ŠTAJERSKI JAMARJI: september 2023

Pred Saševo jamo

Poletni tabor je bil po vremenu gledano zelo viharen. Zato je večina članov ostala v dolini, kjer so imeli polne roke dela. Zato se je sprejela odločitev, da naredimo še jesenski tabor. Tako smo se v sredo, 13.09.2023, odpeljali na planino Podvežak. Do Inkrta sta nas spremljala tudi Valerija in Veles, ki sta se nato obrnila v dolino. Mi pa smo pod težo nahrbtnikov prisopihali na Korošico. Tam smo postavili šotore in se prepustili lenarjenju.

V četrtek smo se odpravili iskati vhod Saševe jame na Vršičih. Tako smo šli mimo Petkove jame in gledali v stene, kje je vhod v Saševo jamo. Jamo so jo registrirali leta 1990. Zapis o njej najdemo tudi v starem planinskem vestniku. Sedaj, ko smo videli, da se poveže s Petkovo jamo, smo rekli, da jamo ponovno izmerimo, saj ima samo skico. Vhod se nahaja sredi stene in smo ga hitro našli. Vido nam je pravil, da če najdemo pravo poličko, se lahko do nje pride z nekaj previdnosti. Ko sem jaz pokukal čez rob, sem se spomnil, da me doma čakajo otroci in sem se obrnil nazaj. Tilen, ki pa je še mlad petelin, je zlezel čez skalni rob in veselo priplezal nazaj z novico, da je tam vhod v jamo, ki jo iščemo. S Simonom sva nato napeljala prečko čez skalni rob in zavarovala pot do jame. S Tilnom sva nato odšla v jamo. Kakšno presenečenje naju je čakalo. Jama z vhodom tam nad 1900 nadmorske višine in notri polno jamskega okrasja, ki ga v visokogorju ponavadi nismo vajeni. Notri opazimo prodnike, breče, prava geološka pestrost. Nato sva prosto plezala po galerijah, ki so se spuščale ena za drugo. Polno odcepov. Prava uživancija, ko vidiš takšno jamo. Na hitro sva si celo ogledala še nekaj stranskih rovov, ki jih je res veliko. Vrnila sva se nazaj do Kocbekovega doma. Poročala sva, da smo našli Saševo jamo, ki je že nekaj desetletij bila brez raziskovalcev, sedaj pa jo bomo motili z raziskovanjem. Zvečer se nam je na planini pridružil Benjamin.

Netopir v Breznih dveh majstrov

V petek zjutraj sta na planino prisopihala Žiga in Gregi. Razdelili smo se v dve skupini. Gregi in Žiga sta odšla opremljati brezna v Saševi jami, ki so kar na začetku jame. Namreč tam bi po logiki najhitreje morala priti v Petkovo jamo. Ampak se na koncu vse zapre. Nikjer niti manjše špranje nista opazila.

Druga večja ekipa: Benjamin, Simon, Marsel, Tilen in jaz pa smo se odpravili iskati nove jame. Najprej smo se ustavili pri Šmarčanovem breznu. Jamo, ki jo je že Teja opazila, ampak šele sedaj smo prišli do nje. Ker je imela dan prej rojstni dan, smo ji z veseljem izmerili novo jamo v poklon. Jama ima dva vhoda. Skozi največjega se po pobočju s pomočjo vrvi spustimo v osrčje jame. Drugi vhod je manjši in skrit sredi ruševja. Skozi njega se spustimo v spodnji del jame. Namerili smo 35 metrov poligona in 11 metrov globine. Nato je Marsel javil, da je opazil še eno brezno. Nahajalo se je pod Tremi vhodi. Zakaj ga nismo označili, nam ni čisto jasno. Gre za 10 metrov globoko brezno, ki se odpira v ozki razpoki. Na dnu je čisto zasuto. Poimenoval ga je Konjsko brezno. Nato smo nadaljevali pot mimo Treh vhodov. Prišli smo do več brezen. Najprej smo izmerili jamo, ki smo poimenovali po ekipi, Jama petih mušketirjev. Namerili smo 10 metrov. Nato smo šli do večje jame. Benjamin je je poimenoval Kolomajsarca. Namreč razlaga za to ime je zelo zanimiva. Kolomajsarca je mitično visokogorsko bitje, za katerega se ne ve, ali je rastlina ali žival. Smrtno nevarno. Njen namen je strašenje majhnih otrok in ljudi, ki so prvič v gorah. Tam smo se ustavili pred globokim breznom, ker pa nismo imeli zadosti opreme, je Simon pregledal samo manjše vzporedno brezno, ki se poveže s tem večjim. Tam je visel zelo lep uhati netopir. Izmerili smo prve dele jame in nadaljujemo naslednjič. Za konec smo izmerili še manjše brezno, ki smo ga poimenovali po uhatem netopirju, ki smo ga opazili v sosednji jami. Namreč vsi smo vedeli, da je Gregi prinesel čevapčiče in se nam je že luštalo nekaj pojesti.

V soboto je ena ekipa šla locirati nove jame. Pregledali so 7 jam. Midva s Tilnom pa sva šla meriti Saševo jamo, lepo sistematično od vhoda proti notranjosti. Imela sva plan, da najprej izmeriva brezna, ki sta jih opremila Žiga in Gregi in če še bo energija, meriva galerije. Ko sva se spuščala v brezna, naju je presenetilo, koliko pritočnih stranskih meandrov prihaja v jamo. Najbolj pa naju je nasmejal odmik. Zgledalo je, da bo skala, na kateri je sidrišče, vse padlo v globino. Ampak po strokovnem skakanju sem priznal, da je Žiga majster. Zato so dobila ta brezna ime Brezna dveh majstrov. Na dnu pa res niti ene špranje, kjer bi videl, kam voda odteka. Namerila sva 200 metrov. Mislila sva še nadaljevati, ampak sva šla raje ven. Zunaj sva videla, da prihaja nevihta, zato sva bila vesela, da sva pravi čas prišla ven. Zvečer je sledil še Marselov jamarski krst. Ozračje se je proti večeru ohladilo, zato smo lahko preizkusili nove klubske puhovke, ki so nas prijetno ogrele. Nakup puhovk nam je olajšala Občina Šoštanj, za kar se jim iskreno zahvaljujemo.

V nedeljo zjutraj se nam je pridružil Filip S., ki se je z Marselom odpravil na vrh Ojstrice, ostali pa smo počasi pospravili in krenili proti Podvežakom. Nasproti sta nam prišla Valerija in Veles z Manco in Janezom. Tako smo uspešno zaključili še en tabor na Korošici. 12 novih jam in začetek sistematičnega pregleda Saševe jame. Kmalu se zopet vrnemo.