Amfiteater Ljubija in Votlina nad divjo vodo



08.03.2019, petek
Šla sva v Ljubijski graben na teren, kajti ko ga enkrat spoznaš, te začne v ta graben vleči kot magnet. Ampak za ta dan sva imela plan samo sprehod do Izvira Ljubije in potem še do Konečke Otlice in mogoče do Konečke zijalke. Ko sva vstopila v sotesko in šla do Izvira Ljubije, so se oči pasle na črnih luknjah, kjer se lahko skriva še kakšna nova jama. Pri Izviru Ljubija sva se odžejala s svežo vodo, popravila koordinate. V oči je padel večji spodmol, ki kaže na močno dogajanje vode v preteklosti. Odšla sva do njega in videla, da se spodmol zaključi s 7,5 metrov dolgim rovom, ki je v bistvu prelom, kjer je voda nato malo preoblikovala. Vzela sva v roke merilni komplet in pričela z meritvami. Izmerila sva vsega skupaj 11 metrov. Jama je zaradi oblike, ki daje videz amfiteatra, dobila to svoje ime. Spodmol je dolg 24 metrov in po tleh še ima mivko, ki je ostanek vode, ko je še tekla tukaj. Nad tem se dviga še eden spodmol, ki pa ni toliko globok in je manj očiten.
Ker sva imela druge plane, višje nisva pregledovala. Želela sva samo poiskati še jamo, ki je registrirana pod imenom L-2 in se nahaja malo nižje od Izvira Ljubije. Jaz sem pustil Leo, da še poslika Amfiteater Ljubija in odšel iskat jamo. Prečil sem divjo Ljubijo in se zagnal v hrib proti velikemu vhodu. Vedel sem, da ni to L-2, saj tista ima manjši vhod. Ampak radovednost me je gnala po zelo strmem hribu do tega vhoda. Strmina je bila tako huda, da je bilo potrebno slediti robu skalne gmote in iskati po njej oprimke, da si lahko plezal naprej. Nekako sem preplezal do gor in stal sem pred veliko votlino. Ta še ni registrirana, saj mislim, da nikomur ni padlo na pamet, da bi grizel v tako strmino. Potem se je spodaj na cesti pojavila Lea in ko sem ji oznanil, da je nekaj novega, je že skakala čez kamne na Ljubiji do strmine.
Šele od zgoraj je bilo videti, kako je strmo, ko sem jo gledal, kako se je prebijala gor in iskala koreninice ali karkoli, samo da je pomagalo povzpeti se višje. Ko je prišla gor, sva pričela meriti. V tej votlini sva namerila 12 metrov. Gre za večjo votlino, ki se zaključi z manjšim kaminom. Na koncu je opaziti po tleh mivko. Poimenovala sva jo po divji Ljubiji, ki je grozeče svarila k previdnemu koraku na tem strmem terenu – Votlina nad divjo vodo.
Med merjenjem, ko sva se lepo sprehajala po ravnih tleh te votline, nisva niti razmišljala, kako bova pa sedaj prišla dol. Po drči, po kateri sva prišla gor, ni bilo niti malo možnosti za spust nazaj, saj bi hitro lahko končala v vodi. Nič drugega ni preostalo, kot pa spet gor. Čedalje višje ko sva plezala, več je bilo dreves, ki so pomagala, da sva premagovala strmino. Ko sva videla, da od strani ne bova mogla izplezati iz strmine in se vrniti v sotesko, sva rinila samo gor in gor. Po naporni hoji sva prišla do res neverjetno lepega spodmola. Spodmol se nahaja dosti višje od Izvira Ljubije, malo pod vrhom Brloških peči in je pokazatelj, do kam je voda segala včasih. Tam sva malo zadihala in nato je Lea našla jeklenico, da sva lahko prišla ven izpod teh skal. Nato sva tik pod grebenom zavila desno, kjer sva prišla do skal, kjer ni bilo možnosti, da bi se spustila.
Zato nama ni nič drugega preostalo, kot da sva bočno prečila na drugo stran hriba in upala na neko možnost, da sestopiva. Bolj kot sva hodila, manj je bilo možnosti, sami strmi kanali, ki se spuščajo navzdol. Vode nisva imela, ker nisva pričakovala, da bova tako zatavala v svet, ki je ustvarjen samo za gamse, ki imajo 4 x 4 pogon. Potem sva le prišla do podrtih dreves, ki so nama omogočala, da sva se varno spuščala vse nižje in nižje. Ko pa sva videla, da nisva več v nevarnosti skal, pa sva se vrgla na rit in po riti čimprej do vode, saj sva bila že pošteno dehidrirana. Na cesti pa sva dobila spet voljo, ampak za lažje dele v tem grabnu (če sploh obstajajo lažji deli). Videla pa sva tudi nekaj vhodov, ki jih poiščemo naslednjič.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea

Reševali iz Ravbarjevega brezna


V soboto, 9.3. smo prav vsi operativni jamarski reševalci REŠEVALNEGA CENTRA VELENJE – JAMARSKA REŠEVALNA SLUŽBA reševali na videz ponesrečeno iz jame. Šlo je namreč za vajo, ki pa je bila zelo uspešna in bi v primeru prave nesreče ponesrečenca varno in v doglednem času spravila na površje.
Ravbarjevo brezno, ki je bilo tokrat izbrano za vajo Jamarske reševalne službe se nahaja v bližini Polzele z globino 87 metrov ter dolžino kar 450 metrov. Brezno je lahko dostopno, tako da jamarski reševalci nismo rabili daleč nositi vse potrebne opreme za opremiti jamo.
Kar dvanajst jamarskih reševalcev nas se je zbralo, od tega prav vseh deset operativnih in dva neoperativna, ki delujemo v Velenjskem reševalnem centru. Velenjski reševalni center ima največje število jamarskih reševalcem napram ostalim reševalnim centrom. Jamarska reševalna služba je namreč razdeljena na sedem reševalnih centrov (Novo mesto, Ljubljana, Kranj, Sežana, Tolmin, Postojna in Velenje). V Jamarski reševalni službi je 55 operativnih jamarskih reševalcev.
Za obdržanje statusa operativec je potrebno vsako leto doseči zadostno število aktivnosti pri Jamarski reševalni službi. Reševalni center Velenje se lahko pohvali z zelo aktivnimi člani in predvsem članicami, saj ima največje število jamarskih reševalk napram ostalim reševalnim centrom.
Potek vaje je bil izveden po planu. Dobili smo se ob 8:00 v Polzeli, se skupaj podali do bližine jame, kjer smo pustili avtomobile, pogledali načrt jame ter se razdelili v skupine. Dobra organizacija reševalcev je osnova za dobro izvedeno vajo. Za to jamo smo določili štiri skupine, vsaka skupina je imela svojo vodjo. V jamo se vsakič prva poda ekipa, ki je določena za najbolj spodnji del jame, v tem primeru smo se podali povsem na dno jame. V kolikor jama ni opremljena, gre najprej ekipa, ki jamo opremi. Ravbarjevo brezno je opremljeno do polovice, tako da je prva ekipa opremila jamo. Komunikacija v jami je potekala preko postaj za komunikacijo.
Vsaka ekipa je imela eno postajo. Postaje so zaradi precej direktnih vertikal dobro delovale. V kolikor to ni mogoče, se čez jamo napelje žica za komunikacijo. Ko smo bile vse ekipe na svojih mestih, smo pričeli z izvedbo manevrov za izvlek nosila. Na vaji je vsakič prisoten tudi zdravnik. Naš reševalni center ima operativno jamarsko reševalko in zdravnico Tino Bizjak, ki je oskrbela ponesrečenko ter jo spremljala ob izvleku nosil.
Na vaji namreč vsakič damo v nosila eno osebo, za katero tudi določimo vrsto poškodbe ter se nato do nje vedemo kot bi bila zares poškodovana. Le tako se čim bolje izurimo za v primer dejanskih intervencij. Ko smo imeli pripravljene vse manevre, smo dali ponesrečenko v nosila in izvlek nosil se je začel. Komunikacija pri tem je bistvenega pomena, da lahko izvlek nosil poteka brez daljših postankov.
Konec vaje je bil v popoldanskih urah, ko so nosila s ponesrečenko varno in brez zapletov prispela na površje. V primeru dejanske intervencije bi ob izvleku nosil ponesrečenko prevzele druge reševalne službe. Z izvedeno vajo smo jamarski reševalci ter predvsem naš vodja reševalnega centra Velenje Bernard Štiglic zelo zadovoljni. Bernard Štiglic odlično vodi reševalni center Velenje že od leta 2010. Dokazali smo si, da smo dobro izurjeni in pripravljeni na morebitna reševanja, za katera pa seveda želimo, da bi jih bilo čim manj.
Zapisala: Mateja Mazgan ; Foto: Slavko Hostnik

Ni človeška, ampak medvedja



03.-05.03.2019
Zopet nas je potegnilo na Slomnik, da nadaljujemo kopanje v zamašku za nadaljevanje jame. Med pregledovanjem katastra jam smo ugotovili, da nižje ležeča Ocvirkova jama v Štadlerjevim gozdu sploh nima načrta in A zapisnika. Zato smo sklenili, da jo izmerimo.
Tako smo se razdelili v dve skupini. Gregi, Uroš in Patricija so odšli kopati v Jamo na Slomniku. Alenka, Risto in jaz pa meriti Ocvirkovo jamo. Vhod v jamo je blizu ceste. Zato smo bili kar hitro pripravljeni pred vhodom, da začnemo. Vhod je vodoraven in na začetku ni večjih dimenzij. Po nekaj metrih pa vstopiš v prostorno jamo.
Gre za prelom, ki se je že zelo zasigal. Na začetku smo se čudili opekam, ki jih je nekdo prinesel v jamo. Med opekami pa je ležalo živalsko okostje, najverjetneje lisice.
Potem napreduješ po jami in se rahlo spuščaš, dokler ne prideš do nekakšnega zamaška. Od tu naprej se jama dviguje. Na koncu je sigasta kopa, v katero je nekdo vsekal stopnice, po katerih prideš do konca jame. Naprej še gre ozek rov, vendar prepiha nismo zaznali. Ta del je tudi najbolj zasigan. V sami jami je bilo nekaj netopirjev. Prvič smo v jami po stenah videli veliko lazarjev. Namerili smo 40 metrov dolžine jame.
Potem smo odšli na vrh Slomnika proti jami pogledat, kako drugi ekipi. Tokrat je Risto priskrbel vreče. Izvedli smo transport tako, da smo jih najprej napolnili, potem pa jih v verigi spravili iz jame. Ko smo prišli gor, so ravnokar napolnili vreče
Nato smo testirali našo idejo. V verigi smo v 5 minutah imeli vreče zunaj. Bilo je težko, ker je do zamaška vodi ozek rov in se težko obračaš z vrečami. Na dnu jame, kjer je zamašek, smo najprej prešli pod 20 cm sige. V tej plasti smo našli tudi zasigano kost in oglje. Potem smo se pomaknili proti steni. Začeli smo kopati ilovico, ki je v globino postaja vse bolj zaglinjena in sprijeta. Kljub temu prav prijetno kopanje v kramljanju z dobro družbo.
Debatirali smo predvsem o kosti, ki jo je našla Patricija med prvimi akcijami. Predvidevali smo, da je človeška stegnenica. Samo naš Filip K. je imel dvome in pomisleke. Je le iz medicinske stroke in verjetno ve več od nas.
Ampak mi smo le vztrajali, da je človeška. Med kopanjem smo razdirali vse mogoče zgodbe tega nesrečnika, ki je padel v jamo in čakal na nas, da najdemo njegove ostanke.
Alenka je nato kost odnesla antropologinji, da končamo z glodanjem tega jabolka dvoma. Z analizo kosti je bilo ugotovljeno, da je stegnenica pripadala živali, najverjetneje medvedu. Sicer je dokaj podobna človeški, saj je ustrezne dolžine, tudi osrednji del je dokaj okrogel, prav podoben je tudi kolenski sklep.
Razlika je le v kolčnem sklepu, ki pa je preveč ploščat za človeškega. Kljub temu, da smo ugotovili lastnika kosti, pa se je nam sedaj pojavilo še več vprašanj o dogajanju v jami.
Sedaj pa se trudimo s kopanjem zamaška in se zahvaljujemo tistemu, ki včasih pusti polno pločevinko piva pri vpisni knjigi na vrhu hriba in nas odžeja od težavnega, a zanimivega obiska Slomnika.
Raziskovali: Patricija, Risto, Gregi, Alenka, Uroš in jaz.
Zapisala: Alenka in Maks Jamksi ; Foto: Alenka in Maks Jamski