26 oktober 2020

Za mišjo dlako nismo napredovali

18.10.2020, nedelja

Končno smo našli čas, da smo se lotili premagovanja ožine v Tinčevem breznu nad Jeronimom. Zlatko, ki živi blizu in je jamo tudi pokazal, nas je že nestrpno pričakoval. Tako sem ga zjutraj poklical in povedal, da gremo poizkusiti prebiti se skozi ožino. Zbrala se nas je močna ekipa: Jožica, Risto, Simon, Teja in jaz. Parkirali smo na običajnem mestu na ostrem ovinku in peš odšli po cesti mimo hiše in naprej po gozdni cesti, ki se postavi v strmino, ki jo kolena le počasi grizejo.

Vhod je tik ob gozdni vlaki, zato smo ga kmalu po najdbi jame zavarovali z rešetko. Malo smo očistili listje z rešetk, nato je Simon opremil vhod in eden za drugim smo se spustili 9 metrov nižje do delovišča.

Simon je pričel z delom. Šlo je odlično in počasi smo napredovali. Risto je za kondicijo šel trikrat ven iz jame in nazaj. Mogoče se je bal, da mu ne bi medvedi pojedli Jožico. Jožica pa ni mirovala in čakala, da jo poje medved, ampak je šla na obhod. Ugotovila, je da je višje še ena hiša, tako da se lahko pripeljemo bližje jami in dostopamo po terenu, ki je našim utrujenim nogam bolj prijazen. Tako se je pomembnost zunanje ekipe dokazala v vseh pogledih. Tudi Risto je šel pogledat in naštudiral lokacijo na karti. To pomeni, da bomo naslednjič več moči prihranili za jamo.

Med tem pa nam je v jami zmanjkalo opreme. Za mišjo dlako je zmanjkalo, da bi se prebili v nadaljevanje. Spodaj se vidi prostor in na naslednji akciji ga bomo dosegli in videli, kako bo šlo naprej. Na Vranskem smo srečala še Luka iz Rakeka, ki smo ga povabili na pijačo, ampak lokali so bili že zaprti zaradi protikoronskih ukrepov. Kmalu nadaljujemo in potešimo radovednost, posebej domačina Zlatkota, ki nas vztrajno spodbuja, da se potrudimo, da čimprej pokukamo globlje.

Zapisal Maks Jamski; Foto: Jožica, Risto, Maks Jamski

19 oktober 2020

Našli Kosobrinov rov

15.10.2020, četrtek

Kokarska zijalka

Deževen dan se je napravil in mi smo imeli plan, da gremo v jamo. Vsa naša trenutna delovišča so izpostavljena padavinam ali pa imajo dostop oddaljen od parkirišča. Dež pa ni in ni hotel ponehati. Tako smo si rekli, da gremo v Kokarsko zijalko, ki je blizu ceste in bomo hitro smuknili v njo. Popoldan smo se že peljali v Kokarje Žiga, Teja in jaz.

Nadaljevanje v Kosobrinovem rovu

Parkirali smo tik ob vhodu v jamo, ki pa zaradi zaraščenosti sploh ni viden. Ko smo prispeli v vhodno votlino, smo najprej šli pogledat kamin, kjer je nazadnje, ko smo bili tu, zelo pihalo. Ko sem splezal kamin, sem po rovu prišel do dvoranice. Skozi luknjo na drugem vhodu v to dvoranico pa je že posvetil Žiga. Sedaj smo ugotovili vzrok prepiha, ki ga je povzročala ta krožna pot.

Ker na načrtu nekaterih stvari ni označenih, sva s Tejo pričela s ponovnim merjenjem jame. Jama je bila suha, tako da je bilo prav prijetno delo z merjenjem. Med samim merjenjem smo obujali stare jamarske prigode. Čas je hitro tekel in sonce je počasi zapuščalo dan. Zaradi mraka je vhodni del, ki je poraščen z bršljanom, dajal res filmski pridih.

Sama zijalka je včasih služila kot gospodarni objekt. To se še vidi na prvem načrtu, ki je bil narisan 1977. Na njem se vidi, kje so bila zložena drva, voz in ostale stvari, ki so morale biti na suhem. Sedaj je po tleh ostalo še nekaj smeti, nekaj pa so že enkrat prej očistili. Pred vhodom v zijalko izvira voda, ki je sedaj imela kar močan pretok. Nazadnje, ko smo bili tukaj, si lahko pri izviru videl del rova, ki pa je bil sedaj zalit.

Vhod v Kosobrinov rov

Ko smo premerili celo zijalko, smo šli pogledat še za eno novo jamo. Sledili smo strmim stenam in gledali v strmino, če bomo kje opazili luknjo. Ta luknja se vidi iz bližnje hiše, pri kateri smo med pogovorom z gospo odkrili, da se ob Kokarski zijalki najde še jam. V temi, mokroti in zaraščeni brežini smo s težavo iskali luknjo. Nakar je Žiga splezal do nečesa črnega, kar je izstopalo od ostalega in že je rekel, da je našel vhod. Jaz sem se vrnil nazaj, ker sem splezal previsoko in s Tejo sva previdno po mokrem in podrtih drevesih splezala do vhoda v jamo. Žiga sva slišala iz jame, ko je kričal, da je našel Kosobrinov prostor.

Ko sva zlezla po ozkem začetnem delu rova do kamre, je Žiga kazal na star lavor, ostanek dežnika. Rekel je, da je tu včasih bil Kosobrin. Sama jama se nadaljuje skozi rov, ki ima na začetku obliko črke S. Za njim je rov, ki je širok, a ima dno zatrpano z blatom. Žiga, ki je največji, je s težavo opravil izvidnico, saj njegove dolge noge niso preveč v pomoč v zavitih meandrih. Do avtov smo prišli mokri kot miši, ampak veseli, da nam je uspelo pogledati in izmeriti Kokarsko zijalko in izmeriti še eno novo jamo, ki pa so jo pred jamarji že obiskovali lokalni ljudje, mogoče pa res tudi sam Kosobrin.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

11 oktober 2020

Na Dobrovlje po novo jamo

4.10.2020, nedelja

Strojanškovo brezno 2

Čeprav so na nebu še vztrajali sivi oblaki, smo se zbrali pri piceriji Aida in se odpeljali na Dobrovlje do kmetije Strojanšek. Tam smo skupaj z lastnikom šli do Strojanškovega brezna 2.

Povedal še za eno novo jamo, ki se je odprla med delom nove gozdne vlake in smo se razdelili v dve ekipi. Simon, Alenka in jaz smo se spustili v Strojanškovo brezno 2, Risto, Gregi, Teja, Jožica in Veles pa so šli do nove jame.

Strojanškovo brezno 2 je enostavno, 20 metrov globoko brezno. Vmes je manjša dvoranica, ki je bogata z jamskim okrasjem. Večina delov v jami je blatnih. Sama jama se konča z zamaškom. Kot že v nekaterih jamah tu okrog so nas tudi tu notri pričakale žabe. Ko sem izplezal iz jame, sem se po walkie-talkie javil drugi ekipi in izvedel, kako napredujejo. To najnovejšo pridobitev je uredil Gregi, da komuniciramo med sabo, ko smo ločeni v več ekipah.

Ko sva se z Ristom slišala in mi je poročal, da Gregi in Teja še raziskujeta v novi jami, sem se napotil do njih. Ko sem prišel gor, sem opazil lep, okrogel vhod v novo jamo. Teja je ravnokar zapuščala jamo in se pritoževala nad blatom. Ko je pokukala ven, je malo preklela blatno vrv. Potem za njo je počasi prilezel Gregi, blaten do ušes.

Nova jama

Nato je prineslo oblak, bolj siv od drugih, ki pa je spustil. Tako je začel padat rahel dež. Takšnega vremena smo se navadili že na Irskem. Le da tukaj ni bilo vetra. Kmalu sta proti nam prisopihala Alenka in Simon. Mi smo pobrali svoje stvari in odšli nazaj do kmetije. Med tem pa sta se še Simon in Alenka spustila v blatno brezno. Naredila sta nekaj slik in izmerila jamo. Vrnila sta se, kot se spodobi, prijetno blatna in z novo jamo v beležki. Ostalo nam je še nekaj jam za pregledat, ampak smo se odločili, da za danes imamo zadosti. Pridemo še naslednjič, saj še bo lepega jesenskega vremena.

 


Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Alenka, Risto, Maks