25. december 2018

Pravljica o pastirici izpod Menine planine


V časih, ko je bilo na Vranskem še jezero, ko so se tod ustavljali posamezni popotniki in furmani, sta v Merinci živeli mati in hči. V tistih časih še ni bilo držav, ne graščakov ali cerkva. Ljudje so živeli po manjših skupnostih. Najstarejši v skupnosti je veljal za človeka z največ izkušnjami in je tako s svojim znanjem največ doprinesel k njihovem življenju. Tako se je prenašalo znanje iz roda v rod in poskrbelo, da so mnogi rodovi preživeli v času, ko so svet dojemali veliko večjega in nedostopnega.
V majhni baraki ob potoku pod Menino planino pa sta živeli ostarela mati in hči. Oče je pred leti umrl v nesreči v bližnjem kamnolomu lehnjaka. Vaščani so po nesrečnem dogodku prenehali s kopanjem lehnjaka, saj je postalo prenevarno in prezahtevno za takratne čase. Tako sta mati in hči ostali sami. Še trdneje sta morali poprijeti za delo. Dekle je šlo k večjemu kmetu za pastirico na Menino, mati pa je pričela šivati oblačila za otroke in obdelovala manjšo njivo v bližini njunega doma.
Kakor se je mati dogovorila za njeno delo pri kmetu, tako je bilo. Prišel je dan, ko je dekle prvič vodilo čredo krav po planini. Krave so bile ubogljive in mirno stopale po poti na pašnik. Kot, da bi to pot že neštetokrat prehodile in da one vodijo dekle. Ko so prišle na jaso, si je dekle pričelo nabirati zelišča v predpasnik. Tudi prejšnja leta je hodila z materjo po planini in sta skupaj nabirali za čaj. V dolini, blizu treh vaških lip, je živel zdravilec, ki je v zameno za druga živila odkupoval zdravilne rastline. Ljudje so hodili k njemu, ko so bili bolni, ranjeni ali se slabo počutili.
Ko je napolnila predpasnik, je iz culice vzela kos kruha, ki ji ga je mati dala zjutraj ob slovesu. Pojedla ga je skupaj z gozdnimi sadeži, ki jih je nabrala. Nato pa se je odšla odžejati v bližnji potok. Krave so mirno počivale pod drevesi. Sonce se je pričelo pomikati proti zahodu in čas je bil za odhod. Odvodila je živino v staje, pomolzla krave ter odnesla mleko h kmetu.
Sprejel jo je z nasmeškom, saj je videl, da je vse potekalo, kot mora. Vzel je vedro mleka in ji v culo naložil hrane, da jo odnese domov. Deklica je bilo vesela in se zahvalila za njegovo dobroto. Odpravila se je domov.
Bil je že mrak, ko je bila nedaleč stran od njene domačije. Spomnila se je, da je danes najsvetlejši dan v letu in zato poseben praznik v skupnosti. To je dan, ko se Zemlja prične ogrevati, dnevi pa se zopet pričnejo krajšati. V večernem zraku je bilo zaznati čarobnost tega dne. Pot so ji osvetljevale plesajoče kresnice. Pot, ki jo je še zjutraj prehodila, je postala povsem drugačna. Po bregovih je zasijala srebrna praprot, kresničevje. V dolini je zagorel velik kres okoli katerega so poplesavala mlada dekleta in vanj metala semena praproti.
Ta dan v letu ji je bil še posebej ljub. Z materjo sta se vsako leto odpravile v dolino opazovati dogajanje ob kresu. Upala je, da bo tako tudi letos in pohitela domov. Mati jo je sprejela na pragu s široko odprtimi rokami. Že od daleč je videla, da prinaša polno culo dobrot. Dekle je povzelo dogodke današnjega dne in mati je z veseljem poslušala, da ji je delo všeč. Ko sta povečerjali, sta se dogovorili, da ko nahranita svoji kozici, se odpravita v dolino h kresnemu slavju. Mati je pripravila seno, dekle pa je šlo po vodo k bližnjemu izviru. Kar poplesavala je od veselja, da bo lahko del vaškega slavja ob prazniku.
»Pridi z mano,« ji je nekdo zašepetal, ko je bila pred izvirom. Nič ji ni bilo jasno, morda je slišala glasove vaščanov, ki so se zbirali, da gredo skupaj na slavje. Ignorirala je to in hitela z zajemanjem vode. Kar naenkrat v vedro ni pritekla niti kapljica vode več. Izvir je postal presušen kot njivska prst ob največji suši. Ni mogla verjeti svojim očem, saj kolikor pomni in ve iz pripovedovanja starešin, ta izvir ni še nikdar presahnil, niti ob najtoplejših poletnih dneh brez dežja.
Izvir je bil pod strmo sivo steno, visoko vsaj 40 čevljev ali še več. Voda je pritekala iz ozke odprtine, visoke 4 čevlje in široke malo več kot 1 čevelj. Voda je segala vsaj 1 čevelj visoko in se stekala na manjše prodišče, ki se je nadaljevalo v livade srebrnega mahu. Otroci so se poleti tu radi igrali in delali jezove ter postavljali svoje mline na vodo.
Deklica ni vedela, kaj bi. Vode je zajela le za eno žival. Morala bo še pogledati dol k potoku, če je še tam ostalo kaj vode. A ko se prične odpravljati, zagleda v razpoki neko podobo, osvetljeno z rdečo svetlobo. »Pridi za mano,« še večkrat zasliši. Tokrat ve, da je to namenjeno njej. Iz radovednosti pogleda v skalnato odprtino in vidi tistega, ki jo je nagovarjal.
»Pridi z mano, nič se ne boj. Boš videla lepote, ki jih še nihče ni nikdar videl.« Odpravila se je za njim, a previdno, ker ni želela, da bi mati skrbelo, kod hodi toliko časa. Ko vstopi v manjšo dvorano, pa za njo prične pritekati voda in zapolni se kotanja z vodo. O odprtini, od koder je prišla, pa ne duha in sluha. Na robu kotanje zagleda rdečo svečo.
»Dekle, jaz sem Požešč, varuh Menine. Danes si stopila na moje ozemlje in rad bi ti pokazal, zakaj ga moraš čuvati. Moj čas se počasi izteka in iščem svojega naslednika. Pridi za mano in izvedela boš vse skrivnosti planine.«
Deklica je bila presenečena od vseh dogodkov, ki so se dogodili v preteklih minutah. In je samo vzela svečo ter sledila malemu možu v dolgi sivo zeleni halji. Po poti so se izmenjevali ozki in prostrani prostori, dvorane pisanih barv, od zelene, rumene do vijolične. Česa takega še ni nikdar videla. Nekateri prostori so bili izklesani s tako ravnimi stenami, kot bi jih narezal z ostrim nožem. Dvigali so se visoko gor, da jim luč sveče ni mogla osvetliti konca stropa.  Ob poti je žuborel potok in skakljal čez skale. Potok je v skali izdolbel kanale, kanjone, ki so se skrivoma nadaljevali v ta podzemni labirint.
Požešč ji je vseskozi govoril, skozi kateri rov mora, da bo našla pravo pot za njim. Ni ga več videla, samo slišala je njegov glas. Navdušena je bila nad prostori, kamor jo je peljal. To je čudežna dežela pod Menino. Vedno je sanjala, da če bi dovolj globoko skopala luknjo, bi prišla na drug konec sveta. Zdaj končno živi svoje sanje in je povsem pozabila na zunanji svet in njeno delo doma pri materi.
»Stopi na srebrno vrvico in hodi po njej,« ji je dejal mož. Zagledala je tanko vrvico kot njeni lasje, ki je vodila gor proti stropu. Malo jo je spreletel strah od višine in debeline vrvice, a je zaupala in verjela, da je to mogoče. Povzpela se je na vrvico, začela loviti ravnotežje in ugotovila, da se je vrvica spremenila v 2 čevlja široko srebrno pot. Povzpela se je navzgor in prišla do druge sobane s karamelnimi slapovi. Pod stropom je videla druge podobe, ki so hitele po opravkih. Požešč jih je pozdravil in jim namenil nekaj besed.
Velikanske skale so lebdele v zraku nad njo. Manjše skale pa so se premikale navzdol po pobočju. Na desni strani v poševni dvorani je za kamnito mizo videla skupino ljudi, ki so ravno večerjali in se pogovarjali. Nihče se ni niti ozrl v smeri, kjer je stala in jih opazovala.
Požešč jo je vodil naprej. Premagala je še nekaj delov s srebrno vrvico. Prišla sta v veliko dvorano, kjer so na balkonih stale dolgolase ženske in pele ter se smejale. Spuščale so se tudi po srebrni vrvici. A to ni bila steza, ampak dejansko vrvica, po kateri po poplesavale in izvajale razne akrobacije. Dekletu se je to zdelo izjemno, čudežno, česar ljudje niso sposobni, saj kaj takega še ni nikdar videla.
Prišla sta torej v manjšo vas. v vsakemu kotičku je nekdo nekaj počel. Dekle je na svoji koži občutila, da se podzemni hlad in svežina zraka spreminja v toplejši zrak z vonjem po ilovici. Verjetno sta že nekje blizu zunanjega sveta.
»Videla si en delček podzemne vasi pod Menino. Šla sva čez njen glavni trg, imenovan Zelena pot. Videla si, koliko nas je. Zdaj greva pa še na eno prav posebno mesto,« ji je razložil Požešč.
Navzgor je vodila dobro shojena ilovnata pot. Nekoliko strmo se je povzpenjala. Od nekod ji je Požešč vrgel srebrno vrvico in ji dejal, naj se jo poprime, ko se bo vzpenjala navzgor. Sedaj je z lahkoto prišla v drugi prostor.
Ko izstopila iz rova, se je za njo vse porušilo in tla so se zaprla. Ostal je le nekakšen lijak. Dekle se ustraši, da je za vedno pogubljena. Ko pa pride k sebi, zasliši petje in ples nekje z daljave. Tudi svetloba je vse močnejša. In radovednost jo vodi naprej, mimo jamskih rogovil, ki rastejo s stropa.
Skrivoma se priplazi naprej in opazi skupino ljudi, ki prešerno in angelsko pojejo ter se kot peresa vrtijo okoli osrednjega ognjišča. Njihovo petje je bilo čudovito, a ni razumela niti besede. Bil je njej nepoznan jezik.
Njihov izgled jo povsem preseneti. Nič niso podobni tistim, ki jih je srečevala ob poti skozi Zeleno pot. Ti so kot pravljična bitja iz nekega drugega sveta. Visoki so vsaj 6 čevljev in oblečeni v dolga bela oblačila z zlatimi nitkami ter bosonogi. Dolgi srebrni lasje jim segajo do pasu. Šele čez čas opazi v središču poleg ognjišča svetlolaso dekle, ki pije iz lončene posode.
Zdi se ji zelo znana podoba. »Saj to je sosedova Jagoda!« skoraj zakriči na glas. »Le kaj počne tukaj,« se vpraša dekle. Že dolgo časa je vaščani niso videli in mislili, da je bolna ali da je celo umrla.
Mlado dekle Jagoda je bila neozdravljivo bolna. Zdravilec iz doline ji s svojimi pripravki iz zelišč ni moral pomagati. Prepustil jo je usodi. Tudi starši so ji to dejali, češ, da tako že mora biti in jo poslali živeti na skrajni rob Menine, kjer so imeli gozd. Požešč jo je našel in odvedel v votlino na vrhu planine pod previsnimi stenami. Tam so jo sprejele vile.
Vile so jo po nekaj dneh ozdravile te hude smrtne bolezni. Sčasoma so Jagodo priučile vseh skrivnosti zdravljenja duha. Požešč ji je namenil vlogo glavne svečenice tega podzemnega svetišča.
Leta so minevala in s svojim delom je pomagala marsikateremu prebivalcu pod Menino, ki je zvedel, da gor pod vrhom živi svečenica Jespa, ki zdravi neozdravljive bolezni, ki jim lokalni zdravilci niso kos.
Vile so prenehale s plesom, dekle Jagoda pa je vstala, ko je videla znan obraz. Požešč jima razloži, kakšna bo njuna vloga v podzemnem svetu Menine. Dekle bo postala voditeljica podzemne vasi in varuhinja Menine, Jagoda pa njena svečenica.
Ko so se vse dogovorili, se je dekle odpravilo za Požeščem proti izhodu iz votline. Po prostranih gozdovih Menine sta se odpravila v dolino Merince pred izvir, kjer je vstopila v podzemlje. »Vedela boš, ko bodo moji dnevi mimo. In vse kar znam, boš prejela z vetrno sapico. Tvoje poslanstvo je, da varuješ podzemni svet Menine, saj je od njega odvisen tudi zunanji svet,« ji je še dejal.
Požešč je še zavrtel čas nazaj in odhitel nazaj v votlino. Dekle je zajelo vodo v vedro in odšlo k materi v hlev. Nahranili sta živali in se odpravili v dolino na praznovanje.
V dolini sta prišli do velikega kresa in vsaka je vzela pest praprotnega semena, ki sta ga nabrali še v jutranji rosi in ga vrgli v ogenj. Tedaj pa je zavel lahek vetrič z Menine in prinesel neopisljive vonjave. Kar naenkrat je dekle pri sebi začutila nekakšno moč, znanje, česar se doslej še ni zavedala.
Postala je varuhinja Menine. Vaščane je celo življenje učila, da morajo varovati naravo in živeti v skladu z njo. Jo znati poslušati in se od nje učiti. Skrbela je tudi za vaščane podzemne vasi Menine ter sodelovala s svečenico Jespo. K njej je vodila ljudi, ki so se namenili poiskati pomoč in niso vedeli, kje je njena votlina. Vseskozi je varovala skrivnost lokacije. Ljudem, ki so ozdravljeni odšli iz njej, je pobrisala spomin lokacije, da je nikoli ne bi sami našli in jo s tem razkrili drugim.
Čez čas je tudi dekle ostarelo in pričelo iskati svojega naslednika za to njeno poslanstvo. Dolgo je iskala in spodbujala mlada dekleta in fante, da bi ji sledili v razpoko izvira, a so vsi prestrašeni popihali domov. To je počela vse do dneva, ko se je njeno življenje na tem svetu dopolnilo. Mirno je zaspala v zgornji dvorani, kjer je nekoč davno prvič opazovala vile ob njihovem petju in plesu. V roki je držala trinožnik in ko je odšla, se je za njenim duhom podrl del stropa in nihče več ni mogel priti od zunaj v to votlino vil ter v podzemno naselje Menine.
Še dandanes nekateri ljudje neumorno iščejo to znamenito vas in votlinico ter se hudujejo nad svojimi predniki, da niso prevzeli dekletovega poslanstva.

Alenka Jelen

21. december 2018

Mediji pišejo: Bogata jamarska zapuščina Menine, reševalna vaja na Golteh in še več...




V preteklih dneh smo jamarji obogatili savinjsko časopisje s kar tremi članki.

Obilo užitkov ob branju vam želimo! V publikaciji Zavoda Stanislava iz Gornjega Grada najdemo obširen članek predsednika JK Tirski zmaj, Bernarda Štiglica, o Bogati jamarski zapuščini Menine in okolice.

Shrani.si Shrani.si 

Savinjske novice iz dne 30.11.2018 pišejo o reševalni vaji Jamarske reševalne službe, ki je obsegala reševanje iz nihalke na Golteh.
Shrani.si 

V isti številki Savinjskih novic pa lahko beremo tudi o 2. strokovni odpravi v Božično jamo in okoliškem gozdu.
Shrani.si

14. december 2018

Fotogalerija Patricije Oštir




Patricija Oštir, jamarka, je v slike ulovila lepote naših štajerskikh jam. Prve štiri slike so iz Kebrove luknje, ki je na planoti Golte. Ostale slike so iz Rakunovega brezna pri Polzeli. Uživajte v lepoti, ki je dana očem jamarjev.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Patricija Oštir

12. december 2018

Decembrski ogled Trbiške zijalke



1.12.2018, nedelja.
V praznični mesec smo vkorakali z obiskom Trbiške zijalke. Zbrali smo se člani treh klubov: Tirski zmaj, Črni galeb in Podlasica.
Na poti do jame smo zavili tudi po bližnji okolici.
Trbiška zijalka je bila registrirana leta 1937 in v njej je znanih 1112 metrov rovov.
Večino teh smo si ogledali, predvsem pa smo se podružili in poveselili skupaj.
Zapisal: Lea ; Foto: Filip Kuntu

07. december 2018

Žarek upanja v Rovu novega upanja - Kebrova luknja



Nedelja, 25.11.2018
Po res dolgem času smo se odpravili v Kebrovo luknjo, kjer se še vedno trudimo, da bi jamo poglobili iz sedanjih -130 metrov. Zbrala se je pisana druščina iz vseh koncev Slovenije. Moram priznati, da mi je najbolj všeč bil Lukov prijatelj Jernej, ki je z nami bil prvič in je s sabo prinesel lopatko. Zelo pohvalno in v veselje je se podružiti s takimi ljudmi.
Ko smo se pripeljali na planino Golte, je bilo vreme res kislo in nas je gnalo hitro v jamo, kjer so naše lučke posvetile v prelep podzemni svet. S sabo smo imeli tudi začetnika Luka, ki je bil na vrvi prvič že v »Podgrajskem kevdru v čereh mladega jamarja«. To je 5 metrov globoko brezno v Veternici. Takoda sva naredila hitro ponovitev in se je že pogumno spuščal v globino. Dol je šlo brez problema, kako bo šlo gor, pa se na tem mestu še nismo preveč obremenjevali.
Kljub padavinam jama ni bila preveč mokra. Ko smo se vsi zbrali v Rekordni dvorani, smo odvrgli pase in se pripravili na kopanje v Rovu novega upanja. Gregi je postavil sistem žičnice, ki pomaga pri izvleku izkopanega materiala. V luknji kjer kopljemo, je bilo veliko blata, ki smo ga metali v 30L Jupolov ajmer. Zelo nepraktična odločitev za izbiro tega vedra, saj je bilo zelo težko ga vleči po klančini.
Kopanje nam je šlo odlično izpod rok. Med blato je bilo pomešanih kar nekaj netopirjevih in ostalih manjših kosti, ki jih je voda odplaknila izpod površja v jamo. Zato tu tudi kopljemo, ker voda odteka v ta podor. Kopamo ob robu stene, previdno, da nas ne bi zasulo. Nekaj skal sva na enih od prejšnjih akcij s Filipom že zavarovala z verigo, tako da je vsaj glava pomirjena med delom.
Po odkopanem blatu je postalo veliko boljše za kopat, saj se ni več toliko pacalo in več je bilo kamnov. Po tej dobri novici smo si privoščili malico. Nato je v luknjo šel Jernej s svojo lopatko. Same pohvale so letele. Da imamo zelo dobro delovišče, kjer je kopanje prava romantika. Takšna pohvala, da nam je bilo hudo bilo reči, da se moramo počasi prestaviti na površje.
Dosegli smo na tej akciji vsaj to, da smo se rešili blata. Videli smo, da se bomo lahko pomaknili še bolj pod skalo, da se malo veča prostor, kako, pa bomo videli na naslednji akciji, ko bomo zopet ven dali nekaj ajmrov materiala. Ven smo pokukali v temo in še megle so se leno vlekle sem in tja. Na avtih pa nas je čakalo presenečenje. Za brisalci avta je bila čokolada in keksi. Hvala tistim, ki na površju mislite na nas in nas tako lepo posladkate. Raziskovali: Bor, Luka, Jernej, Gregi in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Luka in Gregi

26. november 2018

Operacija v Breznu presenečenj in šli smo že čez 1000 metrov



18.11.2018, nedelja.
Zopet se je našla nedelja, da zavijemo v Brezno presenečenj. Iz neba so preletavale snežinke in mraz je silil, da čim prej smuknemo v zavetje tople jame. Upali smo, da bo v njej zopet 11°C kot nazadnje. Vode je bilo za razliko od prejšnjega obiska malo več, saj je za nami nekaj deževnih dni. Gregi in Lea sta zavila v Plac za Podlasice in z močnimi lučmi presvetlila prostor, če se bi le morda našlo kakšno nadaljevanje. Dodobra sta prehodila razpoko, zlezla na vrh skalne gmote, okoli katere poteka meander, ampak se ni našlo nič novega.
Midva z Alenko sva nadaljevala z merjenjem. Sedaj sva v Usranem klancu izmerila vse stranske dele, tako sva se lahko po Erozijskem rovu pomaknila naprej po jami in sledila vodi. Ker smo veliko časa preživeli v teh zgornjih prostorih, kjer smo našli veliko stranskih fosilnih pritokov in imeli veliko dela z merjenjem, sem že pozabil, kaj točno sledi. Erozijski rov se konča in nadaljuje se dvorana, ki smo jo poimenovali Dvorana jamskega modreca v spomin jamarju, ki je med eno od raziskovalnih akcij na veliko modroval in mi smo ga poslušali z začudenimi ušesi in očmi, ki govorijo: »tip, kaj pa tebi ni jasno«. V Dvorani jamskega modreca pod stropom dvorane se je videla luknja in vhod v rov. Obrnil sem se nazaj in šel poklicati Leo in Gregija, če sta že končala. Razopremila sta kamin, ki vodi v Plac za Podlasice in prišla do nas, kjer sta izvedela, da nam je padla iz spomina ena luknja, ki bi bila za raziskati.
Problem je, ker polovico dvorane tvori tuf, kjer zabiješ fikse kot v maslo, kjer pa je nekaj malega apnenčaste stene vmes, pa je vse nalomljeno. Ker je lažje načrtovati, če imaš poln trebuh, smo si naredili malico. Po malici sva z Alenko nadaljevala z merjenjem in sledila vodi. Gregi in Lea sta pa pričela s plezanjem. Ker se je tuf močno rušil pod njunimi nogami, se je Alenka, ko je dol zgrmelo blato, za las skrila med skalo in našla zaklon.
Potem sva hitro pobegnila naprej po strugi, kjer sva prišla v križišče meandrov in tista dva pustila v miru, da sta plezala po zelo težavni steni. Za Dvorano jamskega modreca se prične del z imenom Trikotnik in nad njim je pravo križišče meandrov, ki jih nikoli nisem opazil, saj smo tukaj vedno hiteli mimo. Del se imenuje, ker je bil tu nekoč trikotnik (sedaj ga ni več, ker sva z Rokom, ko sva širila ozke dele po jami, tudi tega razširila), ki je tvoril zelo ozek prehod. Če si se mu hotel izogniti, si moral splezati višje in se skobacati čez skalo ali pa zlesti pod njim, če si bil zelo droben. Ko smo jamo leta 2012 začeli na novo opremljati, smo bili v njej Šajtegelj, Mojca in jaz. Ko smo se vračali iz spodnjih delov, je Boris smuknil skozi trikotnik, jaz, ki sem velik, sem splezal čez kamen. Mojca, ker je bila nekje vmes, pa ni mogla ne po zgornji stani, ker je premajhna, ne po spodnji, ker je bilo preozko. Pošteno se je namočila, da je prišla čez, ko sva midva s Šajteglom kar nekaj časa sedala in jo čakala.
No, nad to skalo sem sedaj zlezel v meander, za katerega sem mislil, da se obrne nazaj v jamo, ampak sem zlezel naprej in prišel do vode. Kmalu sem spoznal, da gre za tretji pritok vode v to jamo. Ko se mi je pridružila Alenka, sva poskušala poglobiti kanal, da bi zmanjšala bazenček na dnu ožine, za katero se ta meander nadaljuje. Uspelo je, da sva ga znižala za 2mm, kar pa je bilo še vedno premalo, da bi na drugo stran prišel suh. Ampak radovednost je bila večja, potegnil sem se po vodi in na drugi strani je prostor velik, da lahko normalno stojiš.
Nadaljuje se za drugo ožino, ampak bi bilo potrebno se uleči v vodo, kar pa ni bilo toliko mamljivo. Naslednjič prinesemo neopren in sledili bomo temu pritoku, saj imamo možnost, da pridemo v drugo jamo, če bo meander zavil stran od znanih delov. Tretji pritok sva poimenovala Spomin na Irsko, saj tam velja v jamah, da samo »sledi reki« oz. »folow the river«. Potem sva zlezla v nasprotni meander, ki je tudi samostojni in pride v to zmešnjavo. Tudi v tem najdemo kalcitne kristale. Gre pa za fosilni del, saj je suh, ampak nabit z zemljo. Alenka mu je nadela ime Grbinasti meander. Tako sva izmerila do vstopa v Meander, kot so ga poimenovali prvi raziskovalci. To je do te točke najožji meander v jami za napredovanje naprej v nižje dele jame. Zaslišala sva krike Leje in Gregija, da naj prideva pogledati, kaj je tam zgoraj v luknji nad Dvorano jamskega modreca. Stena je bila res težka za opremljati, saj je sestavljena iz nesprijete kamnine, ki jo zlahka zlomiš z roko. Po težavni steni sta uspela najti nekaj za silo primernih mest za začetna sidrišča, ko sta prišla bližje luknji, se je pa že pojavila apnenčasta stena, kjer sta lahko naredila sidrišča, ki sta jim zaupala.
Splezala sta v meander, dolg 30 metrov. Visok je 10 metrov in počasi se strop zniža. Konča se s prelepo oblito steno s sigo. Gre za prostoren del, ki zavije nazaj proti Placu za Podlasice in ne kot smo mi mislili, da se obrača v smeri vode. Tudi v tem meandru najdemo kalcitne kristale in sestavlja ga apnenec. Tik pred vstopom v ta meander se dvigne visok kamin, ki pa nima nadaljevanja. Poimenovala sta ga Meander kirurga in asistenta, saj je plezanje je potekalo res usklajeno kot kirurška operacija, kjer doktor operira, asistent pa mu podaja orodje in ponudi svoje telo, da ga pohodi, saj stena ni dopuščala veliko manevrskega prostora pri plezanju.

Po sistematičnem merjenju Brezna presenečenj smo tako že izmerili 1044 metrov poligona in 160 metrov globine. Nismo še niti na tretjini in dobili smo že veliko stranskih rovov, preplezali veliko oken in še si obetamo kakšnih novih presenečenj na naslednji akciji, za katero upamo, da bo še to leto čeprav nas sneg straši, da zasuje cesto do jame.

Raziskovali smo: Gregi, Alenka, Lea in jaz.
Zapisal: Maks Jamksi ; Foto: Gregi Jelen