29 januar 2021

Aramova jama - Kamin gasilske mize

O Aramovi jami ste slišali poleti 20.06.2020, ko je bila v njej organizirana velika čistilna akcija. Takrat nam je v oči padel kamin in tako smo ob koncu leta 2020 odšli v jamo z namenom, da ga preplezamo. Tokrat smo šli v jamo z večjim veseljem kot nazadnje, saj smo vedeli, da nas čaka čista jama. Teja in Simon sta se malo začudila ozki vhodni ožini, ampak gravitacija naredi svoje in te posrka v notranjost, kjer te pričaka prostorno brezno. Lea je bila prva in je opremljala. Malo je morala improvizirati, saj smo imeli s sabo 40-metrski kos vrvi in ne 50. Tako smo se zadnjih 5 metrov spustili po kavbojsko. Kar pomeni, da smo se malo zanihali, poplezali in skakali.

Na dnu jame, kjer je jezero, smo svetili v kamin in modrovali. Simonu se ni zdelo, da bo kaj od njega. Tako se je malo razgledal in opazil drugo razpoko. Čeprav ni bila čisto po njegovem okusu, je začel prosto plezati proti razpoki in se nato zatlačil v njo. Zgledalo je mučno, ampak po mukah tlačenja je le uspel premagati ožino in se znašel v kamrici. Takoj za ožino sredi rova v zraku visi ploščata skala, na katero se je ležerno naslonil in rekel: »Gasilsko mizo že imamo!«. Tako je kamin dobil svoje ime. Iz kamrice je najprej splezal po polici, ki se vije nad jezerom in videl, da gre tudi v luknji nad jezerom res samo za polico in da nima smisla plezati naprej, saj ne kaže, da bi šlo za kakšno nadaljevanje.

Kamin gasilske mize

Iz kamrice je nato s prostim plezanjem napredoval po kaminu. Lea mu je sledila z vrvjo in opremo in ga varovala. S Tejo pa sva se lotila ponovnega merjenja jame. Ko sva premerila vse spodnje dele in že šla proti vhodu, sva slišala, da sta Simon In Lea preplezala kamin. Tako sva šla proti razpoki. Najprej sem pomagal Teji skozi ožino, nato pa sem razmišljal, da ni boljše, če počakam spodaj, da sami opravijo meritve. Namreč ožina je res huda in nekako me tlačenje ni pritegnilo. Ampak nato me Simon le spodbudil, da naj pogledam kamin. Z Leo sta preplezala 27 metrov visok kamin. Novih delov je bilo v tem delu 31 metrov. Lea in Teja sta ga še izmerili in ko sta se vrnili, sem šel razopremiti, tako smo si ga prav vsi ogledali. Ko sem videl, kakšne dele je Simon zlezel prosto in kako velike raztežaje je puščal med posameznimi sidrišči, mi je postalo jasno, zakaj sta bila tako hitra. Lea ga je varovala včasih bolj za psiho, saj pri takšnem raztežaju vrv ne bi prav dosti pomagala. Vsa čast.

Kamin je na nekaterih mestih kar spolzek, se pa v polovični spirali obrne proti izhodu. Nekje pri vrhu lahko skozi majhno okence pokukaš v vhodno brezno. Kamin se zaključi zatrpan s kamni. Sem jih poskusil prestaviti, pa so preveč zlepljeni skupaj in z golimi rokami sem bil nemočen. Ko smo se vračali iz Kamina gasilske mize, je bilo veliko lažje premagovati ožino, ker je pomagala gravitacija. Lea in Teja sta z merjenjem že šli proti površju, tako sem zadaj počasi razopremljal. Z novimi meritvami in novim delom smo iz 37 metrov podaljšali jamo na 57 metrov. Tako jama s 95 metri poligona in globino 30 metrov v občini Šoštanj spada med daljše jame.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

26 januar 2021

Jama pri Framskem slapu

Zgodba s to jamo se je začela, ko si je Filip poleti ogledal Framski slap.

Framski slap je vodovje Framskega potoka, ki sodi med ohranjene pohorske potoke. Izvira v dveh krakih: pod kočo Zarja in Dominikovim domom. Pod danes komaj opaznimi ostanki Starega gradu se kraka združita. Celoten tok Framskega potoka je v metamorfnih kamninah, ki gradijo obrobje pohorskega masiva, predvsem v gnajsu, ki ga prekinjajo vložki kvarcita, marmorja in amfibolita. Na enem takih amfibolitnih pragov je nastal 12 m visok Framski slap.

Framski slap je eden večjih na Pohorju. Ob tem slapu je Filip opazil vhod in ko je vanj pokukal, je opazil, da je tu tudi jama. Ob koncu leta 2020 smo se podali do jame in jo izmerili. Jame na Pohorju ne izmeriš vsaki dan, zato smo se zelo veselili tega dela.

Vsekakor ne gre za tipično jamo, kot smo jih vajeni v apnencu. Po vhodu, ki je na sredini zasut z zemljo, nam v kotu ostane dosti prostora, da zlezemo v notranjost. Ko zlezemo v notranjost, pridemo v manjšo dvorano, ki je dolga 7 metrov in široka 3 metre, v višino pa meri dober meter. Zanimivo je, da se je na nekaterih mestih začela odlagati siga. Kljub taljenju snega ni bilo v jami preveč mokro. V njej najdemo kar nekaj pajkov in polžkov. Poimenovali smo jo po bližnjem slapu. Je pa to prva jama v občini Hoče – Slivnica. V bližini te jame pa je edina jama v marmorju v Sloveniji z imenom Luknja pri Naceku na Planici.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip in Maks Jamski

17 januar 2021

Mediji pišejo: Brezno presenečenj spet presenetilo

 V tokratni številki Savinjskih novic so novinarji opisali raziskovanje v Brezno presenečenj. Vabljeni k branju te novice!

Klik na sliko, odpre povezavo za branje v večji ločljivosti.




Kamnita deklica Radoha in vulkan Goltan

 Pripoved o naših krajih izpred daljnih časov

Davno je že od tega, ko je po naših krajih vodila samo ena ozka steza in ko so popotniki bili redki. Od vsepovsod se je vil prijeten vonj pokošenih travnikov in širnih gozdov. Na prostranih njivah so se bohotila žita in šelestela ob zahodniku. Ponekod so prijetno pele ptice, drugod razigran otroški smeh.

Dolga časa so zanj iskali miren kotiček na tem svetu. Ko so mu ga končno našli, se je moral izogibati ljudem, da ga ne bi odkrili in izdali staremu grofu, ki je neumorno želel končati z njim. Že s pokojno materjo sta se skrivala pri dobrih ljudeh, nazadnje pa v samostanu. Preden so jo zajeli, se je s težkim srcem ločila od njega in ga predala kmečkemu paru iz Šmarja. Takrat jo je tudi zadnjič videl, saj so jo po mučenju ubili na gradu. Stari grof pa je dal iskati tudi za fantom. Po vseh vaseh je dal preiskati otroke, ki so bili mlajši od pet let. Iskali so njegovega nezakonskega vnuka. Šmarječana sta fanta pretihotapila na Mozirsko planino k sorodniku, ki je bil gozdar. Gozdar je otroka hitro uvedel v svoje delo in ga privadil na življenje v gozdu. Živela sta v skorjavkah in v votlinah te planine.

Na Telovo je bila vedno maša in procesija pri kapelici šmihelskega gradu. Iz doline so prihajali ljudje po serpetinah vse do vrha, kjer sta bili kapela in utrdba. Tudi gospoda se je podala po tej poteh na hrbtih svojih konj. Ko je bil fant že nekoliko starejši, sta z gozdarjem prišla na to veliko cerkveno slavje. Fantu je zabičal, naj se drži stran od množice in naj bo vedno z njim. Ko se je množica razporedila po dvorišču pod gradom in pred kapelico, se je za njimi po pobočju povzpel moški na konju, oblečen v dolg moder plašč v obleki z rumeni pasicami in šestkrakimi zvezdami, ki so se svetile visoko na modrem nebu. Bil je rjavolas moški z nekaterimi sivimi lasmi, ki so kazale na prihajajoče staranje. Fant se ga je skoraj ustrašil, saj je bil njegov pogled tako globok, v modrih očeh je ozrl in začutil nekaj, kar si ni znal razložiti. Moški ga je zagledal, saj sta z gozdarjem stala daleč stran od množice, zato je fant hitro umaknil pogled in se zazrl v tla.

Leta so hitro minevala, saj je bilo v gozdu vedno veliko dela. Vsako leto sta se tudi udeleževala slovesnosti pri kapelici in novozgrajeni cerkvi Sv. Radegunde, a rjavolasega grofa nista nikdar več uzrla. Staremu gozdarju je zdravje pričelo pešati, zato so mu pastirji namenili stari pastirski stan na vršnem delu planine. Fant ga je pospremil gor in mu pedenal pri vsakodnevnih rečeh. Gor je preživel kar nekaj let.

Nekega začetka jeseni pa poklical k sebi fanta in mu dejal, da je čas za slovo. Najprej je dejal, da je konec njegovega življenja, saj je v zraku zavonjal vonj po trohnenju listja. Razodel mu je, da je njegov pravi oče rjavolasi grof, ki je tistega dne v mesecu rožniku prijahal na belem konju gor k šmihelskemu gradu. Pa da je že davno mrtev, tako kot njegova rodbina, ki jo je prevzelo prekletstvo. Starec je fantu naročil, naj gre do skale na vrh moravskega hriba s prepadnimi pečmi. Tam naj nabere brinove vejice in jagode. Ko bo njegovo življenje končano, naj prižge brinove vejice in tako pomaga njegovemu duhu, da bo našel pot skozi črnino smrti. Iz jagod pa naj naredi verižico in naj jo vedno nosi okoli vratu. Varovala ga bo pred krvnim prekletstvom njegovega slavnega očeta in vso drugo zemeljsko nesnago. Fant mu je vse to obljubil in starec je odšel v miru. Zakuril je brin in si naredil ogrlico iz brinovih jagod. Ponoči pa ga je v sanjah obiskal orel, ki je zaokrožil po vseh gozdovih, kamor sta zahajala z gozdarjem.

Ostal je na planini in se preživljal z gozdarjenjem. Domačini so ga pogosto najeli za pomoč pri čiščenju pašnikov in seki dreves. Pozno poleti, v začetku jeseni so na planino prihajali z namenom, da očistijo pašnike pred razraščevanjem grmičevja in brinovja. Potrebovali so tudi sušice – prekle, ki so jih v dolini prodali drugim kmetom, ki so na njivah pridelovali fižol. Poletje pa je bilo tudi čas, ko so morali pripraviti zalogo drv za dolgo zimo. Od časa do časa pa je kakšen potreboval tudi malo več lesa, da si je popravil kakšno ostrešje. Fant je bil delaven in zato so ga kmetje radi najeli. Po gozdovih se je vil značilen vonj po svežem smrekovem lesu. Tudi fantu, ki je bil sedaj že pravi mož, je bil to nadvse prijeten vonj, ki ga je povsem premamil. To je vonj njegovega doma, svobode in miru. Tudi živalske prebivalce gozda je spoštoval z vsem svojim duhom. Ptice pa so bile njegova muzika. Znal jih je poslušati, saj so naznanjale marsikaj, različna stanja – radosti in nevihte življenja.

Nekega dne pa je na planino prišla mladenka. Prihajala je iz odročnih krajev, do katerih je vodila le strma stezica čez koničast očak. Le malokdo je zašel v tiste kraje. V spodnji vasi in v hribovitih samotnih kmetijah je bilo malo ljudi, ki že stoletja kljubujejo razmeram prostora. Tudi grofja gospoda so se le malokdaj namenila v tiste kraje. Ko so prišla, so širokoustno razlagala o svojih krajih, gradovih, vaseh, mestih, rekah, potokih, o nenavadnih ljudeh, o junakih bitk itd. Otroci in tudi odrasli so odprtih ust prisluhnili pripovedim. Navajeni so bili povsem drugačnega življenja kot tisti v mestih. Marsikateri od njih ni nikoli bil onkraj koničastega očaka.

Mladenko je to premamilo in odločila se je, da bo odšla na potovanje po grofiji. Njene živali in podeželsko življenje bo že počakalo, da vidi svet onkraj očaka. Ker je bila pot ob reki nevarna z veliko nevarnimi brzicami, bregovi in tudi ljudmi, ki so oprezali za popotniki, se je na pot podala preko planin. Pot je bila dolga in utrujajoča. Vsaj do Soteske se mora izogibati reki, saj je bila tod zelo divja in nevarna. Za prenočitev je zato zaprosila pri pastirjih. Vsi so bili začudeni, zakaj se sploh podaja sama na takšno nevarno pot.

Ko je prešla smrekovje, je prišla do morave, kjer se je pasla čreda goveda. Čez ograjo je naletela na avrikelj, ki ga je po navadi nabirala visoko v planinah, kjer izvira velika reka. Rekla si je, da si ga bo nekaj nabrala, saj je čaj dober za pljuča. Med nabiranjem je povsem pozabila, da jo je pot zanesla že kar globoko v gozd. Nato ji je spodrsnilo ob kosu ledu. Prevrnila se je po pobočju in po zaledenem drsela vse globje. Ko je videla, da drsi v brezno, je začela kričati in mrzlično iskati kakršni koli oprimek, ki bi ji preprečili padec v globel. Zaškalila se je v roke, da je izpod nohtov brizgnila kri. Bolečina in strah sta ji dvignila nagon po preživetju, a nič jih ni pomagalo. Vse hitreje je drsela v globel. Na koncu pa pristala na dnu brezna, kjer je bilo še več ledu, tudi po drugih stenah v obliki velikih sveč. Uspela je vstati. Začutila je le bolečino na zadnji plati in v gležnju, s katerimi se je ob pristanku močno zabila v led. Bolj jo je bilo strah, kako bo prišla iz brezna. Dnevna svetloba je bila več deset metrov visoko. Poskusila je zažvižgati in kričati na ves glas, če bi jo morda kdo slišal. Ker ni vedela, če bo kaj iz tega, je poskušala pogledati po dnu brezna, dokler je še vsaj nekaj dnevne svetlobe.

Tipala je po stenah in po nekaj korakih prišla do lesenih polic, na katerih je zatipala nekaj mehkega. Ni se ji sanjalo, kaj bi lahko bilo. Na policah ni bilo oblačil ali kaj kovinskega ali kakšne vrvi, s katero bi si pomagala rešiti iz brezna. Ko se ji je čez čas minil strah po padcu, je pričela zaznavati vonjave v ostrem mrzlem zraku. Bil je vonj po mesu.

»Še dobro,« se ji je obraz spremenil v nasmeh, »da imam vsaj nekaj za jesti. Dokler ne pride v to luknjo tisti, ki ima tu dol spravljeno meso.« Malo jo je sicer zaskrbelo, kakšen človek bi to lahko bil. A si je kmalu začela razlagati, da mora biti kakšen pastir, ki si je naredil zalogo. Res jo je po nekaj dneh iz sna zbudil šelest štrika, ki je padal do dna brezna. Po njem pa se je pripeljal mlad fant. Zdrznil se je, ko je ob steni zagledal dekle. Nekaj trenutkov sta se gledala začudeno, kako je vsak izmed njiju prišel v to jamo.

Deklica pa je le zbrala pogum in se mu predstavila ter povedala, kako je bilo: »Bogdej, moje ime je Radoha. Pred nekaj dnevi sem ponesreči padla v to lukno. Klicala sem za pomoč, pa tod nikogar. Nisem pa mogla splezati ven, zato sem čakala na tistega, ki ima tu notri želodce. Malo sem jih tudi pojedla. Ampak sem pripravljena vse poplačati.«

»Si me pa prestrašila! Nikogar nisem pričakoval tu spodaj. Občasno pridem po meso, ko me pošlje kateri od pastirjev…Nič hudega za meso, glavno, da si živa. Jama je globoka in res si imela srečo. Imaš kaj zlomljeno?«

»Noga me strašno boli, močno mi je že otekla. Bi mi lahko pomagal ven?«

»Seveda! Nogo bova utrdila z dvema palicama. Pa naredil ti bom sedalo, v katerega se boš usedla. Jaz bom splezal gor do vhoda in te od zgoraj potegnil iz lukne. Nič se ne boj, tako se s pastirji večkrat spuščamo v to jamo.«

Prikimala mu je in pričela sta z njenim reševanjem. Počakala ga je v sedlu iz štrika, ki ji ga je naredil na njegovem prostem koncu, ki je visel vse od vhoda v brezno. Fant je bil močan, saj je bil navajen trdega dela v gozdu, zato jo je z lahkoto potegnil vse do vrha. Ko je rdečelasa deklica pokukala iz jame, jo je želel potegniti na ravnino, kjer je stal. Ravno v tistem trenutku pa se je njeno sedalo strgalo. Konopljin štrik se je pričel cufati in deklica je hlastajoče pograbila fanta za vrat. Pri tem pa zagrabila za verižico, ki se je odpela, da so suhe črne jagode ena za drugo popadale v črno globino. Fant je izpustil štrik, ki je bil privezan ob bližnje drevo in zagrabil njeno roko in jo potegnil na ravnino, da se je tudi sam sesedel na tla. Oddahnila sta si in nekaj trenutkov ležala na mehkih gozdnih tleh.

»Pridi, greva sedaj v pastirski stan, da se pogreješ in naješ. Najprej pa morava pregledati tvojo nogo, če je res zlomljena,« ji je kmalu dejal.

»Hvala ti, rešil si mi življenje! Celo življenje ti bom dolžnica! Kako pa ti je ime?«

»Tudi meni se lahko kdaj kaj takega zgodi in upam, da me bo kdo takrat rešil… Ime mi je Hans, ampak kličejo me Janez.« ji je plaho odgovoril.

Vstala sta in pobrala vse stvari ter se odpravila proti pastirskemu stanu, kjer je živel. Hodila sta počasi opirajoče drug na drugega, saj Radoha ni mogla stopiti na desno nogo. V leseni hiški je bilo prijetno toplo. Skuhal ji je čaj in župo, da se je pogrela. Povil jih je še rane na rokah in ji pregledal nogo. Res je bila zlomljena. Naravnal ji je nogo, kot je to prej počel stari gozdar pastirjem, ki so prišli po pomoč. Nato pa ji na obe strani dal dve deščici in jih povil z belo tkanino. Radoha pa je kmalu od utrujenost zaspala na slami v kotu koče.

Dnevi so minevali hitro. Pomlad se je pričela poslavljati in dajati prostor dolgim poletnim dnem. Z vsakim dnem je bilo na planini več živali, prihajali pa so tudi pastirji. Tudi Radoha je hitro okrevala. Kost se je lepo celila, tako da je lahko hodila s pomočjo palice. Zdaj, ko je že bila toliko samostojna, se je želela Janezu zahvaliti za vso gostoljubje in pomoč. Pričela mu je pripravljati hrano in pospravljala po stanu. Denarja nima, niti drugih dobrin, s katerimi bi lahko vso to njegovo dobroto poplačala. Ko bo okrevala, bo tako nadaljevala svojo pot.

Tudi Janeza je minil prvi strah, ko je k sebi vzel neznano dekle. Ob dolgih večernih pogovorih sta oba ugotovila, da imata veliko skupnih pogledov na svet. Oba je zanimalo, kaj je onkraj velike reke, kako tam živijo ljudje. Pripovedi iz onih dni sta ju povsem prevzela. Radoho je Janezovo zanimanje in vedenje tako prevzelo, da ga je povabila, da skupaj nadaljujeta njeno potovanje. Janeza je sicer najprej za nekaj trenutkov zaskrbelo, saj se je spomnil na vsa svarila ljudi, ki so ga v življenju varovali in vse ljudi, ki so hlastali po njegovem življenju. Na koncu pa si v mislih zagotovil, da so ti ljudje že zdavnaj odšli iz zemeljske oble in da se nima česa bati. Prikimal ji je in obljubil, da gre zraven.

»Zdaj pa naju čaka samo še čakanje, da moja noga povsem ozdravi in okrepi. Potem pa pojdeva, « je navdušeno zaključila Radoha.

A še zdaleč ni bilo vse tako lepo in pravljično. Kmalu po tem se je Janezu v sanjah prvikrat prikazala grofica Liza in se mu predstavila. Bila je bledolična z modrimi ustnicami, ko bi ji kdo izpil duh življenja. Groza je pričela naraščati, ko ga je pričela nagovarjati in ga kriviti za njeno smrt. Z dolgimi prsti in črnimi nohti kot kremplji je kazala nanj. V tem vrhuncu groze sanj se je prebudil ves prepoten. Še vedno mu je v mislih odmevale besede grofice Lize in ni mogel verjeti od kod mu sedaj vse to. »Ah, sej ni vaužn,« in pozabil na to svojo nočno moro in se odpravil na delo v gozd.

Po nekaj mirnih nočeh ga je zopet obiskala zlobnica Liza. Tokrat mu je pričela omenjati pokojno mater in zvalila ves gnev nanjo. Krivila jo je za moževo nezvestobo in da jo je hladnokrvno umoril med spanjem. Preklela je moža, fantovo pokojno mater in tudi njega. Zopet se je ves prepoten zbudil iz te more. Kaj naj naredi? To se ponavlja iz dneva v dan. Nekaj je moral storiti napak, da se sedaj vse to zgrinja nanj v nočeh. Dolgo je razmišljal, nato pa zagledal dekle, ki je mirno spala v kotu. Nekako mora biti vse to povezano z njo. Po srečanju z njo se je vse to pričelo. Čez dan jo je previdno spraševal o njenem življenju, da bi izvedel kaj takega. Če morda ona pozna grofico Lizo. Pa iz njenih odgovorov ni zaslutil ničesar takega, kar bi mu škodovalo. Sklenil je, da ni povezano z njo.

Zunaj je že bil dan, ko je nekdo potrkal na vrata. Bil je pastir Lojz, ki je fantu sporočil, da bodo pastirji počasi pričeli z balom. Konec poletja je in da je potrebno pripraviti meso za prihodnje leto. Janez mu je prikimal in šel povedati Radohi, da mora pomagati pastirjem dol do Mesarske lope in da ga morda nekaj dni ne bo.

Pastirji so pripeljali nekaj onemogle živine, ki ne bi zmogla več poti v dolino. Ko so končali s kolinami, so gnali večji del živine v dolino. Fant pa je ostal v zijalki, da je varoval ogenj, ki je dimil meso. V zijalki je bila tudi kamnita postelja, kjer si je spočil po težkem dnevu. Sredi noči pa ga je zopet obiskala zlobna grofica Liza. Tokrat je bilo bolj peklensko. Prebudil se je hlastajoč za zrakom, saj je bil prostor povsem zadimljen. Hitro je stekel ven, močno je kašljal in se dušil ter se prijel za boleč vrat. Takrat pa se je spomnil, da je pogrešil svojo ogrlico, ki mu je predlagal gozdar na smrtni postelji. Spomnil se je tudi, da jo je izgubil, ko je reševal Radoho iz Ledenice. »To je to! Zato se je name zgrnila mračnost neke grofice Lize in prekletstvo« je ugotovil. »Še danes pojdem po novo.« je sklenil in odšel po baklo, da bi si svetil pot. Napotil se je vse do Okenca, kjer je rastel tisti tisočletni brin. Iskal ga je, čeprav je to pot že mnogokrat prehodil, a so mu ta noč in sence bakle prikazovale povsem drugo pokrajino. Nikakor ni našel prave poti. Spodrsnilo mu je ob mokri travi in padal je v globino Belih peči. V sekundah se mu je odvrtelo, da ga je prekletstvo slavne družine le doseglo in mu ne bo mogel ubežati. Grabil se je z rokami, da bi našel kaj za oprijeti, a je bila sila gravitacije premočna. Bakla pa se je zataknila v žleb, kjer so se hitro vnele suhe iglice.

Požar je vse bolj napredoval in goltal drevo za drevesom. Les je pokal od vročine, dim se je dvignil visoko nad planino. V zgodnjih jutranjih urah je požar pregnal vse iz postelj. Bilo je na kvaterno nedeljo devetega meseca v letu. Pastirji so hiteli, da bi rešili še preostalo živino na planini. Tekali so sem ter tja. Nekateri so z vedri pričeli gasiti požar. Nekaj izvirov je bilo na planini, ampak premalo za gašenje tako pošastnega požara. Tudi kmetje so z voli peljali na planino več kadi vode, da bi pogasili požar. Požar je bil mogočen, neustavljiv. Gorelo je več dni in tednov, ko je naposled le deževalo. Še tedne se je valil dim.

Radoha je bila tako nesrečna, ko Janeza ni bilo nazaj. Skrbelo jo je, da se mu je kaj zgodilo. Povpraševala je pastirje, če so ga kaj videli. Pa ni nihče nič videl. Niti jih ni zanimalo. Vsi so bili prezaposleni s svojim delom, da bi rešili živino in pogasili požar. Ker je sedaj že dobro hodila, se je sama podala na iskanje. Pastirji so ji na hitro povedali približno pot do Mesarske lope, da bi jo čimprej odslovili.

Vstopila je v jamo, kjer je še vedno dišalo po mesu. Pastirji ga še niso uspeli pospraviti. Na kamniti postelji je našla znano odejo. Bila je Janezova. Pogledala je po jami in po grapi, a nobene sledi o fantu. Preverila je gozdarske skorjevke, kjer je občasno počival med delom, pa nič. Odšla je tudi do ledenice. Tudi tam ga ni bilo. Še nekaj časa je ostala na planini in ga čakala. Ko je izgubila upanje, je pobrala svoje stvari in se odpravila domov. Ne želi si več videti tega sveta, kjer vsi mislijo samo na svojo korist in nič drugega. Zakaj najprej rešujejo materialne dobrine kot pa človeško življenje?

Malo pred svojim domom se je usedla na skalo in komaj zadrževala solze. Njen pogled je bil usmerjen proti planini, ki je še puhala paro od nedavnega požara. Nad dekletom se je na nebu pričel delati velik temen, povsem vijoličen oblak. Radoha se je zjokala, da so solze tekle v potokih. Nastala je ogromna reka, ki je stekla skozi hrib in odnesla pol hriba vse do deroče velike reke. Več dni je lilo kot iz škafa. Dekle pa je po vsem tem okamenelo. Bolečina je bila prehuda. Z vsemi njenimi solzami je skozi hrib odteklo tudi njeno srce. Krvave sledi so ostale vidne na nekaterih mestih.

»Hu« je Janez zahlastal za zrakom. To je bil globok zajem zraka nekoga, ki se je vrnil v življenje, ko je že skoraj bil tam daleč v zaslepljujoči svetlobi. Več tednov je nezavesten ležal pod stenami nekaj deset metrov stran od Mesarske lope, a v drugi grapi. Tako, da ga nihče ni mogel najti. Ko je prišel k sebi, se je spomnil tiste noči. Pogledal je gor v stene in videl, kako globoko je padel. Imel je veliko srečo, da je padel na pesek in travo ter jo odnesel brez zloma.

»Gvišn so me že iskali, a me niso najdli,« si je dejal in se odpravil najprej do Mesarske lope. Vstopil je in notri ni bilo ničesar. Ne duha ne sluha o kakšnem mesu. »Pastirji so že morat pobrali,« in se je odpravil gor proti moravi. Sprehodil se je po znanih poteh, a vse bolj ni mogel verjeti. Namesto visokih mogočnih dreves so bili samo požgana debla in ogromno pepela. »Kaj pa se je tu zgodilo?«

Bolj kot se je bližal moravi, več je bilo požganega. Skoraj celoten del planine proti vzhodu je postal samo še ena sajasta zaplata. Šel je proti staremu pastirskemu stanu, kjer sta prebivala z Radoho. A o njej nobenega sledu. Nič mu ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Tam blizu je živel ostarel pastir Jože. Janez je želel zvedeti, kaj se je to zgodilo na planini. Ta mu je pričel pripovedovati: »Doli v Mesarski lopi so pastirji pred mesecem dni klali živino, se malo preveč veselili, da je eden izmed njih ponoči pozabil na ogenj. Ogenj pa se je hitro širil. Več tednov je gorelo. Šele Bog se nas je usmilil in z dežjem pogasil to našo požganijo.«

»O moje prokletstvo!« je skoraj na glas kriknil Janez.

Jože pa je slišal nekaj in ga vprašal: »Si kaj rekel? Kje pa si ti bil?«

»Ja, sprašujem za Radoho. Ni je v stanu. Je z njo vse v redu?« ga je zanimalo. Jožetovo drugo vprašanje pa je raje kar preslišal.

Sivolasi Jože pa je samo stegnil desnico in pokazal proti oknu: »Tam.« Janez ni ničesar videl skozi to majhno okno, zato je odhitel ven in se zazrl v daljavo. Najprej ni ničesar videl in že je mislil se obrniti nazaj k Jožetu, ko je starec prišel ven in mu pokazal dekle v daljavi. Vso okamenelo.

Hudo ga je prizadelo. Vse to je njegova krivda. »To moje prokletstvo. Zdaj je pa prizadejalo druge,« je zakričal in stekel v smeri deklice. V glavi mu je grozno razbijalo, želodec se mu je preobračal, vse v njem je rohnelo. Kri mu je vrela. Naenkrat pa je bruhnil. Vsa bolečina je izšla v neizmeren tekoč ogenj, ki je tekel vsepovsod.

Žareč tekoč ogenj je tekel in gradil grebene. Sivi oblaki so zakrili nebo, nastala je tema. Cvetlice vseh barv so padale z neba. Rdeče, rumene, zelene in sive cvetlice. Še tedne je iz njega namesto solz tekel tekoč ogenj. Pisane cvetlice so sedaj že več deset metrov na debelo prekrivale zemljo. Tako, da je nastal nov hrib, ki je vodil vse do kamnite deklice.

Ko se je Janez umiril, se je nameraval sprehoditi po tem hribu vse do Radohe in jo obuditi. A se ni mogel premakniti, saj mu je telo pričelo odtekati in votliti tla po nogami. Tega nikakor ni mogel zaustaviti. Vse bolj mu je odtekalo telo, vse bolj je postajala planina votla. Tako se je za vedno končalo življenje zadnjega potomca starih grofov.

Jože, ki je vse to opazoval iz zavetja svojega stanu, je o tem dogodku molčal in nikdar o tem nikomur pravil. Vedel je za fantovo preteklost in sklenil, da je bolje, da vse skupaj potone v pozabo.

Tako je tudi bilo. Kamnite deklice danes ni več moč najti. Prerasel jo je obširen smrekov gozd z borovci. Le sledi njenega srca in reke so še v podzemlju. Prav tako pa viden tudi Janezov konec. O fantu pa nihče danes ne ve ničesar.

Nekaj sledi tega dogajanja se je ohranilo skozi ljudsko pripoved. Marsikdo še zna povedati zgodbo o mesarju, ki je v spanju v Mesarski lopi požgal pol planine. Pa tisto o samotarju, ki straši pastirje ob kvaterni nedelji, če ti ne odidejo pravočasno s planine. V zadnjem času ljudje govore tudi o velikanu Goltanu, ki je goltal vodo, pobijal črede živali in netil požare.

Vsi ti pripovedovalci imajo svoj prav in se tudi motijo. Na planini ni nikoli živel noben velikan, ampak samo preprosti ljudje, povezani z naravo. Ta Goltan pa je bil naš Janez. Ne velikan, ampak vulkan nesrečne ljubezni zaradi davnega prekletstva. Še danes mu nekdo pod Belimi pečmi postavlja možice, da bi našel brinove jagode in se varno vrnil do Starih stanov.

Alenka Jelen