28 september 2021

Odprava v Bosno in Hercegovino - Grmeč – Smoljana

4-10.9.2021, od petka do petka

Riponjina jama

Komaj smo pospravili stvari in oprali opremo od balkanskega srečanja jamarjev, ki je bilo na Vranskem, že smo pakirali opremo za odpravo v Bosno in Hercegovino. Petek je bil dan za odhod in prišel je tako hitro, da sem le delno vedel, kaj sem zložil v kombi in že šel pobirat ekipo. Ko sem pobral Ristota v Celju, smo bili polna ekipa, ki smo jo poleg njega sestavljali še Žiga, Teja, Tilen in jaz. Že smo se peljali mimo sotočja, kjer se Savinja izliva v Savo in šli v svet. Pri Brežicah smo prečkali mejo brez težav in prečili Hrvaško na njenem najožjem delu preko Karlovca proti bosanski meji.

Tam je carinik bil pogumen in je želel videti prtljažnik. Žiga se je začudil, ker je dobro vedel, koliko in kako smo zlagali. Kljub temu sem odprl in oprema se je prikotalila na plan. Carinik je stopil korak nazaj in rekel samo »O-o-o dobro.«. Preveč opreme. Zmetali smo nazaj in se odpeljali proti Bosanskemu Petrovacu. Bilo je že nekje redi noči, ko smo zapeljali v mesto in nam je pot zaprla policija. Začudeno smo gledali, kaj jim je, da še ne spijo in da se vozijo proti nam z lučkami. Stopili so ven in pojasnili, da smo se znašli v enosmerni cesti. Rekli so, da vedo, da gremo proti vasi Smoljana, da nas je Siniša že nas najavil. Pospremili so nas do odcepa za Smoljano in dali na potke za naprej. Res smo bili veseli, kako lepo so nas pričakali in nam ponudili pomoč in hvaležni Siniši, da nas je najavil. Ekipo smo našli ob ognju in se pozdravili, z nekaterimi se nisem videl že dolgo in ekspedicija se je pričela.

V soboto zjutraj smo najprej postavili šotor in uredili svoje stvari. Žiga je šel spoznavati, kako se išče jame tukaj. Odšli so do prvega domačina, nekaj šilčkov rakije in izvedeli so za tri jame. Kolikor se jih je dalo, so jih tudi pregledali. V eni sta se morala sleci in v spodnjih hlačah bresti po vodi do sifona, kjer pa je potrebno dobiti človeka žabo, da se potopi naprej. Ko so se vrnili, so Teja, Tilen in Žiga odšli zraven potapljača do Izvira Sanice. Midva s Ristotom pa sva z ostalimi odšla v Bjelaj na ogled tovarne B-oils za izdelavo olj, parfumov in veliko drugih naravnih stvari. Tam smo izvedeli še za nekaj jam in vzeli nekaj rastlin za čaj, ki so Teji prišle zelo prav, saj je klimatska sprememba povzročila, da ji je iz nosa curljalo. Najbolj mi je bilo zanimivo, ko sem prišel ponjo, me je vprašala, če rabi bundo poleg. Še ne ve, da v Bosni pozimi še ovce v odeje zavijajo, če stisne mraz. Zvečer je sledil družaben večer z glasbo, ki je prihajala iz bližnjega šotora, kjer je bila poroka. V tem večeru je Žiga dobil vzdevek »Galeb«, ki pa se še mora naučiti loviti ribe. Vsaj pri plesanju kola z dvema finima mladenkama, ki sta prišli na obisk, sva sodelovala samo midva z Aleksandrom, mladina pa je sedela, ko sva si skoraj polomila noge. Pegan mu je ponudil dvotedensko uvajanje v Beogradu, da postane pravi Galeb.

V nedeljo smo se prebudili lepo v mirnem tempu, ko je sonce že imelo kar nekaj moči. Po pogovoru in zajtrku smo se razdelili v dve skupini. Žiga in Teja sta odšla zraven Aleksandra Pegana izmeriti jame, ki so jih dan prej šli pogledati. V večernem času pa sta odšla s potapljačem Matijo do izvira Smoljane.

Tilen, Risto, Bane in jaz pa smo se odpeljali v najbolj znano in lepo jamo na Grmeču, Riponjino jamo. Tako smo se odpeljali do Siniševega vikenda, kjer smo parkirali. Delno smo smuknili v opremo in odšli do vhoda, ki ni bil preveč oddaljen od mesta, kjer parkiramo. Bane je opremil in en po en smo se spustili v jamo. Tilen je si pogledal delček bombe, ki jih je v teh jamah kar veliko in je potrebna večja pazljivost, ko se spustiš v jamo, predvsem če je nova. Ko smo se vsi zbrali pod vhodnim breznom, smo nadaljevali do mesta, kjer se jama nadaljuje v globino. Tukaj pa šok. Že v začetku jama te preseneti v svoji lepoti. Nižje, kot se spuščaš po zasiganih delih, bolj te pušča jama v edinih besedah, ki jih lahko izustiš in to je »vauuuu«. Po prvi klančini stojimo ob ogromnem stebru, ki je visok 30 metrov. Poleg pa bela velikanska sigina kopa in polno ponvic. Res neverjetno. Potem pa smo se začeli spuščati po naslednji strmini in pazljivost je potrebna na vsakem koraku, saj so povsod ponvice in res nočeš biti tisti, ki bi uničil tako osupljivo delo narave. Tako smo zbirali pot čim bolj stran od ponvic in po delih, ki jih ne bi uničili. Ko smo prišli v bližino dna, pa zopet šok. Cela spodnja dvorana je zalita z belimi ponvicami, kaj tako lepega še nismo videli, zato smo samo strmeli in gledali, kaj narava dela. Jama se nadaljuje v lepem prelomu, kjer pa že opazimo črne apnence, ki dajo vedeti, da bo konec jame. Med vračanjem sem se jaz na sredini jame nekako zasukal mimo stebra in se navdušen začel spuščati nazaj v jamo, ker sem mislil, da ima jama še en taki velik rov in tako lepo zasigan. Najbolj zanimivo je bilo to, da je Tilen sedel in opazoval, kako grem po isti poti nazaj v jamo, čeprav je sam vedel, da sem se zmotil. Toliko je bil prijazen, da ni želel zmotiti mojega navdušenja in je rajši počakal, da sam ugotovim, kak bumbar sem. Ko sem zagledal dno belih ponvic, sem se vrnil nazaj in se zahvalil Tilnu za prijaznost, da sem lahko užival teh nekaj minut. Potem smo v vodi še ulovili eno belo žival in enega hrošča za speleobiologa in splezali iz jame.

Pot nas je vodila mimo hiše, kjer nas je ustavil Ljubljančan, ki živi sedaj tukaj, kjer je živela prej njegova mama. Deležni smo bili zelo dobre pogostitve in dobre zgodbe. Je povedal, da je čakal na penzijo in ko jo je dočakal, se je še tisti dan usedel v avto, se odpeljal v Smoljano in pričel obnavljati hišo. Tako je sedaj okolica in hiška kot iz pravljice, ki se dviga na robu tega ogromnega polja, posejanega z vrtačami, ki dajejo obliko, kot bi na luni pričela rasti trava. Ko smo se vrnili, smo našli Žiga in Tejo umazana do vrh uhljev. V tistem blatnem rovu sta se pošteno umazala, saj je šlo za 300 metrov blatnega rova, ki se konča s sifonom. Sledil je družaben večer, ki ga je v dobri družbi še kako fajn preživeti. Tilen je spoznal edinega Napotnika, ki živi v Bosni. Tako je spoznal svojega »sorodnika«, saj naš Tilen po mamini strani prihaja iz rodbine Napotnik. Tako je dobil jamarskega varuha na Balkanu, ki ga bo popeljal v mnogo zanimivih reči, ki jih počne. Veselje je bilo tako ta večer še večje in druženje se je prevesilo pozno v noč.

V ponedeljek smo se zopet razdelili v dve skupini. Tilen in Risto sta šla polega Baneta se spustiti v eno novo brezno, ki so ga poimenovali Tiriba, po prvih dveh črkah imen raziskovalcev. Teja, Žiga in jaz pa smo dobili vodiča, najboljšega lokalnega lovca. Peljali smo se do roba gozda, od tam pa peš po gozdni cesti v gozd. Hodili smo približno 300 metrov, na kar nas je pripeljal do lepega vhoda. Žiga je pričel opremljat. Na dnu je najprej pogledal, da ni notri kaj nevarnega in potem zaklical, naj mu sledimo. Našla sva ga na vrhu sigine kope, kjer je priplezal in preverjal možno nadaljevanje jame. Ampak bilo je vse zalito. S Tejo sva z velikim naporom splezala prvo stopnjo te sigine kope in pričela z meritvami. Dol s kope je šlo kot po toboganu. Ko si se pripeljal dol, smo stali v lepi dvorani, ki premore kar nekaj lepega jamskega okrasja. Nato smo dvorano zapustili in se razgledovali še po vhodnem delu. Vsakič, ko je pod nogami zaškripala polžja hišica ali zarožljal kamen, te je malo stisnilo, na kaj si stopil. Namerili smo 60 metrov dolžine in 15 metrov globine. Ime smo ji dali po imenu hriba – Ristovača. Med vračanjem smo še tiščali glave med kamne, saj je teren res super za jamarstvo. Nato smo se zapeljali do smetišča. Na žalost so smetišča tu še neurejena, vse se kipa na en velik kup. Poleg tega pa še na kraškem terenu, kjer voda hitro pronica v podtalnico. Tam pod smetiščem naj bi bila še ena jama, ki naj bi imela led. Ker smo prej poslušali od našega vodiča lovca zgodbe, kako se hodijo volkovi hranit sem na smetišče in ker smo videli tudi sliko enega, ki so ga ustrelili tukaj blizu, nismo bili zainteresirani, da bi si pogledali jamo, čeprav je do vhoda bila zelo uhojena pot. Mogoče tudi od lisice ali jazbeca, a nismo tvegali.

Tukaj smo končali naš raziskovalni dan in se odpeljali v mesto. Žiga je pokupil vso zalogo Laškega, jaz pa vso zalogo brezalkoholnega piva. Plus tega smo še en velik nakupovalni voziček napolnili s slanimi prigrizki. Malo so nas čudno gledali, trgovka pa se je pošteno namučila, ko je na tisti mali blagajni vsak artikel posebej skenirala. V taboru nas je pričakal pasulj in počasi so se vsi vrnili iz raziskovanj. Žiga in jaz sva v večernem času potapljaču Matiji nesla opremo do izvira Smoljane. Tam se je nato oblekel, zabrodil v vodo in kmalu so vse lučke izginile in z zadnjim mehurčkom je izginil tudi dokaz, da je človek šel v jamo. Tako sva sedela zelo kratek čas pred vhodom. Ko sva imela zadosti komarjev, sva se prestavila v notranjost jame. Tam je bil večji mir pred temi neizprosnimi krvosesi. Matija se je vrnil z dobrimi novicami, da je sifon preplaval in da jama gre še naprej. Bi pa bilo treba preveriti površje, saj se mu zdi, da en kamin gre proti površju. Veseli ob dobri akciji smo se vrnili nazaj v tabor, kjer smo zopet preživeli ob ognju lep družaben večer s pitjem piva in grickanjem slanih prigrizkov. Poslušali smo tudi dogodivščino, ki so jo doživeli Tilen, Risto in Teja, ko so pri vhodu Riponjine jame lovili netopirje. Napotnik, ki je speleobiolog, jih je natančno preučil, pregledal in nato spustil nazaj v naravo. Opazili so tudi vrsto, ki je zelo redka in veselimo se, ko izvemo v prihodnosti še kaj več, ko bo poročilo te akcije sestavljeno.

V torek smo se vsi skupaj odpeljali v Bjelaj, kjer smo v sobotnem obisku izvedeli za dve jami. Z nami je bil tudi snemalec, saj se je snemala reportaža o ekspediciji in jamarstvu nasploh. Pri prvi jami ni bilo sreče. Vhod je bil nekje, ampak po iskanju in cik cakanju po gozdu so sklenili, da je jama trenutno nekje, kjer nihče ne ve, kje. Zato smo se vkrcali v kombi in se odpeljali k drugi jami. Ustavili smo se pri Starem gradu Bjelaj. Tam smo namreč čakali na vodiča, ki nas bo popeljal novi jami naproti. Grad je prav lep in ima res izbrano lego. Vidi se namreč vso polje in že od daleč si videl, kdo ti je prišel na proti. Več o gradu si lahko preberete na tej povezavi: https://www.bosanskipetrovac.gov.ba/index.php/94-spomenici/135-stari-grad.

Ristovača

Ko je prišel vodič, smo se odpeljali še malo naprej in nato peš cca. 500 metrov po gozdni vlaki do vhoda. Žiga je pričel z opremljanjem brezna. Poleg je snemalec snemal vsaki korak in se seznanjal s početjem Žiga med delom. Ko je Žiga dosegel dno, je še nadaljeval po melišču in tam se je jama zaključila. Poimenovali smo jo po bližnjem hribu Srt. Bane se je spustil pogledati jamo, nato pa sta dala prostor Tilnu, ki je šel v jamo meriti. Telefon se mu ni želel povezati z merilno napravo. Tako smo našli mali svinčnik, da je lahko napisal meritve v zvezek. Snemalec je posnel še priprave na meritev, nato pa sta nas vodič in snemalec zapustila. Sonce nas je razvajalo in čakanje je bilo prijetno. Tilen je kmalu že bil sredi vhodnega brezna. Nekaj sem ga vprašal in med vračanjem dogovora je iz ust izpljunil tisti mali konček svinčnika za zapisovanje meritev. Sreča, da je bil ta svinčnik zlomljen in smo poiskali drugo polovico, ki jo Žiga hitro ošilil. Nato ga nismo več motili, da ne bi izgubil še edinega koščka pisala. Med tem sem šel naokrog in opazil še eno vodoravno jamo, ki je bila dolga samo 6 metrov. Malo smo se še sprehodili, saj je teren bil res dober za iskanje jam, a ker nismo nič opazili, smo se vrnili do vozila in se odpeljali proti Bosanskemu Petrovacu.

Tam nas je že čakala odlična pašta z veliko slanine. Pošteno lačni smo jo pospravili v momentu v svojo trebušno votlino. Ob ognju smo še krstili tri člane odprave, ki so bili na svoji prvi ekspediciji. Od naših sta bila to Tilen in Teja. Bane je poiskal križ, Aleksander je tepel. Udarci so bili nežni, saj jih ni želel prestrašiti in da bodo še z veseljem hodili na odprave. Nato je nek domorodec Smoljane v tabor pripeljal svojega konja, ki bi ga naj nekaj preplašilo, mogoče volk ali medved. Naj bi poleg nas bil bolj varen. Najbolj pa je bilo zanimivo, da je bil možakar videti kot Silvester Stalone v času Rocky Balboa. Naslednji dan pa je ves zmeden konja iskal, ker je pozabil, kam ga je prejšnjo noč odpeljal. In našel ga je pri nas. Živem človeku se vse naredi.

V sredo smo se razdelili v tri skupine. Teja je odšla z Banetom in Sinišo v Banetovo jamo. Jama premore velik vhod, na koncu pa sifon. Teja je jamo izmerila in naredila skico.

Žiga je odšel zraven Pegana in Napotnika v jamo Bezdanjačo. Tilen, Risto in jaz pa smo zopet dobili najboljšega lovca na Grmeču, ki nas je popeljal na polje. Najprej smo kar blizu glavne ceste si pogledali vhod. Bil je delno zasut z ovčjo volno. Tilen je smuknil v notranjost in javil, da je jama velika, da naj pridemo notri. V jami se dobro opazi delovanje vode v preteklosti. Jama se konča z ožino, ki jo bo potrebno v naslednjem obisku razširiti. Tudi Jakofčič, ko je videl slike, kjer je na stropu polno bakterij aktinomicet, je že pisal, da se zadaj skriva velika jama. Je pa zanimivo, da poteka tik pod površjem in tudi vhod se je naredil, ker se je udrlo, ker je prišlo blizu površja. Ko sva končala z merjenjem zahodnega kraka, sva se lotila vzhodnega kraka. Tam sva prekopala, da je Tilen lahko zlezel in pokukal v lepo kamrico, okrašeno s kapniki. Se pa je videlo, da je na tem delu rov popolnoma zasut.

Ko je ležal v rovu, se mu je v glavo zaletel netopir. Redko doživetje. Mogoče je mislil, da bi jih namesto mreže kar z zobmi lovil za Napotnika. Presenečen je v smehu zlezel Tilen iz rova in spustil netopirja, ki je imel videti radar malo pokvarjen ali pa je bil star in ni dobro lovil signala za ovire. Namerila sva 40 metrov dolžine. Poimenovali smo jo Jama ovčje vune, po odpadkih na vhodu. Nato smo se odpeljali na polje, polno vrtač. Kot sem že prej napisal, imaš občutek, da si na luni, ki se je zarastla s travo. Ko gremo raziskovati na luno, bomo lahko bolj natančno opisali primerjavo tega polja na planoti Grmeč, sedaj vse primerjave so na podlagi slik, ki smo jih videli, kako naj bi bilo površje na luni posejano s kraterji. Tam smo si pogledali res velik vhod v brezno, ampak na žalost še vedno aktivno smetišče. Do jame vodijo sledi vozil, ki vozijo kar cele prikolice smeti v jamo. Brezno ima spodaj veliko dvorano, ki je pokrito s smetmi, ki se v obliki stožca že dvigajo proti izhodu. Kdo bo pil to vodo, kdo bo čistil jamo? Velika vprašanja 21. stoletja, ko pogumno jemljemo vodo kot nekaj samoumevnega.

Potem smo si pogledali Ješinko. Res mogočna jama, ki jo obiščemo drugič. Vanjo je nekdo pred kratkim odvrgel dve kravi. Ob posredovanju inšpektorjev je na njih stresel samo nekaj zemlje in tako rešil problem. Odpeljali smo se še malo naprej do Brezna pri Jezeru, kot smo ga poimenovali. Jezero, ki naj bi bilo v bližini, je presihajoče in ga tokrat ni bilo. Prav rad ga bi videl, saj si težko prestavljaš, ko gledaš travnik, da bi tam moralo biti jezero. Ko sem peljal nazaj našega vodiča, sta Risto in Tilen že opremila brezno. Vhod je manjša odprtina, od koder nato prideš v večji prostor. Brezno je lepo zasigano. Tilen se je lotil merjenja, Risto je naredil nekaj slik in zapustil jamo. Jaz sem med vkrcavanjem v kombi prestregel lepega pajka. Čakal sem, da ga vidi Tilen, ki je strašno navdušen nad pajki. Tako sem mu napovedal, da ko pokuka na površje, bo videl nekaj zanimivega. Navdušenja ni mogel skriti, ko je zagledal pajka. Zatem sem ga raje spustil v naravo, da ne bi Tilen od navdušenja izgubil glas.

izvir Smoljane

Odšli smo do druge jame, ki je blizu tega brezna. V jami se vidi delovanje vode. Tilen je na koncu skopal prehod, ampak rov je bil za njega preozek. Po tem rovu naj bi prišel ven pes, ki se je izgubil in vstopil v jamo, ki leži višje od te. Ko smo končali z merjenjem, smo šli pogledati, kje naj bi bila ta jama. Ampak stena je močno zaraščena. Ko smo hodili ob grmovju in iskali prehod, je mimo moje in Ristotove glave poletela skala, ki naju je prestrašila z mislijo, da ni notri kak medo. Ko sva pogledala za svoj hrbet, se je Tilen skoraj valjal od smeha. Bo že prišel na svoj račun, sva si mislila. Nad stenami smo našli nekaj možnosti, ampak, ker bi rabili vrv, nismo imeli več volje. Tri jame so bile za nas zadosti. Verjetno smo že vohali odojka, ki je bil najavljen. Tako smo se odpeljali do Mileta. Tam so nam ponudili pasulj, da poskusimo, kakšnega skuhajo pa pri tej hiši. Z velikim zanosom smo pospravili po dva krožnika v sebe. Med počitkom so se iz raziskovanja vrnili Žiga, Pegan in Napotnik. Izmerili so dve jami in našli zanimivo rogovje srnjaka in lobanjo medveda. Pasulj je hitro romal še v njihove želodce in nato smo se skupaj odpeljali v tabor in se zahvalili dobrim ljudem, ki so nas nahranili. Tam pa nas je čakal na mizi odojek. Kmalu smo ugotovili, da je bil pasulj samo predjed, da smo malo preresno vzeli degustacijo. Ampak kljub temu je bil še prostor, da smo v zadnje kotičke želodca pospravili nekaj odojka. S polnimi ritmi smo se usedli ob ogenj in uživali življenje. Po prijetnem večernem druženju in razgibanem dnevu smo hitro smuknili v spalne vreče.

V četrtek sta se Teja in Žiga odpeljala z ostalimi v 60-metrsko brezno. Brezno je tik ob cesti, lahko bi sidrišče naredili tudi kar na avto. Na žalost pa je dno zametano s hlodovino, ki najverjetneje skriva nadaljevanje. Risto, jaz in Tilen pa smo odšli do izvira Smoljane. Tam smo želeli pogledat, če se skriva kaj pod stenami. Za nasvet smo vprašali pri zadnji hiši, kjer nam je gospa povedala, da naj bi bilo nekaj pod stenami, ampak poti do tja gor ni. Naj se znajdemo in pazimo se naj medveda, ki naj bi hodil piti vodo sem v te suši. Tilen je izbuljil oči in pripomnil, kje sem ravno njega našel, da bo hodil pod steno, kjer naj bi bil medved. Glasno je razpravljal o vsem mogočem. Namreč gospa nam je svetovala, da naj glasno govorimo. Tilen je to resno vzel in glasno govoril, da je že odmevalo v glavi. Namreč prejšnji dan naju je strašil, sedaj pa sva mu lahko z Ristotom malo vrnila. Vzpeli smo se previsoko in prišli nad stene. Tam pa smo nato sklenili, da se danes ne bomo spustili v to divjino po kozjih stezah pod steno. Tilnu je kar odleglo, kajti medveda rajši vidi v živalskem vrtu. Med vračanjem smo našli kratki rov, ki meri 8,5 metra, kljub temu smo ga izmerili in se počasi spuščali do avta. V gozdu smo našli nekaj slivovih dreves, polnih sliv. Tam smo se sladkali s temi sadeži, saj je res enkratna priložnost, da se jih lahko naješ tako naravnih, brez špricanja. Malo nižje smo pastirici preplašili koze, njo pa povprašali za najboljšo pot do avta. Dobili smo dober napotek, nato sem se pozanimal, če imajo kaj deklet za našega Tilna. Vsa žalostna je odgovorila, da ni deklet, vse je odšlo v mesta. Upamo, da bomo našli dekle vsaj na kakem drugem kraškem terenu za našega fanta. Zvečer smo si končno privoščili po enem tednu tuš. Izkoristili smo večer še v zadnjem druženju s prijatelji iz Balkana.

V petkovem jutru je Tilen imel kombi že na pol očiščen, ko smo mu drugi priskočili na pomoč. Želeli so še, da skupaj jemo kosilo, ampak bili smo polni hrane, saj so nas gostili res odlično čez teden, kar smo jim iz srca hvaležni, še posebej Siniši za odlično organizacijo in Aleksandru za vabilo. Ko smo vse zložili v kombi, smo pomahali v slovo v želji po ponovnem snidenju.

Jama ovčje vune
Brezno pri Jezeru
izvor Sanice
Brezno pri Jezeru
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski, Sunčana, Risto