Mediji pišejo

V aprilskem Šoštanjskem listu lahko zasledite spodnji članek:
V Savinjskih novicah so objavili ta članek:

Pridne punce iz Štajerskih koncev

Naše dve punci Katarina in Jerica pridno nadaljujeta z usposabljanjem pri Jamarski reševalni službi. V soboto je potekal že drugi trening, tokrat v jami Stropnica na Dolenskem. Jerica in Katarina pridno sprašujeta inštruktorje in si tako bogatita njuni reševalni - jamarski zaklad znanja. S tako njuno požrtvovalnostjo bomo na štajerskem varno obiskovali jame. Uspešno še naprej punce.
Maks Jamski Foto: Bernard Štiglic

Predstavljamo jamo: Jama Dvojčica

Jama leži na Dleskovški planoti. Jama se je odkrila 31.7.2015 na taboru Vodotočnik, ki se organizira pod okriljem JK Črni galeb Prebold. Med pregledovanjem terena se je našla ta jama, ki sta jo nato izmerili in raziskali Alenka Jelen in Katarina Kotnik. Jami sta dali ime Dvojčici zaradi dveh vhodov v jamo.
Jama ni zahtevna, potrebna je le osnovna osebna oprema, brez vrvne tehnike. Nikjer ni bilo opaziti nadaljevanja.
Nato je jamo dala na papir Alenka in napisala:
»Neposredna okolica: Jama se nahaja na visokogorskem območju. Pred vhodom je širše območje poraslo z visokogorsko travo, nekaj deset metrov stran pa najdemo večja območja ruševja, ki se menjujejo s skalovitimi območji. Pod Lučkim dedcem v bližini Korošice najdemo morensko gradivo, ki je ostanek nekdanjih poledenitev tega območja. Jama je verjetno tudi bila del poledenega območja, a znaki poledenitve niso opazni.
Vhod in vhodni del: Oba vhoda jame sta zelo razpokana. Verjetno so bili notranji deli že prej korodirani, še preden sta nastala vhoda. Vhoda sta se verjetno odprla z mehansko erozijo preperelega gradiva, vsaj spodnji.
Notranji deli: Stene jame niso gladke, kar je posledica raztapljanja kamnine. Na dnu jame se v rovih najde manjše podorno gradivo.
Jamski sedimenti, zanimive tvorbe in oblike: V jami se ne pojavlja siga, ni opaznih kakšnih drugih tvorb ali oblik.
Geološki: Jama je nastala v masivnih in debeloskladovitih apnencih, ki obsegajo zgornji del ladinijske stopnje in zgornji trias. Apnenčevi skladi so zelo razpokani ter nagnjeni v smeri proti jugovzhodu.
Hidrografski: Jama je suha in ni sledi nobenih preteklih vodnih tokov. Stene jame so v notranjih delih jame vlažnejše zaradi prenikle vode.
Meteorološki: Jama je nastala le zaradi kemičnega raztapljanja kamnine. Povezave z morebitnimi drugimi jamami ni zaznati.«


Maks Jamski

Filip slikar

Ko se v šoli pri likovni riše prosti čas in dobi petico. Jamarji smo res pravi "umetniki"
Slikar Filip Solar

Prvi trening v letu 2016 v plezališču Rnek – Florijan

V soboto, 2.4.2016 smo se odpravili trenirat. To leto smo prvič trenirali v Florijanu. Ponavadi spomladi največ časa preživimo v tem idiličnem kraju. Katja je trenirala opremljanje smeri in pritrdišča (izbira mesta, zabijanje fiksa itd...) z Leo, ki je naša začetnica in je počasi začela stopati v svet jamarstva, sva potrenirala vozle in potem šla na poligon, ki ga je ta čas postavila Jerica. Lepo smo se pričeli ogrevati na novo sezono leta. Že pričakujemo še več začetnikov, ki bi želeli osvojiti znanje vrvne tehnike in samostojno obiskovati podzemni svet, ki nas še vedno zna odlično presenetiti.


Maks Jamski

Čiščenje plezališča Rnek – Florijan

V nedeljo, 10.4.2016, smo se zbrali v velikem številu, da uredimo prostor, kjer treniramo, kajti zavedamo se, da je to naš najpomembnejši prostor. Ob prejšnjem obisku smo opazili veliko stvari, ki jih bi bilo dobro urediti. Tako smo se zagnali eni z grabljami, drugi z motikami, tretji pa z lopato in smo začeli. Najprej se je pokosilo travo, nato pograbilo veliko listja. Do vrha smo uredili potke, tako da naslednjič še samo deske za stopnice zabijemo in smo zaključili ta del.
Do vrha, kjer se začne opremljati, so sedaj tri potke, tako, da ni več dileme, kje začeti opremljati poligon. Ker je bilo dela veliko in nam je začelo kruliti po želodcih, smo si vmes privoščili odlično malico. Potem je sledil najtežji del: z Gregom sva šla očistiti zgornji del stene, kjer se je že lani pokazalo, da je zelo krušljivo. Ker so prej rastli grmi, je bilo še vredu, ko pa so se lani grmi porezali, je postalo zelo nevarno za trenirati. Tako da sva se z Gregom lotila zelo resno in čistila zelo temeljito, kolikor sva seveda lahko, ker so spodaj varovali cesto. Zelo prometno je tu in ne bi bilo dobro, če bi kamen zadel v kakšen avto.
Naslednje leto bo treba ponoviti, ker se bodo še pojavili kamni, kajti nekaj jih še drži zemlja, ki se bo čez leto hitro sprala. Potem ko smo končali garaško delo, so punce še šle trenirati. Kar ni jim zmanjkalo energije, tako so trenirale do 19:00 zvečer in še bi, če nas ne bi začela loviti tema (dober izgovor za nas, moške, ki se nam ni dalo več). Zelo dobro izkoriščena nedelja. Zahvaljujem se vsem, ki ste prišli pomagat čistiti.
Delali smo Valerija Petrič, Janko Stropnik, Lea Pavrič, Mateja in Filip Solar, Grega in jaz.
Foto: Katarina Kotnik in Grega


Maks Jamski

Biti ali ne biti: jamski vodnik

V mesecu marcu smo štirje iz Črnih galebov – Silvo Ramšak, Toni Podgorski, Jani Klasič in jaz – v Postojni obiskovali tečaj za pridobitev licence za vodenje v turističnih jamah. Tečaj je organiziralo podjetje Postojnska jama v povezavi z Inštitutom za raziskovanje krasa. Predavanja so potekala skoraj vsak konec tedna. Najprej smo se seznanili z nastajanjem jam, pojavljanjem različnih sigastih in drugih oblik v jami ter z jamsko klimo. Nato je sledila speleobiologija, kjer smo se spoznali z različnimi prebivalci v jamah ter njihovimi prilagoditvi takšnemu posebnemu bivališču. Še posebej nas je zanimalo, kaj se dogaja s človeško ribico, ki je konec januarja pričela izlegati jajčeca. Do marca je izlegla 58 jajčec, mesec kasneje pa so nekatere že pridobivale obliko ličink. Če koga zanima, je na spletni strani Postojnske jame dnevnik dogodkov ter razni videoposnetki IR kamere, ki budno spremlja dogajanje. Kasneje smo se spoznali tudi z različnimi kraškimi pokrajinami in oblikami krasa. Precej obsežno, morda za koga ne toliko zanimivo poglavje, je bilo varovanje jam in zakonodaja. Kaj je naravna vrednota, zavarovano območje – sta ena izmed glavnih vprašanj iz tega dela, ki je marsikomu delalo preglavice tudi na izpitu. Velik poudarek je bil tudi na zgodovini Postojnske jame in sama tehnična navodila, kako voditi v njej. Večkrat smo imeli tudi terenske oglede v Postojnski jami, Črni jami in Predjami. V soboto, 2. 4. 2016, je potekal še finalni del - izpit. Najprej smo v predavalnici opravljali pisni, nato pa v sami jami še praktični del. V praktičnem delu je vsak kandidat izžrebal vprašanja. Prvo vprašanje je bilo samo vodenje na določeni točki v jami, drugo pa teoretično ali tehnično. Izpitna komisija, ki so jo sestavljali Martina Stupar (Zavod RS za varstvo narave), dr. Mitja Prelovšek (Inštitut za raziskovanje krasa) in Janez Margon (vodja vodniške službe Postojnske jame), so nam postavili še kakšno podvprašanje.
Čestitam vsem za opravljen izpit in uspešno delo!


Alenka Jelen

Obisk Rotovnikove jame in Mornove zijalke po Slavnostni seji ŠJK Podlasice Topolšice

Po slavnostni seji smo šli si ogledati še Rotovnikovo jamo, ki je s svojimi 55 metri pravi biser. Jama je turistična, ampak je sedaj zaprta. Jerica je dobila idejo, da bi si jo lahko ogledali in jo pokazali širši jamarski srenji. Mislim, da so bili naši obiskovalci navdušeni, da so si jo ogledali in s tem lažje preživeli ure na občnem zboru Jamarske zveze Slovenije. Druga jama je bila Mornova zijalka.
Po enourni debati ob kavici pred hotelom je ostali del ekipe, ki ni šel na občni zbor JZS, šel do Mornove zijalke. Nekateri so šli izpred hotela peš čez Lom. Čakala jih je eno in pol urna hoja. Mlajši del ekipe - to so bili Vinko, Lea, Boštjan in Sara - so rekli, da bodo uporabili tehnologijo in so si skrajšali pot ter se odpeljali do gostilne Grebenšek. Ker so imeli krajšo pot, so imeli čas za nadaljnje neumnosti pri jami.
Na poti do jame sta fanta srečala žalik ženi, ki sta ju povedli do Mornove zijalke. Ob vhodu jih je pozdravil ujetnik žalik žen, katerega obraz so vklesale v zunanji del stene ob vhodu v jamo. Ekipa si je jamo podrobno pogledala in našla zanimive vijolične vzorce po steni.
Hitro jim je začela delovati domišljija. Posneli so foto zgodbo, v kateri je v jamo zataval mladenič Boštjan in sta ga žalik ženi ugrabili in ga pokončali s primitivnim hladnim orožjem, kar je vidno na slikah. Na poti navzdol so nastavili ovire prihajajočemu delu ekipe. Iz prepada so zvlekli veje in z njimi ustvarili tek čez ovire. Verjamem, da so se bolj namučili s postavljanjem ovir, kot pa drugi del ekipe s pospravljanjem. Za pozdravček pa so jim na mostu le narisali prijazen nasmeh. Na poti do avta sta se ekipi srečali in posneli skupno fotografijo. Nato so jo mahnili proti hotelu, saj jih je Topolški bazen že vabil v svoj objem. Napisano po Lejini pripovedi.


Maks Jamski, Foto Lea Pavrič

14. akcija v Dihalniku Keramika

17. marca se je odvijala že 14. akcija v Keramiki. Počasi napredujemo naprej. Rok je začel pozdravljati pred Keramiko "srečno", ker je rekel, da je to že rudnik, ne kaj drugega. Rov je začel zavijati navzgor, kar nam je čudno ampak, dokler ne pridemo do konca meandra bomo težko vedeli kje smo in kaj nas čaka. Skopati nam je potrebno vsaj 10 metrov, da bo lahko Rok rekel, da je bil v jami. Do teh manjših lukenj ima drugačen odnos, skoraj že malo šovinističen. Filip pa je preizkusil svojo novo kamero in nam sestavil video, ki si ga lahko ogledate na spodnjem linku. Po končani akciji sva še metala nož v drevo, mogoče greva nasledjič z jabolkami na glavi v oddajo Slovenija ima talent in bova naredila šov.
Jamarili smo: Rok Kvas, Filip Solar in jaz.


Maks Jamski foto: Filip Solar

Štiridest let Podlasice

19.3.2016 smo z kulturnim programom proslavili naš 40 letni obstoj kluba. Nekaj teh novičk se je pojavilo tudi v medijih. Tu je članek iz Našega čas.

Maks Jamski

Pol an Ionain in pozabljiva Vesna

Pol an Ionain ali Doolin cave, danes (16.3.2016) nas je v Doolin-u presenetilo lepo sončno vreme, ki je bilo popolno za obisk jame. Odločila sem se za meni najbližjo - jamo Doolin. Ker živim le 1km stran, sem se do nje odpravila peš. Pridružila sem se manjši skupini obiskovalcev in skupaj z vodičem smo odšli proti vhodu. Čakal nas je spust po približno 130 stopnicah, za tem pa krajši rov. Prispeli smo do ogromne dvorane v kateri se nahaja njihova največja atrakcija, stalaktit, ki meri kar 7,3m. Gre za najdaljši prostoviseči stalaktit v Evropi. Po krajšem predavanju in ogledu jame, smo se vrnili na površje, ter si ogledali še okolico in prvoten vhod v jamo. Na sliki, kjer so kamni v krogu nakazuje točko, kjer naj bi bil stalaktit. Žal so slike slabše kvalitete, saj sem kot ponavadi s seboj pozabila vzeti fotoaparat. Lep pozdrav iz Irske, Vesna Slapnik