Železna jama - Trening vrvne tehnike

V soboto 13.02.2016 je bilo zasneženo jutro. Ker je bilo premokro, da bi šli na teren, smo se odločili dan prej, da gremo trenirat. Poklical sem Aleša Stražarja in ga vprašal za dovoljenje, če lahko pridemo v Železno jamo. Nam je dovolil, za kar smo mu hvaležni.
Tako smo se iz Štajerske odpravili trije, da potreniramo vrvno tehniko. Mogoče bi nas bilo več, ampak odločili smo se na hitro v zadnjem momentu. Lea je že samostojno preplezala poligon. Filip se uči tovariške pomoči. Lepo smo izkoristili čas in potrenirali, dokler nam ni zmanjkalo časa. Na koncu Filip kot vedno ponovi svojo veliko željo, da bi čas tudi v šolskih klopeh minil tako hitro kot v jami.
Vmes smo se ustavili na Trojanah, da je Filip kupil Roku domači krof. Se vidimo naslednjič, sezona treningov se je odprla in že vabimo nove junake v naše vrste. Na Štajerskem je več kot dovolj odličnih klubov, ki se jim lahko pridružite in napredujete do samostojnega raziskovalca podzemeljskega sveta.


Maks Jamski

Mačkovica

V nedeljo, 7.2.2016, je Jerica organizirala za svoje prijatelje, ki so imeli srečanje na Rakeku, še jutranji jamarski izlet po jami Mačkovica. Zbrala se nas je lepa skupina, bilo jih je kar 7 takšnih, ki so bili prvič v jami. Deževalo je, ko smo se začeli oblačiti v jamarsko opremo.
Z Jerico sva morala kar dobro napeti oči, da sva se spomnila poti, ampak je šlo brez problema. Ko smo preplezali Dimnik, smo jamarji uživali v pogledih začudenih obrazov, ko so se soočili z ožino. Po ožini smo se sprehodili po ogromni dvorani. Previdno smo stopali po siginih kopah. Tam sem ljudi ustavil in rekel, da je čas za čokolado. Med sladkanjem je Jerica rekla, da gremo do sifona. Zavili smo v drugo smer in ko smo naredili krog, smo videli, da tu ne bo sifona. Med vračanjem smo našli pravo smer, ampak je bilo prenevarno in smo se raje vrnili. Po spuščanju po Dimniku sem poklical Leo, da je slikala začudene obraze, ko sem jih jaz kar potegnil dol, da je gravitacija naredila svoje.
Po koncu je sledil še jamarski krst. Bili so zelo ubogljivi in lepo nastavili rit, po kateri je padla težka vrv. Po koncu smo bili deležni odličnega kosila, hvala kuharicam in kuharju. Odlično druženje in lep izlet, kljub deževni nedelji - mi smo ji zbežali.
Jamarji, ki smo vodili: Lea Pavrič, Mateja in Žiga Solar, Jerica Koren, Jernej Godeša JK Rakek in jaz.
Maks Jamski; Slikala Lea

11. akcija v Dihalniku Keramika

V soboto, 6.2.2016, smo imeli plan, da gremo v Brezno nad Maroltovo jamo, vendar se je to spremenilo.
Ko smo se peljali iz Mozirja, je Filip rekel, če gremo v "Keramiko" in spremenil se je plan. Dolgo se nismo odločali, ker je vreme bilo res krasno in je bilo vredno preživeti sončni dan pred in v „Keramiki“.
Na prejšnji akciji smo imeli težave z ognjem, saj smo imeli premalo papirja ga nismo mogli podkuriti, trudili pa se tudi nismo, ker nam to ni v navadi. Zato smo se na poti ustavili pred smetnjakom in vzeli ven vrečko, v kateri je bil papir, da bomo naredili ogenj. Ko smo jemali ven papir in ga dajali pod dračje, smo videli, da so notri tudi plenice. Po postavitvi tabora smo začeli z delom.
Lotili smo se večanja luknje pred meandrom, da bomo v prihodnje lažje delali. Mogoče smo malo pretiravali to se mi je zazdelo takrat, ko sem videl, da se lahko Lea tam že obrača za 360 stopinj. Itak ne škodi narediti malo večji prostor, se ne bo nihče zato pritoževal. V meandru se sedaj lepše vidi nadaljevanje, ko smo pobrali vso zemljo in kamenje na stiku te razpoke in meandra. Lahko se uležeš in pogledaš v črni konec meandra, ki nas vleče, da nadaljujemo.
Filip je vmes plezal po drevesih, ker videt pogreša brezna in se je moral nekako zadovoljiti s primanjkljajem. Vmes je prišel še pomagat Rok. Akcijo smo zaključili tako, da smo šli Filip, Lea in jaz še pogledat Maroltovo jamo. Uspešna akcija, na kateri smo jamarili Lea Pavrič, Filip Solar, Rok Kvas in jaz.
Maks Jamski; Slikala Lea

10. akcija v Dihalniku Keramika

4.2.2016. Ker mi je kazalo, da bom imel prazen dan, ker sem prišel v Savinjsko dolino, sem se odločil, da bi lahko skočil v jamo. Za obisk sem si zbral Dihalnik keramiko. Nisem želel iti sam, zato sem poklical najprej Roka. Takoj je bil za akcijo. Potem sem še vprašal Filipa in ja ekipa je bila zadnji trenutek sestavljena. Začeli smo z prebijanjem čez ovinek, kjer smo na zadnji akciji končali. Zadaj se je že v prejšni akciji videl manjši prostor približno dimenzij 50 x 50. Do tega prostora nas je ovirala stena, ki smo jo zrušili in kamenje znosili iz jame. Sedaj se je pokazalo, da smo prišli v meander, ki preseka to razpoko po kateri smo se prebili iz površja. Zgleda zelo lep meander, ki seveda ni prehoden za človeka. Vse tu notri je majhnih dimenzij, ki jih vztrajno premagujemo. Prepih se je čutil ni pa bil zelo močan, ker zato je krivo včerajšno deževje, ki dvigne sifone v Marotlovi jami in ustavi intenzivnost prepiha. Na prejšni akciji, ko ni bilo veliko dežja je pihalo bolj močno. Ja sedaj smo pred tem meandru, ki se lepo vidi na slikah njegova oblika. Kako se nadaljuje menader ni videti, kaže pa da zavija navzdol, več bomo videli na nasklednji akciji. Počasi in vztrajno rinemo proti Zlatim prehodom, ki nas bo popeljal v Marotlovo jamo. Na posnetku se vidi, kako se vstopi v Dihalnik keramika. Za tiste, ki veste, kakšna majhna je luknja je posnetek zanimiv.
Sedaj je že potrebno, da sta dva v luknji, za prenos kamenja po rovu. Počasi rinemo naprej. Se slišimo na naslednji akciji velikih uspehov Štajerskih jamarjev, ki jim je mar za raziskovalno zabavo.
Ps: Med časom, ko je Rok delal sva mučila plišasto igračo in nevem točno, zakaj ta ideja.

Maks Jamski