27 april 2021

Očiščena Rupa pod Pergovnikom

V začetku leta smo opazili smeti v Rupi pod Pergovnikom in čez 4 mesece smo že čistili. Občina Šoštanj se je odzvala zelo hitro in kmalu se je pridružil tudi Zavod za varstvo narave Celje. Res visoka odzivnost in motivacija, da očistimo iz jame kadavre, zavite v vreče od umetnega gnojila.

Pri tovrstnih smeteh se nikoli ne ve, zakaj so živali končale v jami. Morda so bile bolne. V tem primeru, ko je jama blizu povirja Ljubije, bi to predstavljalo veliko nevarnost za ohranjanje neoporečnega vodotoka. Nižje je tudi ribogojnica, ki potrebuje čisto vodo.

Tako smo se zbrali ŠJKPT, občina Šoštanj in Zavod za varstvo narave Celje in naredili plan. Ko smo zbrani stali na izhodiščni točki, sem vse prisotne pozdravil in povedal, da se nahajamo pri reki Ljubija, kjer teren začne prehajati v Ljubijski graben proti izviru Ljubije. Da po naših ocenah gre za istega onesnaževalca, ki je metal smeti v Aramovo jamo in smo ga sedaj pregnali samo nižje v drugo jamo. In da je ta čistilna akcija nujna, da onesnaževalca ustavimo na samem začetku, ko je pričel z metanjem odpadkov, še preden bi naleteli na večje količine smeti, ki jih bi glede na lego jame težko potegnili iz jame in nato po zelo strmem terenu odnesli do ceste. Zahvalil sem se Ljudmili Strahovnik za res hitro in odločno ukrepanje, da je akcija tako hitro stekla. Zraven je bila tudi Mina iz ljubljanske izpostave.

Skupaj smo sodelovali že na mnogo dogodkih, kjer smo si prizadevali, da ohranimo čisto naravo za naše potomce. Nato je pozdravno besedo prevzela še Ljudmila in povedala, da ta akcija poteka tudi pod okriljem Mednarodnega leta krasa. In se veseli, da se zavzemamo za čisto podzemlje in smo vedno na voljo, čeprav naša organizacija temelji na prostovoljski bazi in veliki meri dobre volje. Ter upa, da bomo še naprej skupaj reševali podobne izzive.

Ko smo opravili z uradnim uvodom, smo se podali v strmino. Tilen je dostopal z vrha, zato nas je pri jami že čakal in nas usmerjal. Po strmem grabnu se je vila kolona ljudi in vsak je v glavi razmišljal o smislu, ki ga povzročajo nevedni ljudje, ki mečejo smeti vse povprek. Pod jamo so eni odšli do kupa plastičnih posod, ki so pod steno čakale, da jih pospravimo. Pri jami je bilo potrebno izdelati sidrišča. Bolj ko smo se bližali vhodu, bolj je smrdelo. Januarja, ko smo opazili smeti, so bile še sveže, sedaj pa so se začele razkrajati.

S Tejo sva se javila, da greva v jamo. Janko se je ponudil, da če bo komu hudo, ga zamenja, saj ima dober želodec. Preden sva se spustila v smrad, se je del naše ekipe poslovil. Odšli na ogled rudnika Puharje.

Na dnu brezna se je iz belih vreč cedilo in skozi masko si moral previdno dihati, saj je sililo na bruhanje. Previdno sva polnila vreče, ki jih je zgornja ekipa s škripci dvigovala iz jame. Spodaj sva s strahom vsako vrečo spremljala, kako se je dvigala in včasih zahakljala ter upala, da se vsebina ne zlije na naju, ki se nimava kam umakniti. Z vsako vrečko manj je bil zrak v jami boljši. Z zadnjo vrečo sva hitro zapustila brezno in snela maski na svežem zraku. Zunaj so vse smeti združili v eno malo vrečo in dve res super težki vreči. Janko se je s tem komaj odvlekel v dolino do kontejnerja. Tisto malo vrečo pa so odnesle naše najmlajše Podlasičke. Res žrtvovanja vredno so jo vlekli po strmini, se ob njej kotalili in jezili. Ko pa so jo vrgli v kontejner, pa so se smejali svojim res izjemnim uspehom za čisto okolje. Po napornem opravilu pa so že čofotali v mrzli Ljubiji. Zadnji del ekipe se je vrnil z opremo, nato pa smo srečni bili tudi vsi ostali, da nam je uspelo, kar smo si zastavili. Tisti, ki onesnažuje, pa upamo, da bo videl, da njegovo početje nima smisla in mogoče spremenil svoje početje v pravo smer. 


Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Ljudmila, Risto in ŠJKPT