Predstavljamo jamo: Bojanova jama

Ta jama ima podobno zgodbo kot Sakola, saj leži čisto zraven. 26.7.2015 je prva ekipa (Valerija Petrič, Janko Stropnik, Slavko Hostnik in Zlatko Šmarčan z načelom vodnika Srečka Ledineka) šla pogledati obe omenjeni jami. Najprej je Janko splezal v Bojanovo jamo čez ozko poličko proti vhodu 3 in za njim je sledila Valerija. Mislim, da je to izgledalo, kot da stari gams leze po ozki stezi sredi stene in za njim se muči mlajši gams, ki mu pač nagonsko sledi. No, varno sta prišla v Bojanovo jamo. Ta čas pa je ostali del ekipe šel poiskati vhod 1. Tako so se naužili vseh lepot jame in že spodbujali meritveni del ekipe, ki smo pa prišli meriti jamo 27.9.2015 z ekipo Filip Solar, Alenka Jelen, Goran Stojanović in jaz. Valerija in Janko sta nas pospremila do ceste in naprej smo odšli sami. Z iskanjem vhoda nismo imeli veliko problemov, le s hojo po strmem pobočju. Tako smo se lotili raziskovanja te zelo zanimive jame:

Jama ima 3 vhode. 1. vhod je najbolj varen za vstop v jamo. Je majhna luknja dimenzij 1,5 x 0,9 metra. Leži pod manjšo kamnito steno. Teren pred vhodom je zelo strm, zato se moramo previdno gibati, da ne zgrmimo v dolino. Spustimo se po vhodnem delu in pridemo v malo večji prostor, kjer pot nadaljujemo po jami. 2. vhod leži sredi stene. Skozi ta vhod vidimo v jamo Sakola. Do tega vhoda je najbolj varno priti po jami; možno je priti tudi iz jame Sakola, ampak je malo bolj nevarno. Ta vhod je velik vhod, dimenzij 4,65 x 3,8 metra. Po tleh je polno listja, zato ni pametno hoditi po robu, ker lahko spodrsne in pademo v globino.

Pred 2. vhodom raste eno veliko drevo in nekaj manjših, pred sabo pa imamo razgled po ozki dolini. Skozi 2. vhod gremo do 3. »vhoda« (v navednicah zato, ker je to odprtina, ni pa skoznjo možen prehod). Za dostop do njega sta dve možnosti: po zelo ozki polički ali pa po tleh skozi manjši rov, po katerem se moramo splaziti po trebuhu.

3.»vhod« je na svojem začetku dimenzij 1,67 x 5,3 metra, ampak se takoj nato tako zelo zoži, da je vstop v jamo preozek za človeka. Se pa vidi v jamo, to je na načrtu T9 in gre do T7. Opis jame bomo začeli na T0. Tu se rov zapre in ni prepiha in kakršnikoli možnosti nadaljevanja. Nato se obrnemo v smer 177°. Ko stojimo na T1, lahko opazujemo zelo lepe sigove zavese. Mimo tega dela se premikamo tik ob steni, ker je na drugi strani preveč jamskega inventarja, ki ga lahko poškodujemo, saj je strop zelo nizek in tudi zavese visijo s stropa skoraj do tal. Tu je polno kapnikov, ki zelo lepo okrasijo osrčje jame in so prava paša za oči.

Spet se premikamo tik ob steni, ker je najboljša pot, da ohranimo jamo. Tu se nam odpre pogled v zelo lep prostor, ki je spet obogaten z majhnimi kapniki. Nato nadaljujemo pot na T3, ki je središče največjega prostora v jami. Tla so sestavljena iz majhnega grobega kamenja, ki ga najdemo skoraj po celi jami. Če se obrnemo v smer 182°, vidimo vhod 2. Pot nadaljujemo po manjši vzpetini in pridemo pred veliki vhod 2. Ko smo na T4, nadaljujemo pot v smeri 198°. Tu opazimo rov in gremo v ta rov.

Vhod v ta rov se začne z manjšim naklonom. Začetek je zaradi velike bližine vhoda 2 posut z listjem. Bolj se premikamo v notranjost, več je po tleh drobnega kamenja, ki nas reže v kolena. Tu se rov konča s steno ( T8), ki jo obliva siga brez prepiha ali kakršnega koli možnega nadaljevanja. Ko si ogledamo ta del jame, se vrnemo na središče jame.

Tu se splazimo po kolenih v smeri 45° (in to je pot, po kateri smo prej vstopili v jamo). Kot opazimo, da se strop spusti do takšne višine, da lahko pot nadaljujemo le po trebuhu. V širino je velik, ampak je veliko kapnikov in je treba biti pazljiv, da jih ne poškodujemo. Tu se vrnemo do vhoda 1, kjer lahko gremo v spodnji rov, kjer naš ogled zaokrožimo do središča jame.

Po celi jami opazujemo kapnike - stalaktite, stalagmite, sigine zavese, veliko je sige tudi po stenah, kar naredi to jamo zelo bogato. V jami smo opazili tudi netopirja - mali podkovnjak. Opazimo tudi pajke, kobilice, polže in še bi se našla kakšna žuželka.

Zgodovina jame je ista, kot od sosednje jame – Sakola. Skupno imata tudi to, da sta Bojan Maze in Srečko Ledinek, ko sta bila še otroka, pred približno pred 20 leti šla raziskovati in odkrivati podzemni svet ter pri tem našla tudi ti dve jami.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Slavko, Filip

Škadavnica: ista lisica, kot Veternica

Petek 24.3.2017 in sobota 25.3.2017
Na prejšnji akciji, ko smo se lotili raziskovanja Škadavnice, smo premerili samo veliko dvorano, stranske rove pa smo pustili za nadaljevanje. Da se ne bi pozabile lokacije točk, ki smo jih nastavili v smeri teh rovov, smo kar kmalu organizirali akcijo. Dogovorili smo se, da gremo petek zvečer notri. Plan smo si zadali izmeriti stranske rove, drugi gremo v podor iskati nadaljevanje, kjer močno piha. Ko smo se začeli zbirati, se nas je nabralo kar 12. Tako so punce šle meriti, fantje smo šli v Podor padlih skal, malo starejši pa so šli po jami na ogled. Z veliko borbenostjo smo se zagnali v ta del, kjer so velike skale, kjer iščeš prehod v najnižji del, od koder je čutiti močan prepih. Ko smo pregledali vse rove in prišli do skrajne najnižje točke v podoru, nismo našli nič, kjer bi lahko iskali nadaljevanje. Vsepovsod se zapre v zelo majhne špranje ali pa je vse zasuto z drobirjem. Žiga, ki je najbolj vitek, je zlezel vsepovsod, kjer je bilo možno in nič. Za nami je prišel Janko, ki nas je slišal, ampak ni vedel, da njegovo telo ne bo tako lahko potovalo med skalami, kot zvok. Je rabil čas, da je našel prave prehode in ko je prišel do nas, je zvedel novico, da ne najdemo tu nič, kjer bi lahko rinili naprej v neznane dele.
Potem smo splezali iz Podora padlih skal in sledili Gregiju, ki je na prejšnji akciji našel nekaj obetavnega. Takoj smo zlezli v del, ki je malo višje. Tam je prejšnjič prestavil kamne in pokazala se je poševna razpoka, kjer se je nižje videla majhna kamrica. Prepih je bil močan in pljunili smo v roke. Previdno smo odstranjevali skale in širili prehod. Po tem kanalu se je zelo lepo videla sigina zavesa, ki se lepo spušča v spodnjo kamrico. Med delom sem se z vrtalnikom naslonil na skalo in sezulo je glavo. Nisem vedel, da ta vrtalnik sploh ima snemljivo glavo in sem mislil, da sem že vse uničil. Ko sem slišal, da se Janko giblje v bližini, sem ga poklical, da naj pogleda, kaj sem uničil, saj je gospodar opreme in naj prvi izve. Pričelo se je reševanje te glave in kjer je reševanje, pride zraven Valerija. Tako je bilo prostora za tri. Janko je z glavo v rovu na roke razbijal okrog svedra, da je naredil malo več prostora. Jaz sem mu podajal orodja - macolo, kombinirke, majzl , Valerija je odmikala kamne, da je nad Jankovo glavo bilo varno.

Med tem se je Žiga začel dolgočasiti, odmaknil dva kamna in smuknil v rov, ki se je odprl. Hitro je smuknil noter in se spuščal dol v neznano. Goran, ki je bil najbližji, mu je sledil, ne da bi razmislil, da ima Žiga manj kil. Zlezla sta daleč noter, ampak našla nista nič, vse se zapre. Ko sta se vračala in je Goran ugotovil, da ima Žiga manj kil, je moral zelo previdno izbirati pot in se plaziti kot kača, da se je vrnil ven. Predlagam, da se rov imenuje Žigova past, saj je Gorana že ulovil vanjo. Med tem smo mi že rešili glavo, sveder in skale in ura je kazala, da smo v jami kar nekaj časa. Splezali smo iz tega dela in pogledali, kje je merilna ekipa. Ko sem rekel, da gremo ven, je Alenka presenečeno pogledala in rekla »a že je konec?« Dolgih stranskih rovov, ki se vijejo med velikimi skalami, je bilo veliko več, kot smo pričakovali. Tako smo šli ven, kjer smo imeli še jamarski krst, kajti Ana in Stanko sta bila prvič med nami. Tako, da spet presenečenje - bila sta celi večer v družbi posebnih ljudi v posebnem okolju in nato za konec jih še pretepemo. Ampak ni bilo hudo, Jerica je nežno tepla, midva z Leo, ki sva bila botra, sva pa lepo poskrbela za svoja krščenca.
Ker pa merilni ekipi ni uspelo v tem večeru izmeriti vseh delov in se je videlo, da jama preseneča z veliko skrivnimi rovi, ki se kar končajo brez možnega nadaljevanja ter je bila Alenka prikrajšana za merjenje, sta se Lea in Goran javila, da gresta naslednji dan nadaljevati z merjenjem. Tudi jaz bi rajši ponudil pomoč, ampak sem moral iti v službo, tako sem si lahko le v glavi slikal njihovo uživanje v jamskem ambientu. Merili so del, ki so ga poimenovali Čutara po najdenem predmetu, ki je spominjal na to stvar. Rov se ni hotel končati in sta tu merili 2 uri.
Med tem je Goran opravljal delo z radovednimi obiskovalci. Smo ugotovili, da je jama zelo obiskana, da veliko ljudi pride do vhoda. Nekaterim domačinom pa je jama čisto domača. Se je na prejšnji dan tudi našlo rokavice in pokrovček od fotoaparata, tako, da notri zahaja veliko ljudi. Na žalost pa tudi takšni, ki želijo škodo. Seveda, našle so se pasti. Teo pravi, da mogoče gre za stare pasti. Tam, kjer je bila ena past razlita in je veliko mrtvih hroščev ležalo po tleh, je pa bilo kar katastrofalno. Kot kaže, bomo med temeljitejšim pregledom jame tudi tu našli pasti.
Jama pa je pokazala, da nas v njej čaka še nekaj pestrega raziskovanja in veliko presenečenj, preden najdemo nadaljevanje. Isto kot Veternica je presenetila in pokazal, da tudi tu ne bo šlo tako zlahka, da se bomo morali potruditi in pokazati nekaj več truda. Tako, da naslednjič se že veselimo obiska te skrivnostne lepotice.
Do tega obiska pa eni že pridno trenirajo na poligonu pod garažo za obisk globljih jam.
Raziskovali in jamarili smo: Lea in Stanko Pavrič, Valerija Petrič, Janko Stropnik, Ana Bračič, Žiga Solar, Jerica Koren, Alenka in Gregor Jelen, Goran Stojanović, Uroš Cestnik in jaz.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Goran, Filip, Lea

Reševanje avtomobila pred reševalno vajo B2L

Sobota, 11.3.2017
V soboto je bila na štajerskem reševalna vaja dveh centrov, Kranjskega in Velenjskega. Da smo jamarski reševalci v dobri formi, imamo na leto kar nekaj reševalnih vaj iz jam in veliko treningov na steni. Tokrat je bila na letnem planu reševalna vaja iz jame, ki se je organizirala na našem koncu. Tako so bile prej tri pripravljalne akcije. Prva je že bila omenjena v objavi Sprostitev in pozaba.
Druga je bila 25.2.2017, kjer so šli Slavko, Bernard, Mojca in Jernej v jamo in pred razpoko namestili deske, ki preprečujejo nadaljnje vsipanje materiala v nižje dele jame. Pustili so tudi nekaj vrvi, si ogledali, kje bi še lahko namestili deske in odšli domov.
Tretja akcija je bila 4.3.2017, na kateri so sodelovali Katarina, Slavko, Bernard, Mojca in Jernej. Na tej akciji je Bernard skrajšal hlod, ki je bil na vhodnem delu. Postavilo se je še nekaj desk in jamo opremilo do dna. Padajoče kamenje se je res zmanjšalo in tako tudi nevarnost reševalcev, ki bodo na vaji.
Tako se je v soboto lahko vaja začela. Mene je Boris že zbudil ob 04:00, če grem pred vajo na vrh Smrekovca gledati sončni vzhod. Sem rekel, da se mi ne ljubi zbujati tako zgodaj in bom rajši še malo spal. Nato me je klical ob 04:30 in rekel, da sedaj pa le naj pridem jim na proti, ker so obstali na ledu. Tako sem doživel še prvo hitro pakiranje vseh stvari za reševalno vajo in to zgodaj zjutraj, saj sem zvečer bil še v službi in nisem imel časa si pripraviti stvari. Tako sem v 20 min imel že vse v nahrbtniku in še lopate, motiko itd… Našel sem jih na ledenem odseku z avtom, rahlo nagnjenim v jarku. Z Borisom sva najprej mislila potegniti zadnji konec avta ven in tako naredila odmik skozi karabin, ker škripca nisva imela. Nekaj časa se je stara vrv napenjala, a je sila bila na karabinu prevelika in vrv se je raztrgala.
Tako smo se lotili kopanja pri sprednjem delu. Mateja se je znašla z mojim starim cepinom, ki mi ga je dal v poklon prijatelj iz Madžarske, Hari, da meni bo to prišlo zelo prav in res se je izkazal za zelo uporabnega, kot tudi kramp. Tako smo avto še samo potisnili in že je bil na cesti. Tako nam je še ostalo časa, da smo šli do Konečke zijalke. Lepe jama, je pa žalostno, da se domačini še vedno podpisujejo na kapnike, saj sem zasledil res novi napis podpisa iz leta 2014. Jama je zelo zasigana in težko dostopna, notri pa ni pretežko se gibati, saj je velika. Tako smo si ogledali to lepotico in se odpeljali v Mozirje, kjer smo odložili Matejino prijateljico. Tu so se že zbrali reševalci, s katerimi smo se odpeljali nazaj v Zaloko.
Na cesti nismo naleteli na led in smo čisto lahko prišli na mesto, kjer smo parkirali vozila. Opazil sem, da mi je uspelo dobro spakirati, pozabil sem samo rokavice in dodatne baterije. Tu nas je Bernard seznanil s planom reševanja. Situacija je bila, da je Boris med raziskovanjem spodnjih delov padel po melišču in si zlomil roko. Razdelil nas je v 4 skupine. Jaz sem bil pod razpoko, kjer nas je bilo največ. Imeli smo plan narediti tri protiteže. Takoj, ko nam je bil plan reševanja razložen in ekipa znana, smo se opremili, pri prenosnem skladišču nabrali opremo in odšli proti jami.
Po pol ure hoje smo prišli pred vhod, kjer se je prva ekipa že spuščala v jamo. Zadaj se je spustila Mateja z žico, ki služi za jamski telefon ali, kot mu mi pravimo, vox, da je površje ves čas seznanjeno z dognanjem v jami. Nato smo se spustili v jamo še druga ekipa. Štirje smo se spustili do polovice našega odseka. Tam smo začeli z izdelavo trojnega pritrdišča za protitežo. Ker vrv ni bila v lepi liniji in se bi pri izvleku ribala, smo malo nižje naredili odmik. Ko smo dol spustili vrv, smo videli, da nam manjka samo 5 metrov do dna, tako smo zamenjali vrv z daljšo in tako lahko naredili samo dve protiteži. Eno sta naredila Andrej in Tina višje od naše, da je lahko tretja ekipa prevzela. Ko smo vse pripravili, smo javili, da imamo pripravljeno.
Ko smo dobili informacije, da so ostale ekipe pripravljene, se je transport začel. V slabi uri smo imeli ponesrečenca iz globine -140 na površju na varnem. Ko so nosila prečkala naš odsek, smo pospravili opremo in začeli plezati proti izhodu. Ko prideš iz jame, se javiš zunanji bazi, kjer si se javil tudi pri vstopu, da se ve, da ni nihče ostal v jami. Ko je Katarina prišla zadnja iz jame, se je reševalna vaja končala. Pobrali smo vse stvari in odšli proti vozilom, kjer smo se preoblekli in se odpeljali na topel obrok.
S takimi reševalnimi akcijami skrbimo reševalci za dobro formo in tako ste lahko brez skrbi, če boste imeli kdaj smolo in padli med nabiranjem gob ali kostanja v brezno. Vedeli boste, da bodo po vas prišli dobro pripravljeni jamarski reševalci.
Napisal: Maks Jamski Foto: Mateja Mazgan, Zlatko Šmarčan, Slavko Hostnik,Bernard Štiglic