Sobota, 8. april 2017
Ravbarjevo brezno je ena najbolj priročnih jam na našem koncu. Kadar dežuje, gremo v Ravbarja. Višja sila onemogoči načrtovan obisk kakšne druge jame? Tu je Ravbar. Že kdo nekaj mesecev ni bil na štriku in je treba malo potrenirat? Zopet je na voljo Ravbar. Vanj tako radi zahajamo, da smo pred letom pričeli s ponovnimi meritvami, saj si zasluži malo bolj dodelan načrt. Kadar greste z nami v jamo, se namreč dela. Raziskuje, meri, koplje, fotografira, pozira, preopremlja, nosi robo… Nekako smo vajeni, da ne hodimo v jame kot da bi bile Šmarna gora, ampak se vedno še nekaj naredi zraven in je obisk bil z nekim namenom.
Kljub temu, da je jama verjetno ena najbolj pogosto obiskanih tukaj, pa so v njej še vedno možnosti za raziskovanje. Trenutno je aktualno raziskovanje kamina za ožino, katerega smo se prvič lotili pred mesecem dni. Tako smo se ob ležerni 9. uri dobili v Polzeli in se po kavi odpravili proti jami. Parkirali smo ob gozdni cesti in se preoblekli v jamarsko opravo, medtem pa se čudili velikemu številu ljudi, ki so brezglavo hodili po gozdu. Izgledalo je, kot da vsi nekaj iščejo, ampak so bili k sreči nasmejani, dobre volje in sijalo je sonce. Če bi se ista scena odvijala ponoči, bi ob vzhajajoči luni skoraj izgledalo malo grozljivo, kot vstajenje zombijev.
Ravno sem se lotila opremljanja vhodnega brezna, ko do nas prileti skupinica prav tako izgubljenih mladičev. Kje je neka bližnja točka, sprašujejo in nam razkrijejo, da niso nasmejani sončni zombiji, ampak imajo orientacijski pohod. Pri tem jih je strašno zanimalo, kaj je v luknji in so se radovedno nagibali breznu, nakar jih je Maks opozoril, da naj se ne približujejo tako do vhoda, saj je tukaj 50-metrska vertikala. Ne vem, če si predstavljajo, kaj to pomeni. Morda bi jim bilo bolj jasno, če bi povedal, da je to toliko, kot iz vrha najvišjega velenjskega bloka ali pa stolpnice s 14 nadstropji.
V jami smo se na poti proti kaminu najprej lotili nabijanja stopničke pri prečki. Prečka je bila zoprna in fizično naporna za nas, ki smo pod 1'65, s stopničko pa bo šlo precej lažje. V spodnji dvorani smo nato pustili vse, česar ne bomo nujno potrebovali za ožino, saj se podajamo v resnično blato. Maks in Goran sta splezala do vrha, kjer sta nazadnje končala Maks in Filip. Kamin se pod vrhom na levi strani nadaljuje v rov, ki pa ni več povsem navpičen, temveč se že malo nagiba. Saj bi fotografirala in vam zadevo pokazala, a sem ob zadnjem popravilu fotoaparata sklenila, da revčka ne bom izpostavljala tako skrajnim razmeram, v kolikor ne bo res nujno.
Ker so stene kamina zelo blatne, je napredovanje po njem počasno, težavno in nevarno. Na gladkih, spolzkih stenah nimaš pravega oprijema, tako bi načeloma napredoval meter za metrom. Fanta sta se znašla po svoje: Maks je nastavil močna ramena, Goran je splezal nanje in zavrtal v steno. Tako sta lahko premagovala vsaj malo večje razdalje.
Medtem sem se jaz lotila odkopavanja blata iz ožine, skrajno neprijetno je namreč, ko z glavo zarineš naravnost v kup blata. Nato je Goran prišel dol, saj je dehidracija opravila svoje. Ko sem videla, da je njegova zavora izgledala kot kepa blata, mi je bilo še smešno. Nato sem premetala štrik na vseh sidriščih do vrha kamina, na vrhu pa sva z Maksom nadaljevala.
Sprva je delal Maks, jaz sem samo nastavila (ramena, seveda). Ko pa se je že utrudil, mi je ponudil, če hočem nadaljevati na vrhu. Res je, da je že dolgo, kar sem delala prvo sidrišče in tudi tisto je bilo prav v Ravbarju, nad Dvorano v. zmede. Da moram potrenirati, je rekel. A vsekakor si nisem mislila, da bom trenirala na 25 metrih visoko, zakajlana z eno nogo v blatni razpokici brez pravega oprijema, z drugo nogo na Maksu, v tako ozki razpoki, da iščeš lokacijo sidrišča tudi glede na to, kje boš lahko Hilti sploh postavil pravokotno na steno, in kjer ne ločiš kupa blata od skale. S košaro dobre volje je to bilo še zabavno početje, adrenalinsko vsekakor. Ubogi Hilti je imel reže že čisto zadelane z blatom. Solata iz blata, vrvi, z dodatkom rink, matic in fiksov pa pošteno razjezi še tako mirnega človeka. Takrat sem se spomnila vseh kletvic, kar jih poznam in šla po celem spisku. K sreči sem večinoma imela blaten fiks, matico ali podložko v ustih in ni bilo toliko priložnosti za izražanje čustev.
Hitro sem lahko še preizkusila kvaliteto svojega sidrišča in glede na to, da sem še tukaj in pišem, drži. Plezati višje je bilo zelo težko tudi zato, ker so bili kombinezoni že premočeni z vlago, ki so jo posrkali iz blata, na vsakem škornju pa je bila vsaj 3-kilogramska kepa. Radovednost me je še gnala, da sem pokukala v okno, ki se je videlo že prej. Tisto okno ne obeta kaj dosti, vsekakor pa je vabljiv prepih iz rova zgoraj levo. Naj ostane za naslednji podvig, ko bomo že malo pozabili, kako je bilo. Ko smo se v večernih urah vračali iz jame, nas je pri vhodu pričakalo prijazno sporočilce skrivnega oboževalca, za katerega še danes ne vemo, kdo je. Iskreno se mu zahvaljujemo, hkrati pa mu sporočamo, da lahko naslednjič zraven pusti tudi nekaj sladkega!
Ni komentarjev:
Objavite komentar