30. januar 2018

Zakaj ne lomimo kapnikov?

  


Poučni prikaz, zakaj ne lomimo kapnikov. To nam prikaže zelo znani film z naslovom Pirati s Karibov. Uživajte v poučnem kratkem izseku piratskega življenja, ki je polno nevarnosti, zlasti če gredo v jame brez jamarskega znanja.





Video uredil: Gregi Jelen

26. januar 2018

Začeli smo se učiti

Slovenščina | English
17.01.2018, sreda.
Leto 2018 se je začelo. Kot vsak začetek leta in nato še spomladi namenimo za trening. To leto smo se odločili, da pričnemo kar zgodaj trenirati. Kandidatov za jamarstvo nam ne manjka na štajerskem. Iz Prebolda čakamo še Gregija, da pokaže vse svoje znanje za jamarja. Tudi njihova nova članica Tina se bo počasi pričela učiti in privajati na jamarsko dejavnost. Od Tirskih zmajev je Rafko pripeljal Klemna, da se nauči zahtevne tehnike. Iz Topolšice pa sta Filip in Simon, ki gresta na izpit za jamarja. Nekaj je še novih, ki pa se, kot Tina privajajo na jamarsko življenje.
Tako smo se zbrali v Lepi Njivi, kjer je bilo vsem najbližje. Zbrali smo se v majhni kuhinji z namenom, da se eni prvič soočijo z vozli in njihovo uporabo, drugi pa obnovijo znanje in se naučijo še kakšnega novega. Ko smo se vsi zbrali na kupu, nas je bilo kar 17. Tako, da smo prostor napolnili do zadnjega kotička.
Takoj smo začeli štrikati z vsemi kosi vrvi, ki so se našli. Ostali so pa čebljali o jamarskih dogodivščinah. Takšen mali čebelji vrvež je bil, dokler nismo prištrikali do večerje. Tam se je vrvež malo umiril v druge tone. Tako smo mi že začeli trenirati in se pripravljati na varne obiske naših prelepih skrivnostnih jam.
Če se nam želiš pridružiti, pa kar piši na stajerski.jamarji@gmail.com in obvestili te bomo o naslednjem druženju. Kot Žiga reče za preprosto jamarsko življenje – »sj ni važno, sam da je fajn«.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Alenka in Lea

22. januar 2018

AKTUALNO: Vetrolom v okolici Snežne jame

Slovenščina | English
18.01.2018, četrtek
Po izrednem vetrolomu na Savinjskem nas je skrbelo, kakšno je stanje okoli Snežne jame. Kmalu sva se z Danijem dogovorila za pregled. Ugotovila sva, da je stanje katastrofalno. Na cesti proti jami je veliko podrtih dreves, na poti na planino Arto je velik golosek - več kot 20 dreves leži čez cesto, po kateri dostopamo do jame.
V udornici leži nekaj dreves, drugače je v redu. Golosek je tudi nad našo brunarico.
Zapisal: Anton Podgorski ; Foto: Anton Podgorski

20. januar 2018

Brlog bratov Solar

Slovenščina | English
13.1.2018, sobota.
Filip je rekel, da se bo sedaj počasi vrnil v formo in začel počasi obiskovati jame. Tako sva se na hitro zmenila, da greva izmeriti eno novo za dober začetek. Ko sem prišel iz službe, sem vprašal še doma in pridružila se je še Valerija. Tako smo se odpeljali v večernem času proti Letušu in nato zavili na Dobrovlje. Med vzpenjanjem v hrib je megla na vsakem metru postajala bolj gosta. Nato smo se vozili 20 km/h in gledali, kje je pravi odcep na makadamsko cesto. Počasi smo začeli razmišljati, ali ima sploh smisel, da se peljemo naprej, kajti iskanje jame bo težavno in nevarno. Jama sicer leži v ravni liniji od koder sem mislil parkirati, zato sem rekel, da verjetno ne bo tak problem. Kmalu smo zavili iz glavne ceste na makadam in potem sem zadolžil tista dva, ki sta sedela nasproti mene, naj gledata očiten odkop zemlje. Jaz sem namreč na njuno stran bore malo videl in še zaradi zelo goste megle so po tleh hodili ptiči. Ta zemlja, ki so jo skopali tam, je služila za zasutje luknje, ki se je odprla nad travnikom malo nižje, kjer smo se mi peljali prej po cesti. Velikost luknje je bila takšna, da bi lahko pol traktorja skril notri. Preden pa bi lahko jamarji nos notri potisnili, so ljudje že zasuli v hitrosti, kot bi jim grozil sam hudič, da bo zlezel ven in jim pojedel vse, kar spravljajo na kup preden umrejo. Ta odkop smo našli, parkirali in stopili ven. Videl nisi 5 metrov od sebe.
Jamo sva našla z Rokom leta 2015 med kratkim pregledom tega terena. Tedaj sva odkrila in izmerila Maksovo odkopanko in malo nižje od nje še vhod te današnje jame. Po spominu sem vedel, da moramo samo naravnost dol med očitne skale, kjer se bo odprl vhod. Tudi levo in desno smo se dogovorili, da ne smemo. Ne bi bilo fajn, če bi zatavali v tej megli. Tako smo pobrali stvari in šli v ravni liniji dol. Drevo si videl komaj, ko si že stopil čisto do njega. Malo nižje smo naleteli na veliko razkopavanje divjih prašičev. Tako smo poslušali in se trudili gledati, da ne bi zašli slučajno med prašiče. Kmalu pa smo prišli do kamenja, kjer smo naleteli na vhod. Filip je zlezel notri za izvidnico, midva z Valerijo pa sva se lotila merjenja. Zelo optimistično sem želel še vzeti koordinate. Jama ima dva vhoda. V bistvu je spredaj veliki balvan, ki popolnoma loči vhod na dva dela. En je malo manjši, drugi malo večji. Po večjem vhodu se po riti spustiš notri, kjer imaš nato stopnjo, kjer prideš v največji prostor v tej jami. Tu imaš nato dva stranska rova, ki sta sestavljena iz podora. Valerija je medtem gledala, koliko polžjih hišic je ujetih med majhne kamnite votlinice v steni kamna. Strop je podoren, samo notri imaš nekaj večjih skal, katerim bi lahko rekel, da so stabilne stene. Od tam sem se stlačil v drugi prostor. Malo nižje sva s Filipom gledala v spodnji del tega prostora. Do njega je bil napoti eden kamen. Zraven sem imel macolo in kmalu smo kamen zlomili, kamne odmaknili. Potem se je izkazalo za optično varko, saj je ta spodnji prostor bil tako majhen, da sem v njem lahko le sedel. S tem odkopavanjem smo jamo podaljšali 2 metra. Smiselnega nadaljevanja ni bilo.
Tako smo namerili 14 metrov. Potem smo pobrali stvari in počasi šli naravnost nazaj v hrib. Megli se je pridružil še rahel sneg. Vidljivost je bila še slabša. Valerija med hojo sploh ni videla, da je stopila pod podrto drevje, kjer si je zlomila vejo na hrbet. Med zadnjim vetrolomom je tu podrlo ogromno dreves in hoja je bila kar težavna. Nato smo prišli nazaj do ceste. In izbirali, ali moramo kreniti levo ali desno. Je rekel Filip, da gre levo, jaz pa naj grem desno. Kmalu je opazil avto. Tedaj sem rekel, da smo imeli srečo, da smo našli jamo v takšnih vremenskih pogojih. Valerija je dodala, da smo imeli še večjo srečo, da nismo našli divjih prašičev. Nato smo odšli do picerije, kjer smo proslavili Filipovo vrnitev v svet podzemlja z obilno večerjo. Raziskovali smo: Filip, Valerija in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip

16. januar 2018

Agrarna jama in Brezno izgubljene lučke

Slovenščina | English
10.01.2018, sreda
Peljali smo proti Menini. Tam Rafko in Bernard sistematično prečesavata planino. Našla sta že veliko zanimivih jam. Sedaj me je klical Rafko, da je v eni od njih ožina, za njo pa skrivnost. Jama leži 200 metrov na izvirom Krope, kar še dela večjo radovednost. Takoj sem poslal sms ekipi, določili smo dan in že smo hiteli do Bočne. Najprej je Rafko mislil, da pridem sam, ko pa je izvedel, da nas pride kar 4,5, se je po mojem samo počohal po glavi. Tako smo se srečali na parkirišču pri cerkvi in se že peljali naprej po cesti za Menino. Tam nekje na tej poti smo se ustavili in parkirali za rob ceste. Se oblekli in se spustili po robu navzdol.
Strmina je bila velika in kar precej mladih dreves, kjer smo se spuščali cik – cak proti dolini. Mislim, da smo bili vsi malo skeptični, ko smo sledili Rafkotu, vsaj misel, da se bomo morali vračat nazaj v hrib in nato iskati drugo pot. To bi bilo malo preveč naporno ali pa vsaj neprijetno. Ko je Rafko zagledal svoje znamenje na drevesu, smo vedeli, da stari maček ve, kam gremo. Kmalu smo zavili proti skalam, ki so se kar naenkrat dvignile iz teme. Tam smo nato preplezali nekaj podrtih dreves in pri največjem zavili v hrib ter mu sledili do izruvanih korenin. Tam še malo čez strmi rob in pokazal se je vhod v Agrarno jamo.
Zelo lep vhod, skozi katerega vstopiš v raven hodnik, po tleh je polno zemlje. Na koncu je velik prostor, kjer smo lahko stali. Tam je bilo ozko okence, ki je vodilo do manjšega brezna in pod njim je bila ožina, ki smo jo imeli namen premostiti in pokukati naprej. Prvi sem se stlačil jaz skozi okence in prišel na drugo stran. Brez pomoči tovarišev za sabo, da so mi malo dvignili noge, saj okno je bilo na višini 1,5 metra od tal in me nato potisnili skozi, ne bi šlo zlahka. Sledil mi je Uroš in nato še Simon. Tam je bilo nato 5-metrsko brezno, ki si ga lahko prosto preplezal. Takoj smo se lotili dela. Jaz sem začel gristi ožino. Simon, Uroš in Rafko so se lotili povečave okenca na vrhu brezna. Tako smo počasi napredovali in povečevali vsak svojo ožino.
Lea in Rafko pa sta razdirala vse mogočne debate. Lea si je želela skozi okno, da bi pa se zataknila, to je bila skrb večja od želja. Med kopanjem spodnje ožine je šlo dobro. Samo vsake toliko sem odkrušil večje skale, ki smo jih s trudom potegnili ven. Nato pa še zadnjo oviro smo razbili in odprl se je prehod. Simon je zlezel prvi notri. Kamrica spodaj ni bila tako prostorna, kot se je zdela iz ptičje perspektive. Tako je gledal sem in tja in naenkrat reče: »glej, železna štanga«. Začudenje je bilo večje, ko sva videla, da je ta štanga dolga 2 metra. Potem sva zaslišala Rafkota, ki je v smehu rekel, da sva našla štango, ki sta jo zgubila dva njegova prijatelja.
Ta reč je bila, ko se je izgubila, tudi povod za mali spor. Če zgodbo priredim, kot sem si jo zamislil jaz. Ko sta »Kiki« in »Riki« parkirala, sta se skregala, kdo bo nesel težko in veliko štango dol. Tako je bilo, da je moral nesti dol Riki. Ko sta se zbasala skozi okno v jami, sta se začela prepirati, kdo bo sedaj delal. Je rekel, da bo delal Kiki. Po dveh udarcih mu je smuknila v kamrico. Tako sta se zopet skregala. In nato sta odšla domov eden levo, drugi desno. In sedaj, ko smo jo našli, se bosta Riki in Kiki spet skregala, kdo jo bo nesel nazaj proti avtu. No, ko smo rešili to težko reč, je se Simon začel ukvarjati z nadaljevanjem.
Malo je odstranil kamenje in z macolo malo povečal prehod v brezno. Prepiha ni bilo močnega, tako, da se je vsa sopara zadrževala v breznu. Tako je Simon stal na vrhu brezna in poslušal kamen, ki je letel v globino. Vidljivost je bila slaba. Poslabšala pa se mu je, ko si je z roko sklatil lučko v globino. Sreča, da je pravi jamar in je imel okrog vratu rezervno. Po tem pripetljaju je dobilo brezno ime – Brezno izgubljene lučke. Brezno je bilo ozkih dimenzij, zato se je dalo po njem spuščati brez vrvi. Kmalu sem tudi jaz zlezel dol v brezno. Sila neprijetne luske in nazobčane skale so trgale kombinezon.
Ko sem priplezal dol, je že Simon bil na dnu z lučko v rokah. Jama se je tu končala s kamnitim zamaškom brez pravega prepiha. Med tem pregledovanjem dna je do vstopa v Brezno izgubljene lučke priplezal tudi Uroš. Za varovanje v zgornjem 5-metrskem breznu sta Lea in Rafko naredila zelo zanimivo improvizirano sidrišče s pomočjo izgubljene najdene štange. Ko smo si vse ogledali, smo pospravili, se pred jamo še okrepčali in tako zaključili uspešno akcijo treh klubov ali treh živali, Tirski zmaji, Črni galebi in Podlasice.

 Raziskovali smo: Rafko, Lea + 1/2, Simon, Uroš in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon

14. januar 2018

Kamrica stare piksne



Nedelja, 7.1.2018.

Večino zimskih akcij imamo v večernem času. Tako ata od Simona vedno vpraša: »Pa kam greste spet v jamo, ko je že tema?«. Tako sva se s Simonom oblačila v jamarsko opremo in se smejala temu začudenju, zakaj rinemo v večerni temi v jamsko temo. Imela sva namen, da greva v Zgornjo Sevškovo rupo ali nam poznano bolj po sinonimu Ravbarjeva jama. To naše šolsko brezno pride prav, če želiš malo potrenirati, da ne zarjaviš. Tako sva najprej ponovila vozle in začetna sidrišča in nato sem jaz še opremil. Imela sva tudi namen, da nadaljujeva merjenje, saj smo se lotili sistematičnega merjenja že lansko leto. Tako sva se spustila do Spodnje dvorane in začela meriti Dimnik. To je 40-metrsko brezno, ki nas pripelje v spodnje dele. Na nekaterih mestih je malo bolj ozko, ampak ne preveč, se je v preteklosti kar veliko poširilo in sedaj gredo mimo tudi nosila. Tako sva začela in rekel sem, da morava biti pozorna na eno luknjo, ki je tu nekje vmes. Tam kamen leti v neko vzporedno brezno. Malo sem že pozabil, kje naj bi bilo to točno. Tako sem prižemaril do luknje, ki pa ni bila ta luknja. Vem, da sem jo že opazil med spuščanjem, ampak nikoli nisem preveč tiščal glave vanjo. Tako sem si sedaj vzel čas in gledal, začel umikati kamne in videl, da bi celo lahko prišel notri. Vleklo me je, ker se je videla lepa kamrica. Tako sem se umaknil na stran, počakal Simona, da je prišel do mene, da mu ne bi kakšen kamen vrgel na glavo. Ko sem umaknil nekaj kamnov, se je pokazalo lepljivo blato. Najprej sem poskusil s pasom se zriniti mimo vseh kapnikov, ki so bili spodaj in zgoraj. Seveda, da sem kmalu obtičal. Zatikalo se mi je za čisti vsaki rogelj. Nato sem ugotovil, da tudi nazaj ne morem, saj se obešam z zgornjim pasom za vsaki jamski okrasek. Ko sem se zbasal nazaj iz luknje, sem videl, da sem vso to lepljivo blato dobil v prsno prižemo. Sedaj, ker je to sredi brezna in pas rabiš, da se varuješ, je bila opcija, da ga dam dol malo neprijazna. Simon je visel tik ob meni mi pomagal, da sem se slekel iz pasov in nato sem poskusil še enkrat. Najbolj me je žulil kapnik v rebra, a z malo mukami sem se zrinil skozi. Tako sem stal v lepi, mali zasigani kamrici. Potem mi je Simon podal merilni komplet in odšel višje. Tako sem začel gledati in videl, da je to vzporedno brezno, v katero smo metali kamne v luknjo malo višje, do katere je že plezal Simon. Sedaj mi je bilo vse znano in jasno, zakaj se je tako slišalo, ko si notri vrgel kamen. Taka kamrica naredi močan odmev in daje občutek, da kamen leti daleč v globino. Ko sem se razgledoval po kamrici, sem že videl Simonovo lučko in roko, ki mi je mahala. Višina iz dna kamrice do te luknje je bila 8 metrov. Vsega skupaj pa sva tu namerila 12 novih metrov. 



Poimenovala sva jo po stari piksni od Laškega piva, ki je bila pred zgornjo luknjo. Kdor se še spomni črne barve piksne, bo vedel, katero mislim. Slikanje ni bilo mogoče, saj sem med tlačenjem v luknjo dobro zadihal in vse se je zavilo v meglo. Nazaj sem mislil, da bo lažje. Tisti kapnik se mi je še bolj zarinil v rebra. Še naslednji dan sem čutil vse te rogovile, ki so me ovirale na poti notri in ven. Potem je še sledilo, da sem oblekel pas in se hitro zavaroval. Za prsno prižemo pa sem moral uporabiti moj beli robec, ki bo verjetno sedaj še samo za smeti, da sem obrisal blato. Nato sva zmerila do vrha, tam pa si privoščila pavzo. Namerila sva vsega skupaj 61 metrov in raziskala novo kamrico. Ura pa je že kazala 22:00 in dajala vedeti, da je čas za počitek. Sedaj nas čakajo še meritve zgornji delov, kjer manjka še Gregov in Rokov kamin. Tudi tam še Rok govori, da bi se dalo narediti prečko in zlesti v en rov, ki gre v neznano. Še vedno pa čaka spodnji blatni kamin. Tam pa potrebujemo čas. Pa ne čas za plezati, ampak, da kasneje opereš vso potrebno opremo.

Zapisal: Maks Jamski  Foto: Slika je simbolična

09. januar 2018

Šicen graben

Slovenščina | English
Petek, 29.12.2017
Sem že res mislil, da bo Golar zadnja jama v letu 2017, ampak je uspela še ena akcija. Odpravili smo se proti Jamski savni. Nizke temperature, ki silijo človeka, da je rajši ob peči ali pa da gre v Jamsko savno. Za cesto, po kateri dostopamo ponavadi, smo se bali, da ni prevozna, zato smo parkirali v dolini blizu gostilne. Ker teče tu mimo reka Savinja, je mraz bil v zimskem večeru še bolj občuten. Tako smo hitro pobrali stvari na hrbet. Risto je že iskal pot in zagnali smo se v strm hrib in nato v zavetje gozda. Tam smo iskali lovsko pot. Simon je nato našel pot in švignil naprej. Kmalu se je oglasil, da je najdel vhod. Spet smo lahko občudovali paro, ki se vali iz te jame. Tisti, ki so bili prvič tu, so se samo čudili temu prepihu in toploti. Tokrat smo rekli, da bomo začeli kopati v desnem kraku, kjer je nazadnje Gregi skopal do te mere, da se je pokazal rov. Pot v ta rov je ozka, še neprehodna. Tako smo se lotili najprej poglabljati luknjo, da ne bi z glavo visel v ta rov in tolkel, kar bi bilo sila neudobno.
Ker je zunaj hladno, sem jaz šel v levi krak. Čisto sem pozabil, da tu potrebujemo dve macoli. Tako sem počasi luščil kamne iz sten, ko so drugi kopali in poglabljali luknjo. Med tem, ko sem se jaz boril s kamnitimi buhtlji, je Risto za mano razširil vstop v levi krak. Tako se Simonu ni zdelo več tako ozko in si je prišel pogledati nadaljevanje. Tudi Uroš je zlezel notri, ampak gospodič bi imel strop iz trdega kamna, ne iz nekaj kamnov in zemlje. Pravi, da je zelo nestabilen ta jamarski strop. Sem rekel, da je fiksno in potem je želel, da grem noter in on bo skakal po vrhu, da pridemo resnici do dna. No, sklenili smo, da je strop varen. Delo poteka tu počasi, saj stene so preperele in vse je treba narediti na surovo moč rok in macole. Tako je, ko si ležal v desnem kraku in tolkel, si moral še čuvati, da za sabo nisi koga brcnil. Vsi smo namreč kot piščančki bili skriti pred mrazom v topli jami.
Nobenemu ni prišlo na misel, da bi zapuščal ta topli zrak in sedel v hladnem gozdu. Ko sta tako gledala Uroš in Simon ven iz jame proti glavni cesti, sta začela razglabljati, da je to pravi šicen graben. Da tu notri v času partizanov ne bi bilo hudo. Tako smo izmenično kopali in tolkli po skalah, ki so se drobile po koščkih. Samo malo manjka, da bi prišli v razširtev, ampak ena skala se ni dala. Sem mislil, da pametni popustil, tukaj pa sem se zmotil. Naslednjič še malo macole in zlezli bomo lahko v rov. Na tej akciji smo si lepo odprli pot v desnem kraku. Levi krak pa se še nadaljuje, jaz sem poskusil zlezti noter, samo se je moja praznično debela rit zataknila. En kamniti trebuh še preprečuje, da bi zlezel v rov, ki se nadaljuje v prehodnih dimenzijah.

Nato smo pospravili in odšli do avtov po drugi poti. Pot se je vila v čisto drugo smer, ampak na koncu je le prišel ovinek, ki nas je obrnil proti avtom. Tu smo prišli pod skale. In glej jo jamo. Pod skalami se je odpiral vhod. Nisem dolgo čakal in že sem se stlačil notri. Na začetku je ožina prehodna za mene, nato pa se spuščaš dol in prideš do rova, kjer pa je prej zagozden kamen. Skušal sem se stlačiti mimo in naprej. Ni šlo, praznična rit me je zopet ustavila. Res, te praznične kile so mi na tej akciji samo nagajale, nujno se jih moram znebiti preden pridemo spet sem. To jamo smo poimenovali Šicen graben. Malo naprej smo videli še eden rov, ki je neprehoden in notri sumimo, da ima brlog kakšna žival. Se pa ta rov nadaljuje v hrib. V dnevni svetlobi bomo boljše videli in mogoče našli še kaj zanimivega. Že sedaj je toliko zanimih stvari in prepihov, da kar vleče, kot otroke v Mežici na magnet.
Zapisal: Maks Jamksi ; Foto: Risto in Simon