Nedelja,
7.1.2018.
Večino zimskih
akcij imamo v večernem času. Tako ata od Simona vedno vpraša: »Pa kam greste
spet v jamo, ko je že tema?«. Tako sva se s Simonom oblačila v jamarsko opremo
in se smejala temu začudenju, zakaj rinemo v večerni temi v jamsko temo. Imela
sva namen, da greva v Zgornjo Sevškovo rupo ali nam poznano bolj po sinonimu Ravbarjeva
jama. To naše šolsko brezno pride prav, če želiš malo potrenirati, da ne
zarjaviš. Tako sva najprej ponovila vozle in začetna sidrišča in nato sem jaz
še opremil. Imela sva tudi namen, da nadaljujeva merjenje, saj smo se lotili
sistematičnega merjenja že lansko leto. Tako sva se spustila do Spodnje dvorane
in začela meriti Dimnik. To je 40-metrsko brezno, ki nas pripelje v spodnje
dele. Na nekaterih mestih je malo bolj ozko, ampak ne preveč, se je v preteklosti
kar veliko poširilo in sedaj gredo mimo tudi nosila. Tako sva začela in rekel
sem, da morava biti pozorna na eno luknjo, ki je tu nekje vmes. Tam kamen leti
v neko vzporedno brezno. Malo sem že pozabil, kje naj bi bilo to točno. Tako sem
prižemaril do luknje, ki pa ni bila ta luknja. Vem, da sem jo že opazil med
spuščanjem, ampak nikoli nisem preveč tiščal glave vanjo. Tako sem si sedaj vzel
čas in gledal, začel umikati kamne in videl, da bi celo lahko prišel notri.
Vleklo me je, ker se je videla lepa kamrica. Tako sem se umaknil na stran,
počakal Simona, da je prišel do mene, da mu ne bi kakšen kamen vrgel na glavo. Ko
sem umaknil nekaj kamnov, se je pokazalo lepljivo blato. Najprej sem poskusil s
pasom se zriniti mimo vseh kapnikov, ki so bili spodaj in zgoraj. Seveda, da
sem kmalu obtičal. Zatikalo se mi je za čisti vsaki rogelj. Nato sem ugotovil,
da tudi nazaj ne morem, saj se obešam z zgornjim pasom za vsaki jamski okrasek.
Ko sem se zbasal nazaj iz luknje, sem videl, da sem vso to lepljivo blato dobil
v prsno prižemo. Sedaj, ker je to sredi brezna in pas rabiš, da se varuješ, je
bila opcija, da ga dam dol malo neprijazna. Simon je visel tik ob meni mi
pomagal, da sem se slekel iz pasov in nato sem poskusil še enkrat. Najbolj me
je žulil kapnik v rebra, a z malo mukami sem se zrinil skozi. Tako sem stal v
lepi, mali zasigani kamrici. Potem mi je Simon podal merilni komplet in odšel
višje. Tako sem začel gledati in videl, da je to vzporedno brezno, v katero smo
metali kamne v luknjo malo višje, do katere je že plezal Simon. Sedaj mi je
bilo vse znano in jasno, zakaj se je tako slišalo, ko si notri vrgel kamen.
Taka kamrica naredi močan odmev in daje občutek, da kamen leti daleč v globino.
Ko sem se razgledoval po kamrici, sem že videl Simonovo lučko in roko, ki mi je
mahala. Višina iz dna kamrice do te luknje je bila 8 metrov. Vsega skupaj pa
sva tu namerila 12 novih metrov.
Poimenovala sva jo po stari piksni od Laškega
piva, ki je bila pred zgornjo luknjo. Kdor se še spomni črne barve piksne, bo
vedel, katero mislim. Slikanje ni bilo mogoče, saj sem med tlačenjem v luknjo
dobro zadihal in vse se je zavilo v meglo. Nazaj sem mislil, da bo lažje. Tisti
kapnik se mi je še bolj zarinil v rebra. Še naslednji dan sem čutil vse te
rogovile, ki so me ovirale na poti notri in ven. Potem je še sledilo, da sem
oblekel pas in se hitro zavaroval. Za prsno prižemo pa sem moral uporabiti moj
beli robec, ki bo verjetno sedaj še samo za smeti, da sem obrisal blato. Nato
sva zmerila do vrha, tam pa si privoščila pavzo. Namerila sva vsega skupaj 61
metrov in raziskala novo kamrico. Ura pa je že kazala 22:00 in dajala vedeti, da je čas za počitek. Sedaj nas čakajo še meritve zgornji
delov, kjer manjka še Gregov in Rokov kamin. Tudi tam še Rok govori, da bi se
dalo narediti prečko in zlesti v en rov, ki gre v neznano. Še vedno pa čaka
spodnji blatni kamin. Tam pa potrebujemo čas. Pa ne čas za plezati, ampak, da
kasneje opereš vso potrebno opremo.
Zapisal: Maks Jamski Foto: Slika je simbolična
Ni komentarjev:
Objavite komentar