Na prejšnji akciji, ko smo se lotili raziskovanja Škadavnice, smo premerili samo veliko dvorano, stranske rove pa smo pustili za nadaljevanje. Da se ne bi pozabile lokacije točk, ki smo jih nastavili v smeri teh rovov, smo kar kmalu organizirali akcijo. Dogovorili smo se, da gremo petek zvečer notri. Plan smo si zadali izmeriti stranske rove, drugi gremo v podor iskati nadaljevanje, kjer močno piha. Ko smo se začeli zbirati, se nas je nabralo kar 12. Tako so punce šle meriti, fantje smo šli v Podor padlih skal, malo starejši pa so šli po jami na ogled. Z veliko borbenostjo smo se zagnali v ta del, kjer so velike skale, kjer iščeš prehod v najnižji del, od koder je čutiti močan prepih. Ko smo pregledali vse rove in prišli do skrajne najnižje točke v podoru, nismo našli nič, kjer bi lahko iskali nadaljevanje. Vsepovsod se zapre v zelo majhne špranje ali pa je vse zasuto z drobirjem. Žiga, ki je najbolj vitek, je zlezel vsepovsod, kjer je bilo možno in nič. Za nami je prišel Janko, ki nas je slišal, ampak ni vedel, da njegovo telo ne bo tako lahko potovalo med skalami, kot zvok. Je rabil čas, da je našel prave prehode in ko je prišel do nas, je zvedel novico, da ne najdemo tu nič, kjer bi lahko rinili naprej v neznane dele.
Potem smo splezali iz Podora padlih skal in sledili Gregiju, ki je na prejšnji akciji našel nekaj obetavnega. Takoj smo zlezli v del, ki je malo višje. Tam je prejšnjič prestavil kamne in pokazala se je poševna razpoka, kjer se je nižje videla majhna kamrica. Prepih je bil močan in pljunili smo v roke. Previdno smo odstranjevali skale in širili prehod. Po tem kanalu se je zelo lepo videla sigina zavesa, ki se lepo spušča v spodnjo kamrico. Med delom sem se z vrtalnikom naslonil na skalo in sezulo je glavo. Nisem vedel, da ta vrtalnik sploh ima snemljivo glavo in sem mislil, da sem že vse uničil. Ko sem slišal, da se Janko giblje v bližini, sem ga poklical, da naj pogleda, kaj sem uničil, saj je gospodar opreme in naj prvi izve. Pričelo se je reševanje te glave in kjer je reševanje, pride zraven Valerija. Tako je bilo prostora za tri. Janko je z glavo v rovu na roke razbijal okrog svedra, da je naredil malo več prostora. Jaz sem mu podajal orodja - macolo, kombinirke, majzl , Valerija je odmikala kamne, da je nad Jankovo glavo bilo varno.
Med tem se je Žiga začel dolgočasiti, odmaknil dva kamna in smuknil v rov, ki se je odprl. Hitro je smuknil noter in se spuščal dol v neznano. Goran, ki je bil najbližji, mu je sledil, ne da bi razmislil, da ima Žiga manj kil. Zlezla sta daleč noter, ampak našla nista nič, vse se zapre. Ko sta se vračala in je Goran ugotovil, da ima Žiga manj kil, je moral zelo previdno izbirati pot in se plaziti kot kača, da se je vrnil ven. Predlagam, da se rov imenuje Žigova past, saj je Gorana že ulovil vanjo. Med tem smo mi že rešili glavo, sveder in skale in ura je kazala, da smo v jami kar nekaj časa. Splezali smo iz tega dela in pogledali, kje je merilna ekipa. Ko sem rekel, da gremo ven, je Alenka presenečeno pogledala in rekla »a že je konec?« Dolgih stranskih rovov, ki se vijejo med velikimi skalami, je bilo veliko več, kot smo pričakovali. Tako smo šli ven, kjer smo imeli še jamarski krst, kajti Ana in Stanko sta bila prvič med nami. Tako, da spet presenečenje - bila sta celi večer v družbi posebnih ljudi v posebnem okolju in nato za konec jih še pretepemo. Ampak ni bilo hudo, Jerica je nežno tepla, midva z Leo, ki sva bila botra, sva pa lepo poskrbela za svoja krščenca.
Ker pa merilni ekipi ni uspelo v tem večeru izmeriti vseh delov in se je videlo, da jama preseneča z veliko skrivnimi rovi, ki se kar končajo brez možnega nadaljevanja ter je bila Alenka prikrajšana za merjenje, sta se Lea in Goran javila, da gresta naslednji dan nadaljevati z merjenjem. Tudi jaz bi rajši ponudil pomoč, ampak sem moral iti v službo, tako sem si lahko le v glavi slikal njihovo uživanje v jamskem ambientu. Merili so del, ki so ga poimenovali Čutara po najdenem predmetu, ki je spominjal na to stvar. Rov se ni hotel končati in sta tu merili 2 uri.
Med tem je Goran opravljal delo z radovednimi obiskovalci. Smo ugotovili, da je jama zelo obiskana, da veliko ljudi pride do vhoda. Nekaterim domačinom pa je jama čisto domača. Se je na prejšnji dan tudi našlo rokavice in pokrovček od fotoaparata, tako, da notri zahaja veliko ljudi. Na žalost pa tudi takšni, ki želijo škodo. Seveda, našle so se pasti. Teo pravi, da mogoče gre za stare pasti. Tam, kjer je bila ena past razlita in je veliko mrtvih hroščev ležalo po tleh, je pa bilo kar katastrofalno. Kot kaže, bomo med temeljitejšim pregledom jame tudi tu našli pasti.
Jama pa je pokazala, da nas v njej čaka še nekaj pestrega raziskovanja in veliko presenečenj, preden najdemo nadaljevanje. Isto kot Veternica je presenetila in pokazal, da tudi tu ne bo šlo tako zlahka, da se bomo morali potruditi in pokazati nekaj več truda. Tako, da naslednjič se že veselimo obiska te skrivnostne lepotice.
Do tega obiska pa eni že pridno trenirajo na poligonu pod garažo za obisk globljih jam.
Raziskovali in jamarili smo: Lea in Stanko Pavrič, Valerija Petrič, Janko Stropnik, Ana Bračič, Žiga Solar, Jerica Koren, Alenka in Gregor Jelen, Goran Stojanović, Uroš Cestnik in jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar