oblike žoganja, ki se ji reče odbojka, nismo prišli. Tilen je vestno skrbel za ravno pravšnjo zapečenost jesenskih plodov, sladkih kostanjev, ki sta jih nabrala Jelenova. Med vsem tem se nam je pridružil tudi slavljenec dneva in gonilna sila raziskav kluba v tem letu, Simon, ki je prišel v zlata 30-ta! V tem letu bo okroglo praznovala tudi Katarina in smo se predčasno poveselili tudi na ta račun. Obdarili pa smo tudi dve članici, Valerijo in Katjo, ki že pet let ponosno nosita ime Podlasic v širni svet, leta 2013 sta se namreč pridružili klubu, ki je takrat bil precej zaspan. Z njuno pomočjo je klub pričel rasti, Valerija je dolga leta opravljala funkcijo tajnika, Katja pa funkcijo blagajnika. Katjin bogat prispevek se kaže v obliki odličnih pedagoških sposobnostih, prenosu znanja na nove člane kluba, svetovanju, dobrih pecivih in občutku varnosti, ki nam ga daje kot jamarska reševalka. Brez Valerije pa bi na večini občnih zborov in piknikov ostali lačni, v njeni domeni so predstavitve jamarstva v vrtcih in šolah ter skrbi za prepoznavnost kluba na lokalnem območju. Punci, ostanita tako kul še naprej!
Zapisal: Slavko Hostnik (priredil Maks Jamsski), Lea Pavrič ; Foto: Filip, Tilen, Maks Jamski

Sirova luknja in Meander plazeče korenine



1.10.2018, ponedeljek.
V nedeljo, ko sem se vrnil domov iz JRS vaje, sva se slišala s Simonom in po nekaj klicih naokrog se nas je že zbral mali bataljon, ki v ponedeljek popoldne gre v akcijo. Namen smo imeli, da gremo poiskat jame, ki so jih člani našega kluba v preteklosti popisali blizu Rumelnove jame, ampak jih še niso registrirali. Natančnih lokacij nismo preverili, čeprav so imele koordinate, saj smo bili prepričani, da jih bomo tako ali tako našli, saj nas je bilo zbranih 9 jamarjev.
Najprej smo se razdelili v dve skupini. Žiga, Lea in Gregi so odšli na spodnjo stran. Po videu, ki sem ga videl, jih je pri iskanju jam zmotila plava vrvica na suhem drevesu, ki jo je začel Žiga vleči.

Da se ne bi trudil sam, pa je še poprijela Lea za pomoč. In en je moral snemati in to je bil Gregi. Drevo je padlo in lahko so iskali naprej. Za malo so zgrešili jame, ki so jih označili naši predniki in se prehitro obrnili nazaj proti nam. Mi smo namreč zavili proti Partizanski jami.
Ko smo se dvignili po strmem hribu do prvih sten, smo že prišli do prvih dveh jam. S Filipom sva se lotila merjenja, med tem pa sta v drugem delu jame kopala Tilen in Aljaž, da bi se prebila še naprej, ampak zemlje je bilo preveč. Aljaž je jamo poimenoval Sirova luknja, ker ima 3 vhode in je precej prepredena z meandri. Ko sta obupala nad kopanjem, sta odšla za Simonom in Matevžem, ki sta hodila proti Partizanski jami. Tako sva s Filipom ostala sama in merila. Jama je vodoravna in povsem suha. V njej najdemo res lepe meandre, ki pa se nekateri kar končajo. Tako sva se premikala, plazila in merila. Ko sva prišla do konca jame, kjer sta prej kopala, je postalo bolj ozko.
Moramo se zavedati, da tista dva, ki sta kopala, sta veliko manjša in bolj suha od mene, ampak vseeno sem sledil in se stlačil čez ozek prehod, zadaj pa je bilo malo prostora. Ta prostor mi ni dopuščal, da bi se obrnil. Tako da sem stegnil roko kolikor sem mogel, še zmeril za ovinek in se splazil nazaj. Šlo je cca. 10 cm in že sem obstal. Prej sem se notri pritisnil z nogami, nazaj pa te možnosti ni bilo. Z rokami se nisem mogel odriniti in kmalu mi je že kapljal znoj iz roba čelade. Na pomoč sem poklical Filipa, da me potegne ven. Poskusi in ker kot ni bil pravi, je bilo preveč boleče za moje telo. Tako sem predlagal, da malo pregledava situacijo. Tako zadaj strokovno opravi pregled, kje so tisti deli, kjer se moj život zatakne. In poskusim spet in nič, samo še več kapljic izpod čelade. Malo se mi je smešno zdelo, da sem se zataknil kot plutasti zamašek v mali jami. Potem sva naredila plan, da se me potegne kljub vsemu kar na silo. Itak ni panike, saj Filip je medicinec. Potem me je prijel za noge in vlekel na vso moč. Jaz, kolikor sem lahko, sem se odrival z rokami. In je uspelo, da sem odmašil luknjo. Bil je pravi podvig in res smešna stvar, kako hitro se lahko zatakneš. V tej jami sva namerila 24 metrov poligona in samo 1 meter globine.
Nato sva splezala malo nad jamo na poličko, kjer se je odprl prelep vodoraven zaviti meander. Meandru sva sledila do manjše kamrice. Na vstopu v kamrico sta visela dva netopirja. Čez celo jamo pa se je vila lepa debela korenina, po kateri je jama dobila ime. Nadaljevanje je bil majhen rov, katerega eden del je zavil navzdol in se končal v neprehodni ožini. Drugi del pa se je nadaljeval in se kasneje odprl v manjšo kamrico. V njo nisem mogel zlesti zaradi svoje širine. Pretiraval pa rajši nisem na silo, da se ne bi zopet zataknil. Izvidnikov ni bilo, tako da sva tam naredila vprašaj in končala z merjenjem. Namerila sva 12 metrov poligona in 2 metra globine. Tista dva netopirja pa sta med tem, ko se je Filip umikal iz rova, poletela mimo njegove glave in zavila v spodnji rov, kar se nama je zdelo zanimivo, da sta izbrala to pot. Mogoče se še spodaj skriva kakšen prostor ali izhod, ker malo se je čutilo tam svežega zraka.
Nato sva previdno splezala iz poličke. Gor je šlo, dol plezati pa je vedno težavno. Vse ostale sva našla v Partizanski jami. Partizanska jama ima dva vhoda. Spodnji vhod je vodoraven in ne preveč širok, zgornji pa je 7-metrsko brezno. Spodnji vhod se nato prevesi v križišče, od katerega je možno iti v en rov in narediti krožno pot, lahko pa greš naravnost in rahlo navzgor, da prideš v kamrico, ki predstavlja tudi spodnji del brezna zgornjega vhoda. Jama je izrazito suha, ime pa je dobila seveda po tem, da so jo v času 2. svetovne vojne uporabljali za skrivanje. Tam jih je Aljaž naučil izdelave improviziranega pasa iz vrvi. Nato še skupinska slika in že nas je lovila tema. Spuščanje po tako strmem bregu je kar izziv. Vsi smo prišli varno do ceste in se še enkrat ozrli levo in desno po hribih, kjer nas še čakajo jame.
Zapisal: Maks Jamski, Lea Pavrič; Foto: Filip Kuntu in Gregi