14th Balkan Cavers Camp, Vransko, SLOVENIA

25-29.08.2021 sreda – nedelja

Dan, na katerega smo na gradu Žovnek v svet ponesli pravljico Pastirica Biba, je bil za nami. Imel sem v mislih, da je to naš edini večji dogodek v tem letu, saj smo za balkansko srečanje že v začetku leta rekli, da ga zaradi omejitvenih ukrepov ne bo možno organizirati. In ko nekega jutra odhajam skozi vrata v službo, mi reče Lea, da pa bi se morda le dalo organizirati balkansko srečanje. Mogoče pa res. Ko sem prišel v večernem času domov, me Lea vpraša, kje pa bomo imeli 14. Balkan Cavers Camp, da je potrebno najti prostor. Zmeden sem rekel, kako - zjutraj je bilo mogoče, sedaj pa že gremo v akcijo? Nič, štart imeli smo samo 2 mesca časa, da poleg vseh ostalih jamarskih aktivnosti uredimo vse potrebno, da speljemo srečanje.

Sprva smo imeli v planu, da bi bilo v srečanje v kampu Menina, kar sedaj ni prišlo v poštev, ker ne bi šlo finančno skozi, saj smo večino sponzorskega denarja porabili za knjigo Pastirica Biba. Tako nam je preostalo tisto, kar jamarji znamo najbolje - improvizacija. Poklical sem našega dobrega prijatelja, ki nam je pokazal že veliko novih jam na Dobrovljah, Zlatka Semprimožnika.

Živi na idilični lokaciji na Jeronimu, malem zaselku nad Vranskim, od koder je razgled za bogove po vsej spodnji savinjski dolini vse do Boča, Donačke gore in še naprej. Kmalu sva se oglasila pri njem in skupaj smo ocenili, da je prostor čudovit kraj za izpeljavo srečanja. Segli smo si v roko in prostor je bil dogovorjen. Kmalu za tem je v prostorih Katastra sledil sestanek ožje organizacijske ekipe, kjer smo sestavili delovni načrt in si okvirno razdelili nekaj nalog. Marko Zakrajšek nam je pomagal postaviti spletno stran, Jaka Jakofčič je dogodek promoviral. Lea je oblikovala logotip, bedela nad birokracijo in pošiljala prošnje za donacije, izposojo, prevoze na vse strani. Filip Kuntu je spremljal prijave, Bernard pa čakal na plačane prijavnice. Čas je mineval in dva meseca sta zletela mimo nas kot leteča muha. Vmes smo določili seznam jam, ki jih bomo uredili in pripravili za obisk ter za vse te jame skušali zagotoviti vodnike. Mateja in Sebastjan sta poskrbela za tisk majic, pa tudi jame so bile povečini pripravljene, samo še kup drobnih stvari se je našlo za urediti. Že je napočil teden za dogodek, a ko pride tako blizu, si vsak želi imeti še malo več časa, po drugi strani pa, da se čimprej začne.

V torek zjutraj me je klical Filip Solar, da je zmontiral reflektorje in prinesel gasilske aparate. Sredi dne sva se s Ristom zapeljala do civilne zaščite v Celju, kjer je Bernard naprosil kombi in velik šotor. Proti večerni uri smo se zbrali na Jeronimu skoraj vsi in za nas se je srečanje že pričelo. Prenosna stranišča so prispela. Mateja in Sebastjan sta pripeljala gasilske klopi. Pomagati sta prišla tudi Rafko in Klemen iz sosednjega kluba. Ker smo postavljali veliki šotor prvič, smo se malo lovili, ampak kljub vsemu je kmalu šotor stal pokonci pripravljen, da vzame jamarje pod svoje okrilje. Pripravili smo razstavni prostor za fotografije natečaja »We & caves«.

Prvi jamarji iz Bolgarije so prišli že v torek ponoči. V sredo sva ob zgodnji uri s Tilnom skočila v Neskončno brezno, da sva do konca opremila jamo. To jamo smo imeli za rezervo, saj je relativno blizu in prijetne globine. Ko sva se vrnila v tabor, je že vse bilo živahno. Vmes je vojaški kamion pripeljal mobilno kopalnico, za kar smo jim zelo hvaležni, da smo lahko vzdrževali osnovni nivo higiene skozi ves tabor. Lea in Teja sta zjutraj pripravili urnik, vzpostavili sistem registracije udeležencev in nato sta odšli v nabavo materiala za darilne vrečke v Ljubljano in po en kombi v Cerknico. V darilni vrečki so se znašli tudi ključi 13, ki nam jih je doniralo podjetje Unior iz Zreč – naj pa dodamo, da so ti ključi kot nalašč za balkanske jamarje: na eni strani je ključ, na drugi strani pa odpirač! Kaj boljšega si lahko zamisliš? Mi pa smo taboru pripravljali zadnje malenkosti. Ljudje so prihajali in tabor se je polnil. Ker jih je že bilo kar nekaj v taboru, sta jih Valerija in Tilen odpeljala v Veternico. Filip Kuntu in Risto sta odšla v Kamnito hišo tja sta odnesla čoln in pripravila še nekaj malenkosti. Zadovoljni s obiskom so se zvečer vsi skupaj vrnili v tabor, kjer je bila večerja že nared.

Ko so iz Sofije prispele fotografije, smo jih postavili na svojo mesto. V večernem času sta prišla podpredsednik JZS Damijan Šinigoj in Damijan Potrpin. Na obisk je prišel tudi Sten Vilar, avtor knjige Velikan Goltan. Matjaž Božič je bil z nami že od vsega začetka, saj je bil tudi del organizacijske ekipe.

Po večerji je sledila uradna otvoritev 14. Balkan Cavers Campa in fotografske razstave We&Caves. V prijetni leseni kanadski hiški z res izjemnim kaminom smo vse pozdravili in jim zaželeli dobro počutje v naši sredini in v Sloveniji, tokrat s poudarkom na štajerskih jamah. Podpredsednik JZS je izrekel vzpodbudne besede, nam zaželel srečo pri obiskih jam in da se bodo pri nas počutili prijetno in domov odšli z lepimi spomini. Nato je nas je še pozdravil Alexey Zhalov, predsednik Balkan Speleo Union, ki je bil zelo vesel, da smo zbrali pogum in kljub pandemiji organizirali srečanje. Lea je podala še nekaj tehničnih in praktičnih napotkov in sledil je ogled razstave fotografij odličnih jamarskih fotografov, med katerimi so bile tudi čarobne fotografije Mateja Zalokarja, priznanega slovenskega fotografa.

V četrtkovo jutro smo se zbudili – za balkanske navade – nenavadno zgodaj, saj smo nastavili kar zapolnjen urnik in udeleženci so se razporedili v tri ekipe. Tilen in Janko sta pobrala kandidate za Erjavčevo jamo in Trbiško zijalko. V Mozirju jih je čakal Slavko, ki je bil vodič za Erjavčevo jamo.

Drugi kombi je šofer Filip Kuntu odpeljal v jamo Pekel, kjer so nam vodiči Turističnega društva Šempeter bili pripravljeni razkazati jamo, za kar smo jim zelo hvaležni. Po ogledu jame Pekel so se odpravili še v prestolnico hmelja, Žalec, kjer so uživali v sladkostih fontane piva.

S tretjem kombijem sva z Žigom odpeljala ekipo udeležencev v Golarjev pekel. Tako smo ovinkali proti Solčavi. Vreme je bilo tako lepo, da smo se večkrat ustavili in uživali v razgledih po Kamniško Savinjskih Alpah. Na parkirišču smo hitro smuknili v jamarsko opremo in že smo šli proti vhodu, ki vsakega preseneti, ko dostopa do njega prvič. Ker smo bili dobra ekipa, smo kar hitro napredovali proti veliki dvorani. Ko smo se vsi spustili v veliko dvorano, smo odšli do brezna, kjer se jama nadaljuje, ampak naprej ni opremljeno. Tam nas je Žiga nahranil s pršutom in ostalimi dobrotami. So rekli, da tako pa lahko gredo večkrat zraven nas. Pri vračanju tudi ni bilo težav, tako smo se odpeljali do bližnjega izvira kisle vode. Ker smo imeli še nekaj časa, smo zavili v Logarsko dolino do slapa Rinke. Res prečudovit slap z odličnim barom, Orlovo gnezdo. Med tem, ko smo mi vandrali po Logarski dolini, sta se v popoldanskem času na lokaciji tabora na odhod pripravljali še dve skupini, ki sta se vrnili iz Trbiške/Erjavčeve in iz jame Pekel.

Ko se Janko vrnil iz Trbiške/Erjavčeve, je napolnil kombi za Snežno jamo in še dva avta sta se peljala zadaj. Pridružila se jim je tudi jamarka Irena. Pred Snežno jamo jih je pričakal Toni Podgorski, predsednik Jamarskega kluba Črni galeb Prebold, za kar smo mu zelo hvaležni. Skupaj so si ogledali jamo, ki jih je navdušila v vseh pogledih, saj gre za res edinstveno jamo v Sloveniji, ki skriva mnogo lepot.

V Kamnito hišo pa so odšle naše tri punce Teja, Lea in Mateja z Ristom in Filipom K. Risto je poslal sms Simonu, da v jamo pelje tri Bolgarke. Hitro je prišel iz Topolšice pogledat te »Bolgarke«, ki jih je dobro poznal. Tako se je kompletni tabor že drugič v dnevu popolnoma izpraznil, Tilen pa je ostal čuvaj. Ni bil dolgo sam, saj se mu je kmalu pridružil Gregi.

To pa ni bil edini obisk, prišel tudi Jakofčič iz Sežane pogledat vzdušje na taboru. Skupaj sva si ogledala močan prepih na Veternici in sedaj nam je Jaka dal nov zagon, da se lotimo raziskav, saj smo pri Veternici kar malo zaspali pri resnih raziskavah in sedaj nas je močno podkuril, da pričnemo z novo voljo. Vsi smo se zbrali nazaj v taboru v večernem času, ko nas je že čakala večerja. Za predstavitve ni bilo časa, saj se je ekipa iz Snežne jame lačna vrnila pozno, ob 21.uri in se je potem napravilo tako družabno vzdušje, da ga ni bilo volje razbiti. Zunaj je padal dež, mi pa smo v zavetju šotora uživali v res prijetnem vzdušju in spletli dobre vezi.

V petek je eno ekipo čakal avtobus na avtobusni postaji Vransko. Odpeljal jih je proti Kamniku, saj je bil na ta dan načrtovan obisk Kamniške jame. Še ena jama, ki je unikatna v naših koncih. Za spremstvo so šli zraven Lea, Tilen, Teja, Mateja, Risto in Jožica, v Kamniku pa sta čakala jamarja iz JK Kamnik: Benjamin Lap in Klemen Kregar, ki sta bila vodiča ta dan. Vreme je bilo super, sploh glede na to, kako slabo je kazala prognoza še v torek, je bilo sedaj vreme prav božansko. Najprej 2 uri grizenja kolen (Klement Jug ni zaman tega vzpona poimenoval »Kniebiesser« oz. grizalec kolen), za sladico pa Kamniška jama v vsej svoji lepoti. V dolino so se vrnili ob 18:00, kjer jih je že čakal avtobus.

Tisti, ki jih pohod ni prepričal, so imeli na izbiro Osoletovo jamo. Vodič je bil Matjaž. Spustili so se do -250 metrov in uživali v zakraselosti jame. Ko pa so se vrnili, pa so se odpeljali naravnost proti Hudi luknji.

Tja sta se napotila tudi Janko in Valerija, ki sta pobrala še vse, ki ostali v kampu. Nekaj jih je v dopoldanskem času namreč imelo izlet v Ljubljano, ki sva ga vodila s Simonom. Pogledali smo si stari del Ljubljane, spili kavico in se nato vrnili na Vransko.

Pred Hudo luknjo sta čakala Katarina Kotnik in Grega Čuk. Pridružil se jim je še Den, podpredsednik KŠJKSSV. Že plazenje čez Lisičnico in nato ogled Medvedjega rova je bilo fantastično doživetje. Huda luknja je res super jama, ki navduši. Hvala za to lepo izkušnjo!

Med tem nas je v kampu prišel pozdraviti Aleš Lajovic, ki je prinesel darila za udeležence - Naše jame. Spoznal se je z Aleksejem, ki imata oba za sabo že pol stoletja jamarstva. Prav prijetno je stati v taki družbi, saj stoji ob tebi živa zgodovina Slovenskega in Bolgarskega jamarstva. Izmenjali smo nekaj besed, nato pa je Aleš moral oditi nazaj proti Ljubljani.

Proti večeru so se že vračale ekipe iz jam. Pridružil se je še Leopold Bregar, ki smo bili zelo veseli njegovega obiska in udeležbe. Sledila je večerja. Med večerjo pa sta že prišla Samo Milanič in prijatelj jamar iz Italije Matteo Cavanna. Namreč sledilo je predavanje o raziskavah in barvanju vodonosnikov zaledja Timave. Enkratno predavanje, ki odpira oči in polni glavo z vprašanji. Zelo sta se potrudila, saj je predavanje bilo v treh jezikih. Matteo je govoril v italijanščini, Samo pa je simultano prevajal v angleščino in slovenščino.

V soboto je na Vransko zopet prišel avtobus. Plan je bil, da vsi gredo v Lipiško jamo, kjer je na Primorskem čakal Jakofčič, ki je bil vodič. Nekaj pa nas je ostalo na Vranskem, saj nas je čakala skupščina BSU v občinski sejni sobi. Prek videokonference so se nam pridružili še Grki, Romuni in Srbi, v živo pa smo zastopali Bolgarijo, Hrvaško in Slovenijo. Tam smo debatirali o prihodnosti in idejah, kot je na primer vse-balkanska odprava na Kosovo. To leto so bile tudi volitve. Mesto predsednika je zasedla Ema iz Romunije, Aleksej pa je postal tajnik. Po koncu smo se poslovili od hrvaških delegatov, ki so odšli že proti domu.

Da pa se ne bi Aleksej dolgočasil v taboru, je prišla na Vransko tudi Katarina in skupaj smo si napravili prav lep izlet. Najprej sva ga peljala na grad Žovnek, kjer se kot feniks dviga stari grad, ki raste z veliko prostovoljnega dela. Tam je Aleksej pokazal kamen lehnjaka, ki ga dela zelo bogata kraška voda. In tam v bližini, od koder so dobili te kamne, mora biti velika jama. Tako nam je zopet dal nekaj za misliti. Potem sem poklical našega dobrega prijatelja, patra Tomaža, ki nam je z veseljem razkazal samostan Nazarje in res edinstveno knjižnico. Potem smo se peljal čez Čreto, da smo lahko še videli ta del Dobrovelj. Med vračanjem smo skočili v Škadavnico in ko smo se pozno popoldne vrnili, je ekipa iz Lipiške jame že bila nazaj.

V Lipiški jami so preživeli čudovit dan, kjer so nekateri postavili svoj globinski rekord in uživali v baročnem okrasju podzemlja na klasičnem Krasu! Naj izpostavim družino Magdalene, v Ljubljani živeče Bolgarke, katere še ne 4-letna hčerka je prišla do globine -230 metrov brez težav. Čestitke! In hvala Jaka za odlično vodenje!

Ker smo imeli še čas, smo še imeli dve predstavitvi, ki ju je pripravil Aleksej, in sicer o zgodovini BSU ter o krasu v Bolgariji. Nato pa je naš klub počastil udeležence na zaključni večerji z odojkom in domačo zelenjavo družin Stropnik in Sovčev. Ta pujs se je najbolj žrtvoval za ta tabor. Med pojedino nas je prišel pozdraviti tudi župan občine Vransko, g. Franc Sušnik. Zahvalili smo se vsem udeležencem za obisk občini Vransko, za gostoljubje pa smo najbolj hvaležni družini Semprimožnik, ki so nas na svojem posestvu res toplo sprejeli in nam nudili več, kot bi si lahko želeli, za kar smo jim hvaležni iz srca. Gospod župan je tudi v svojem govoru povedal, da je vesel, da je lahko občina imela to čast gostiti takšen dogodek in da je vesel, da raste v njihovi občini poučni jamarski Center jamskih doživetij, ki bogati znanje o podzemlju v občini Vransko. Zaključno besedo je povzel še Aleksej in tako ni zamrl ta balkanski povezovalni duh, ki nas dela močnejše.

Bilo je prijetno druženje, ki nam bo ostalo v lepem spominu. Ostalo bo samo lepo in ponos, da nam je uspelo. Uspelo združiti udeležence iz petih držav. Združiti vse štajerske klube v eno lepo zgodbo. Naj bo to priložnost za nove začetke.

Hvala še enkrat članom Šaleškega jamarskega kluba Podlasica Topolšica: Filip Solar, Žiga Solar, Mateja Solar, Sebastjan Solar, Gregi Jelen, Alenka Jelen, Risto Sovčev, Jožica Sovčev, Janko Stropnik, Valerija Stropnik, Lea Pavrič, Slavko Hostnik, Teja Šmarčan, Tilen Podkrižnik, Filip Kuntu, Simon Araus, Katarina Kotnik, Veles Pavrič, Draga Pavrič, Stanko Pavrič ki ste pričarali lepo pravljico in lepe spomine vsem udeležencem.

Jamarska zveza Slovenije za vso finančno in materialno podporo. Civilna zaščita Celje za kombi in šotor. Slovenska vojska za kopalnico in prevoz. Unior za donacijo ključev. Občina Vransko za oddajo sejne sobe. Hvala turističnemu društvu Šempeter. Najlepša hvala za pomoč in udeležbo: JK Kamnik: Benjamin Lap in Klemen Kregar JK Tirski zmaji Ljubno: Bernard Štiglic, Klemen Volovšek in Rafko Žerovnik JK Črni galeb Prebold: Jani Klasič, Anton Podgorski, Darko Naraglav in Dani Prelovšek KŠJK Speleos – Siga Velenje: Den Vrhovnik in Patricija Oštir JD Sežana: Jaka Jurij Jakofčič JD Temnica: Samo Milanič JK Krka: Leopold Bregar JK Železničar Ljubljana: Irena Hren in Aleš Lajovic JK Novo mesto – JZS: Damjan Šinigoj DZRJ Simona Robiča Domžale: Damijan Potrpin in Matjaž Božič JK Kostanjevica na Krki: Grega Čuk Zlatko Semprimožnik z družino: hvala, ker si nas sprejel v svoj dom!

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Kamniška jama: Benjamin Lap, Snežna jama: Irena Hren, Erjavčeva: Tilen, Jaka Jakofčič, Maks Petrič

1 komentar: