Za mišjo dlako nismo napredovali

18.10.2020, nedelja

Končno smo našli čas, da smo se lotili premagovanja ožine v Tinčevem breznu nad Jeronimom. Zlatko, ki živi blizu in je jamo tudi pokazal, nas je že nestrpno pričakoval. Tako sem ga zjutraj poklical in povedal, da gremo poizkusiti prebiti se skozi ožino. Zbrala se nas je močna ekipa: Jožica, Risto, Simon, Teja in jaz. Parkirali smo na običajnem mestu na ostrem ovinku in peš odšli po cesti mimo hiše in naprej po gozdni cesti, ki se postavi v strmino, ki jo kolena le počasi grizejo.

Vhod je tik ob gozdni vlaki, zato smo ga kmalu po najdbi jame zavarovali z rešetko. Malo smo očistili listje z rešetk, nato je Simon opremil vhod in eden za drugim smo se spustili 9 metrov nižje do delovišča.

Simon je pričel z delom. Šlo je odlično in počasi smo napredovali. Risto je za kondicijo šel trikrat ven iz jame in nazaj. Mogoče se je bal, da mu ne bi medvedi pojedli Jožico. Jožica pa ni mirovala in čakala, da jo poje medved, ampak je šla na obhod. Ugotovila, je da je višje še ena hiša, tako da se lahko pripeljemo bližje jami in dostopamo po terenu, ki je našim utrujenim nogam bolj prijazen. Tako se je pomembnost zunanje ekipe dokazala v vseh pogledih. Tudi Risto je šel pogledat in naštudiral lokacijo na karti. To pomeni, da bomo naslednjič več moči prihranili za jamo.

Med tem pa nam je v jami zmanjkalo opreme. Za mišjo dlako je zmanjkalo, da bi se prebili v nadaljevanje. Spodaj se vidi prostor in na naslednji akciji ga bomo dosegli in videli, kako bo šlo naprej. Na Vranskem smo srečala še Luka iz Rakeka, ki smo ga povabili na pijačo, ampak lokali so bili že zaprti zaradi protikoronskih ukrepov. Kmalu nadaljujemo in potešimo radovednost, posebej domačina Zlatkota, ki nas vztrajno spodbuja, da se potrudimo, da čimprej pokukamo globlje.

Zapisal Maks Jamski; Foto: Jožica, Risto, Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar