28. april 2017

AKTUALNO: vodni sistem Sodnek v svojem besu

Petek, 28.4.2017
Ko sem se peljal v Mozirje po priboljške za prvomajski tabor, se nisem mogel upreti, da ne bi šel pogledati stanje Savinje. Ko sem videl naraslo reko, ki se je bujno kotalila čez kamnite pregrade, sem se spomnil, da bi bilo dobro pogledati Sodnek.
Poklical sem domorodca Filipa, ki sicer ni imel časa, se mi je pa pridružil brat Žiga in je bil takoj za akcijo. Že ko sem se pripeljal v Nazarje, kjer pri gradu prečkaš prvi most, sem opazil, da je nivo reke že kritično in tako je rasla tudi radovednost, kaj se dogaja pri Sodneku.
Pobral sem Žiga in odpeljala sva se najprej proti Žlaboru. Na poti sva opazovala, kako Dreta poplavlja bližnja drevesa. Malo pred avtomehanikom v Žlaboru se je po cesti zlival mogočen potok, katerega so že pregledovali gasilci. Mislila sva že, da ne bova mogla z avtom mimo. Ta potok je bil znak, da se voda izliva iz Jame v Žlaboru. Ko sva parkirala avto, sva videla, da je stanje pred Sodnekom katastrofalno, a naravno.

 Voda je zalila polovico travnika in preprečila dostop po siceršnji poti do vhoda v jamo. Sedla sva v avto in se odpeljala višje, kjer je vhod v Pekel.
Filip je ob najinem odhodu bil prepričan, da Pekel ni zalit, vendar, ko sva prišla do tja, je bila realnost drugačna. Vrtača je bila že polna vode in ogromna količina vode se je zlivala po travniku navzdol proti Jami v Žlaboru.

Na objavi Predstavljamo jamo: Pekel lahko vidite dimenzije kotanje, ki je tokrat vsa zalita z vodo, kot tudi vsa jama. Ta pojav se zgodi le ob najhujših nalivih in ni tako pogost, ko pride do njega, pa so močno ogrožene hiše, ki stojijo pod jamo Pekel.
Nato sva peš zavila v gozd po poti do vhoda v Sodnek, kjer naju je pričakal zanimiv pojav. Iz Jezerca nad Sodnekom je bruhala voda 1 meter visoko in se zlivala v strugo. Ribice, o katerih smo pisali v eni od prejšnjih objav, se verjetno čudijo temu pojavu in uživajo v naravnem jacuzziju.

Vhod v Sodnek ni bil prepoznaven, saj je bil do vrha poln vode. Preden sva odšla do Jame v Žlaboru, sva preverila prepih v Davidovem dihalniku nad Sodnekom, od koder je rahlo pihalo.
Ko sva prišla do Jame v Žlaboru, sva lahko opazovala, kako iz vhoda teče potok in se združi z vodo, ki prihaja iz Pekla. Vsa ta količina vode se je zlivala mimo hiš naprej po cesti. Ko sva se vračala, premočena kot cucka, sva se mislila vrniti po drugi strani Žlabora, kjer pa je bilo cestišče popolnoma zalito.

Zato sva se morala vrniti čez potok, ki je med najinim ogledom že močno narasel. Nekako sva le prišla mimo, težava je bila tudi, ker je voda na cesto prinesla že veliko kamnov, vendar sva zvozila. Današnje opazovanje vodnega delovanja v teh jamah nakazuje, da so jame povezane in je v ozadju veliko rovov, ki pritisnejo ob hudih nalivih ven takšno količino vode.
Zapisal: Maks Jamski; Foto in video: Maks Jamski

25. april 2017

Predstavljamo jamo: Speči krampus

Zgodba te jame je zelo zanimiva, saj je vhod velik in je bil znan ekipam, ki so hodile na raziskovalni tabor na Vodotočnik. Ampak sam položaj jame je bil na zelo nerodni legi. Leži malo pod Desko. In ko ga je Rok našel preko senc, se je šlo v borovce pogledat in odprl se je lep vhod – no, natančeje dva vhoda, toliko, kot ima krampus rogov.

Položaj jame je bil neroden tudi zato, ker so se takrat zelo obloženi raziskovalci (govorimo o več kot 25 kg prtljage) ustavili malo pod Desko in rekli: »Eh, bomo potem, ko se bomo vračali«, kajti teža na hrbtu je gnala naprej. Vemo, ko se vračaš, se spet ustaviš, utrujen od raziskovanj že vlečeš ven »distota« in rečeš hladnokrvno: »Danes se nam ne mudi, bomo drugič, ko bomo spet prišli«. Ta krampusov krog se je vrtel, leta so tekla in ko je prišlo že na 3 leta, smo ugotovili, da bi lahko nesrečno navado spremenili.

Tako je me Rok na prelep zimski dan povabil, da jamo obiščeva in se še malo sprehodiva. Kmalu sva se znašla pred vhodom, ki je poraščen z borovci. Jama ima dva vhoda, ki ju vmes loči skalna zavesa. Vhod 1 je brezno, ki se spušča do T1. Vhod 2 je strmo pobočje naklona -70. Vhod 2 je bolj primeren za vstop v jamo, zato sva se tu tudi spustila v osrčje jame. Na T0 se jama zaključi brez nadaljevanja in brez prepiha. Po tleh je grušč. Skale so gladke, na nekaterih mestih robate, na grobo obdelane od vode.

V času najinega obiska so bile v jami ledene sveče, ki jih mogoče poleti ne bi našli. Na T1 je največji prostor v jami, 3 x 2 metra velika dvorana, ki se nadaljuje proti dvema izhodoma ali vhodoma v jamo. Po tleh je med najinim obiskom sneg, ki počasi izginja, kot skoraj iz vseh jam. Je pa ledeniškega nastanka in z zasutim dnom.

Ime je dobila, ker sva jo obiskala v času, ko po hišah hodi sv. Miklavž in se je izmikala kot parkelj, ampak, ker mi je bila zelo zanimiva in nova nemška različica te besede, smo uporabili krampus. Ker pa se jama ne nadaljuje, je dobil spredaj pridevnik speči. Tako smo raziskali še eno zanimivo jamo, ki z dolžino 44 metrov in globino 21 metrov krasi naši visokogorski kras.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks Jamski

21. april 2017

Predstavljamo jamo: Jama Martjaki

Jama se nahaja ob znani turistični jami v Šempetru – jama Pekel. Za jamo se je izvedelo med pregledovanjem terena nad jamo Pekel. Takrat se je določila približna lega te jame. Nato sta 17.7.2016 Drago Lamper in Dani Prevoršek šla v akcijo, da jamo najdeta. Vhod sta s pomočjo kmeta g. Knaflja našla in lahko sta jo raziskala ter izmerila.

V jami sta namerila 16 metrov poligona. Gre za vodoravno jamo s 3 metri globine. Pobočje je strmo in močno poraščeno, kar jima je oteževalo dostop do jame. Vhod je bil poraščen z bršljanom in mahom, opazila pa sta tudi korenine, ki so načenjale skale nad samim vhodom. Po tleh je bil humus in drobno kamenje. Malo nižje se jama razširi in omogoča prehod do zagozdenega kamna , kjer sta nadaljevala po trebuhu. Potem se rov zravna in do konca ostaja enakih dimenzij. Na eni strani sta opazila neprehodno razpoko, na koncu pa je ozko brezno, kjer je kamen padel zelo kratek čas. Tu se jama tudi konča.

Jama je vodnega nastanka, zato je zelo lep primer erozijskega delovanja. Na koncu sta naletela tudi na del stene, ki ga je oblivala siga. Po geološki karti je jama nastala v skladovitem dachsteinskem apnencu s prehodom v dolomit. V jami ni bilo vode in je čisto suha. Naletela sta na nekaj komarjev, pajkov in po tleh so kosti manjših glodalcev, verjetno kune. Jama je čista, ker jo je težko najti. Ime je dobila po kraju, kjer se nahaja. Zaradi težavnosti jama ni primerna za ogled. Napisano po zapisnikih Draga Lamperja.

Zapisal:Maks Jamski ; Foto: Drago Lamper

18. april 2017

Eni na štrik, drugi pa v Brezno presenečenj

Nedelja, 9. april 2017

V nedeljo se je razvijal lep dan in je bil kot naročen za trening vrvne tehnike. Datum izpita se nam hitro približuje in treba je izpiliti znanje, da ne bo zatikanja. Tako se je zjutraj opremil poligon in se pililo znanje opremljanja, ki je osnova za obisk vertikalnih jam. Ko so vrvi visele iz stene kot špageti, smo se porazdelili in se na te špagete obesili kot salame ter trenirali snemanje poškodovanca. Snemanje poškodovanca ponavadi predstavlja največji problem, dokler ne usvojiš na prvi pogled zapletenega poteka manevra.

Nato se je zraven naredil še poligon s prečko in tistim, ki so bolj na novo, se je malo grenilo življenje s to jamarsko oviro, ki jo srečamo v jami. Tako smo mrgoleli sem in tja, eni spraševali, drugi odgovorjali, eni garali, drugi opazovali. Tako smo se pregrevali na soncu, ki je vsako uro bolj povečalo svojo moč. Hvala vsem, ki so pomagali pri učenju!

Bor, Jerica in Rok P. pa so se hladili v Breznu presenečenj. Zjutraj sva se z Jerico odpeljala do vhoda, kjer sva počakala Bora in Roka, ki sta mislila, da se srečamo na Vranskem. Ampak sta hitro našla tistih nekaj odcepov do vhoda v jamo. Tam sem jim dal opremo in jih počakal, da so se opremili, se poslovil in odhitel nazaj na trening.

Lani jeseni so se pustili štriki pred breznom, ki je bilo ocenjeno na 25 metrov globine. Tu so se sedaj spustili in kasneje jih je čakalo še kratko brezno. Nato so se ustavili pred velikim breznom – 40 metrov globine, kolikor so ocenili. Tu je zmanjkalo štrika in tako so se odpravili na površje ob normalni večerni uri. Sedaj se že pripravljamo za naslednji obisk, kajti nihče točno ne ve, kje se nahajamo v jami in želimo to preveriti. Tako, da se nadaljuje.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Goran, Katja

11. april 2017

Ko tudi dekleta preklinjamo

Sobota, 8. april 2017

Ravbarjevo brezno je ena najbolj priročnih jam na našem koncu. Kadar dežuje, gremo v Ravbarja. Višja sila onemogoči načrtovan obisk kakšne druge jame? Tu je Ravbar. Že kdo nekaj mesecev ni bil na štriku in je treba malo potrenirat? Zopet je na voljo Ravbar. Vanj tako radi zahajamo, da smo pred letom pričeli s ponovnimi meritvami, saj si zasluži malo bolj dodelan načrt. Kadar greste z nami v jamo, se namreč dela. Raziskuje, meri, koplje, fotografira, pozira, preopremlja, nosi robo… Nekako smo vajeni, da ne hodimo v jame kot da bi bile Šmarna gora, ampak se vedno še nekaj naredi zraven in je obisk bil z nekim namenom.

Kljub temu, da je jama verjetno ena najbolj pogosto obiskanih tukaj, pa so v njej še vedno možnosti za raziskovanje. Trenutno je aktualno raziskovanje kamina za ožino, katerega smo se prvič lotili pred mesecem dni. Tako smo se ob ležerni 9. uri dobili v Polzeli in se po kavi odpravili proti jami. Parkirali smo ob gozdni cesti in se preoblekli v jamarsko opravo, medtem pa se čudili velikemu številu ljudi, ki so brezglavo hodili po gozdu. Izgledalo je, kot da vsi nekaj iščejo, ampak so bili k sreči nasmejani, dobre volje in sijalo je sonce. Če bi se ista scena odvijala ponoči, bi ob vzhajajoči luni skoraj izgledalo malo grozljivo, kot vstajenje zombijev.

Ravno sem se lotila opremljanja vhodnega brezna, ko do nas prileti skupinica prav tako izgubljenih mladičev. Kje je neka bližnja točka, sprašujejo in nam razkrijejo, da niso nasmejani sončni zombiji, ampak imajo orientacijski pohod. Pri tem jih je strašno zanimalo, kaj je v luknji in so se radovedno nagibali breznu, nakar jih je Maks opozoril, da naj se ne približujejo tako do vhoda, saj je tukaj 50-metrska vertikala. Ne vem, če si predstavljajo, kaj to pomeni. Morda bi jim bilo bolj jasno, če bi povedal, da je to toliko, kot iz vrha najvišjega velenjskega bloka ali pa stolpnice s 14 nadstropji.

V jami smo se na poti proti kaminu najprej lotili nabijanja stopničke pri prečki. Prečka je bila zoprna in fizično naporna za nas, ki smo pod 1'65, s stopničko pa bo šlo precej lažje. V spodnji dvorani smo nato pustili vse, česar ne bomo nujno potrebovali za ožino, saj se podajamo v resnično blato. Maks in Goran sta splezala do vrha, kjer sta nazadnje končala Maks in Filip. Kamin se pod vrhom na levi strani nadaljuje v rov, ki pa ni več povsem navpičen, temveč se že malo nagiba. Saj bi fotografirala in vam zadevo pokazala, a sem ob zadnjem popravilu fotoaparata sklenila, da revčka ne bom izpostavljala tako skrajnim razmeram, v kolikor ne bo res nujno.

Ker so stene kamina zelo blatne, je napredovanje po njem počasno, težavno in nevarno. Na gladkih, spolzkih stenah nimaš pravega oprijema, tako bi načeloma napredoval meter za metrom. Fanta sta se znašla po svoje: Maks je nastavil močna ramena, Goran je splezal nanje in zavrtal v steno. Tako sta lahko premagovala vsaj malo večje razdalje.

Medtem sem se jaz lotila odkopavanja blata iz ožine, skrajno neprijetno je namreč, ko z glavo zarineš naravnost v kup blata. Nato je Goran prišel dol, saj je dehidracija opravila svoje. Ko sem videla, da je njegova zavora izgledala kot kepa blata, mi je bilo še smešno. Nato sem premetala štrik na vseh sidriščih do vrha kamina, na vrhu pa sva z Maksom nadaljevala.

Sprva je delal Maks, jaz sem samo nastavila (ramena, seveda). Ko pa se je že utrudil, mi je ponudil, če hočem nadaljevati na vrhu. Res je, da je že dolgo, kar sem delala prvo sidrišče in tudi tisto je bilo prav v Ravbarju, nad Dvorano v. zmede. Da moram potrenirati, je rekel. A vsekakor si nisem mislila, da bom trenirala na 25 metrih visoko, zakajlana z eno nogo v blatni razpokici brez pravega oprijema, z drugo nogo na Maksu, v tako ozki razpoki, da iščeš lokacijo sidrišča tudi glede na to, kje boš lahko Hilti sploh postavil pravokotno na steno, in kjer ne ločiš kupa blata od skale. S košaro dobre volje je to bilo še zabavno početje, adrenalinsko vsekakor. Ubogi Hilti je imel reže že čisto zadelane z blatom. Solata iz blata, vrvi, z dodatkom rink, matic in fiksov pa pošteno razjezi še tako mirnega človeka. Takrat sem se spomnila vseh kletvic, kar jih poznam in šla po celem spisku. K sreči sem večinoma imela blaten fiks, matico ali podložko v ustih in ni bilo toliko priložnosti za izražanje čustev.

Hitro sem lahko še preizkusila kvaliteto svojega sidrišča in glede na to, da sem še tukaj in pišem, drži. Plezati višje je bilo zelo težko tudi zato, ker so bili kombinezoni že premočeni z vlago, ki so jo posrkali iz blata, na vsakem škornju pa je bila vsaj 3-kilogramska kepa. Radovednost me je še gnala, da sem pokukala v okno, ki se je videlo že prej. Tisto okno ne obeta kaj dosti, vsekakor pa je vabljiv prepih iz rova zgoraj levo. Naj ostane za naslednji podvig, ko bomo že malo pozabili, kako je bilo. Ko smo se v večernih urah vračali iz jame, nas je pri vhodu pričakalo prijazno sporočilce skrivnega oboževalca, za katerega še danes ne vemo, kdo je. Iskreno se mu zahvaljujemo, hkrati pa mu sporočamo, da lahko naslednjič zraven pusti tudi nekaj sladkega!

Zapisal: Lea Pavrič; Foto: Goran Stojanović, Lea

08. april 2017

V Florjanu vsi na štriku

Nedelja 2.4.2017
Za spomladne dni se spodobi, da se telo neha rediti, ampak gibati. Tako jamarji spomladi začnemo trenirati in se spominjati pozabljeno. Tudi novi člani se nam pridružijo, da bodo lahko začeli uživati z nami v podzemlju. Tako smo se začeli zbirati: ena ekipa je šla opremljati, tisti čisto na novo pridruženi so pa z Gregom štrikali vozle. Nabralo se nas je lepo število, saj nas je bilo vsega kar 22! Goranu sem že prej ogenj zakuril, saj je prinesel surovo kosilo, ki ga bo potrebno še termično obdelati.

Na vrhu stene smo izdelali začetna sidrišča in se spustili čez rob. Tam smo imeli še za zabiti dva fiksa, ker se bi sicer vrv ribala čez rob stene. Ko so se uredila sidrišča, sem pustil punce, da se same spustijo in opremljajo naprej. Tako smo mi medtem opremili nove žrtve za na štrik. Ta čas so se »Spice Girls« že spustile s stene. Tečajnike smo si razdelili in jim naložili zadolžitve. Tako so kmalu vsi naredili prve korake, Matevž, ki je alpinist, pa je pri tem skrbno analiziral našo tehniko. Ko je Grega opazil, da se kdo že dolgočasi, je hitro naredil prečke in ga zaposlil.

Vreme je bilo idelano, sonček je svetil, tako so se nekateri martinčkali in sončili na prijetnih 22 stopinjah. Nato je Goran poklical h kosilu, za kar se mu res zahvaljujemo. Kdor bo šel za Veliko noč v cerkev, bo razumel, da je Goran trpel križev pot. Saj v vročem dnevu na soncu, ob ognju in dimu ni bilo lahko speči odlične balkanske čevapčiče, domačo slanino in jagnetino. Po a la carte kosilu se pa je bilo zelo težko spraviti v gibanje. Tako smo začeli s snemanjem poškodovanca. Tu smo se malo prepotili zaradi takih ali drugačih vzrokov.

Ljudje so počasi odhajali, kot tudi sončni žarki iz tega grabna. Tako smo razopremili steno in pospravili opremo, še malo poklepetali in odšli domov. Tako smo se začeli prebujati in deliti znanje novim radovednežem, ki se nam kmalu pridružijo v podzemnem svetu.

Če te zanima, se nam lahko pridružiš - pošlji mail na stajerski.jamarji@gmail.com in te bomo obveščali.

Zapisal: Maks jamksi; Foto: Grega

05. april 2017

Sodnek - jama z ribicami

Petek, 31.3.2017

Sonce, topli dan, pomanjkanje dežja in čas so nas pripeljali v Sodnek, kjer se v takih pogojih da odlično raziskovati. Najprej sem poklical Filipa in Žiga, kako je, če gremo v Sodnek. Filip je obisk na žalost moral odpovedati, ker je šel po konje, s katerimi bo lahko nosil opremo na Vodotočnik. Žiga pa je rekel, da samo še v šoli se mora do konca pogovoriti in pride. Tako smo se zmenili za popoldne in pridružil se je še Rok. Vreme je bilo fantastično. Razdelili smo se v dve skupini. Midva z Leo sva šla v Jezerce nad Sodnekom - novo jamo, ki smo jo našli na prejšnji akciji.

Ko smo jo takrat odkopali, je najprej notri šel Žiga in med pregledom jame našel školjki podobno lupino. Ker ni bil prepričan, ali je ta za noht velika lupina res školjka ali ne, jo je nesel na analizo. Z učiteljico biologije sta naredila tri teste in potrdila, da je snov bila lupina od školjke. Tako smo našli v tej jami, kjer so že ribe, tudi lupino školjke. Sedaj bi morali najti še kakšni primerek. Midva z Leo sva med merjenjem malo opazovala po školjkah. No, bolj je Lea gledala, saj jama ni tako zelo prostorna.

Vhod je v spodmolu med kamenjem, kjer vstopiš v ozko špranjo, po kateri se spustiš do vode. Pri vodi se strop čisto malo dvigne, tako da čepiš v vodi. Če pogledaš proti vhodu, vidiš, da je vse zatrpano z kamenjem. Notri je lepo majhno jezerce, v katerem plavajo ribe. Lea se je po vseh štirih splazila do konca in opazila ozek rov, ki nima prepiha in po 4 metrih zavije za ovinek. Ker je sila lepa jama tudi nekam neudobna, sem se jaz splazil ven. Lea si je vzela čas še za slikanje in iskanje školjke, ko sem jaz šel do Sodneka.

Tu sta Žiga in Rok lepo napredovala po razpoki v osrčje jame. Med delom nas je prišel pozdraviti bližnji kmet. Ko so še bili otroci, so na vhodnem delu v jamo že prišli vse do razpoke, kjer se začne ozka pot. Ampak sedaj se je vhod baje že skrčil in skale nagnile, je rekel, ko je stopil bližje in pomeril svoje zdajšnje telo in se spominjal svojih otroških let. Povedal nam je veliko zanimivih zgodb. Naj bi bila malo nižje od vhoda Sodnek žaga, ki pa od nje ni ostalo več vidnih ostankov. Da je vode bilo včasih več, da sedaj ponavadi teče manj vode iz jame. Presenetilo ga je, da je v jami dosti rib, kajti v potoku jih je malo videti. Včasih jih je bilo več, se spominja. Tudi ob bližnji kmetiji se nahaja eden spodmol, ki pa ne vodi nikamor in je le majhen spodmol, ki ga uporabljajo kot klet. Povedal nam je tudi o bližnji jami, ki se ji reče Palčkova jama in je pravi biser v Žlaboru. Te jame se tudi jaz spominjam, kajti, ko sem živel v Nazarjah, smo jo kot mulci velikokrat obiskali.

Nato smo mi delo uspešno nadaljevali in prišli do ovinka, kjer se jama razširi. Ker pa bi za nadaljevanje morali do pasu v vodo, smo to pustili za naslednjo akcijo. Na koncu je kmet še enkrat prišel in se pozanimal, če smo in za koliko smo napredovali. Pohvalil je naše delo. Tudi Goran je prišel preveriti, če se že da v jamo s čolnom. Za zaključek smo pomalicali še rojstnodnevno torto in odšli, kajti sonce se je že zgubljalo za hribe in zgubljalo moč toplote.

Raziskovali in jamarili smo: Rok Kvas, Lea Pavrič, Žiga Solar, Goran Stojanović in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea