25. december 2018

Pravljica o pastirici izpod Menine planine


V časih, ko je bilo na Vranskem še jezero, ko so se tod ustavljali posamezni popotniki in furmani, sta v Merinci živeli mati in hči. V tistih časih še ni bilo držav, ne graščakov ali cerkva. Ljudje so živeli po manjših skupnostih. Najstarejši v skupnosti je veljal za človeka z največ izkušnjami in je tako s svojim znanjem največ doprinesel k njihovem življenju. Tako se je prenašalo znanje iz roda v rod in poskrbelo, da so mnogi rodovi preživeli v času, ko so svet dojemali veliko večjega in nedostopnega.
V majhni baraki ob potoku pod Menino planino pa sta živeli ostarela mati in hči. Oče je pred leti umrl v nesreči v bližnjem kamnolomu lehnjaka. Vaščani so po nesrečnem dogodku prenehali s kopanjem lehnjaka, saj je postalo prenevarno in prezahtevno za takratne čase. Tako sta mati in hči ostali sami. Še trdneje sta morali poprijeti za delo. Dekle je šlo k večjemu kmetu za pastirico na Menino, mati pa je pričela šivati oblačila za otroke in obdelovala manjšo njivo v bližini njunega doma.
Kakor se je mati dogovorila za njeno delo pri kmetu, tako je bilo. Prišel je dan, ko je dekle prvič vodilo čredo krav po planini. Krave so bile ubogljive in mirno stopale po poti na pašnik. Kot, da bi to pot že neštetokrat prehodile in da one vodijo dekle. Ko so prišle na jaso, si je dekle pričelo nabirati zelišča v predpasnik. Tudi prejšnja leta je hodila z materjo po planini in sta skupaj nabirali za čaj. V dolini, blizu treh vaških lip, je živel zdravilec, ki je v zameno za druga živila odkupoval zdravilne rastline. Ljudje so hodili k njemu, ko so bili bolni, ranjeni ali se slabo počutili.
Ko je napolnila predpasnik, je iz culice vzela kos kruha, ki ji ga je mati dala zjutraj ob slovesu. Pojedla ga je skupaj z gozdnimi sadeži, ki jih je nabrala. Nato pa se je odšla odžejati v bližnji potok. Krave so mirno počivale pod drevesi. Sonce se je pričelo pomikati proti zahodu in čas je bil za odhod. Odvodila je živino v staje, pomolzla krave ter odnesla mleko h kmetu.
Sprejel jo je z nasmeškom, saj je videl, da je vse potekalo, kot mora. Vzel je vedro mleka in ji v culo naložil hrane, da jo odnese domov. Deklica je bilo vesela in se zahvalila za njegovo dobroto. Odpravila se je domov.
Bil je že mrak, ko je bila nedaleč stran od njene domačije. Spomnila se je, da je danes najsvetlejši dan v letu in zato poseben praznik v skupnosti. To je dan, ko se Zemlja prične ogrevati, dnevi pa se zopet pričnejo krajšati. V večernem zraku je bilo zaznati čarobnost tega dne. Pot so ji osvetljevale plesajoče kresnice. Pot, ki jo je še zjutraj prehodila, je postala povsem drugačna. Po bregovih je zasijala srebrna praprot, kresničevje. V dolini je zagorel velik kres okoli katerega so poplesavala mlada dekleta in vanj metala semena praproti.
Ta dan v letu ji je bil še posebej ljub. Z materjo sta se vsako leto odpravile v dolino opazovati dogajanje ob kresu. Upala je, da bo tako tudi letos in pohitela domov. Mati jo je sprejela na pragu s široko odprtimi rokami. Že od daleč je videla, da prinaša polno culo dobrot. Dekle je povzelo dogodke današnjega dne in mati je z veseljem poslušala, da ji je delo všeč. Ko sta povečerjali, sta se dogovorili, da ko nahranita svoji kozici, se odpravita v dolino h kresnemu slavju. Mati je pripravila seno, dekle pa je šlo po vodo k bližnjemu izviru. Kar poplesavala je od veselja, da bo lahko del vaškega slavja ob prazniku.
»Pridi z mano,« ji je nekdo zašepetal, ko je bila pred izvirom. Nič ji ni bilo jasno, morda je slišala glasove vaščanov, ki so se zbirali, da gredo skupaj na slavje. Ignorirala je to in hitela z zajemanjem vode. Kar naenkrat v vedro ni pritekla niti kapljica vode več. Izvir je postal presušen kot njivska prst ob največji suši. Ni mogla verjeti svojim očem, saj kolikor pomni in ve iz pripovedovanja starešin, ta izvir ni še nikdar presahnil, niti ob najtoplejših poletnih dneh brez dežja.
Izvir je bil pod strmo sivo steno, visoko vsaj 40 čevljev ali še več. Voda je pritekala iz ozke odprtine, visoke 4 čevlje in široke malo več kot 1 čevelj. Voda je segala vsaj 1 čevelj visoko in se stekala na manjše prodišče, ki se je nadaljevalo v livade srebrnega mahu. Otroci so se poleti tu radi igrali in delali jezove ter postavljali svoje mline na vodo.
Deklica ni vedela, kaj bi. Vode je zajela le za eno žival. Morala bo še pogledati dol k potoku, če je še tam ostalo kaj vode. A ko se prične odpravljati, zagleda v razpoki neko podobo, osvetljeno z rdečo svetlobo. »Pridi za mano,« še večkrat zasliši. Tokrat ve, da je to namenjeno njej. Iz radovednosti pogleda v skalnato odprtino in vidi tistega, ki jo je nagovarjal.
»Pridi z mano, nič se ne boj. Boš videla lepote, ki jih še nihče ni nikdar videl.« Odpravila se je za njim, a previdno, ker ni želela, da bi mati skrbelo, kod hodi toliko časa. Ko vstopi v manjšo dvorano, pa za njo prične pritekati voda in zapolni se kotanja z vodo. O odprtini, od koder je prišla, pa ne duha in sluha. Na robu kotanje zagleda rdečo svečo.
»Dekle, jaz sem Požešč, varuh Menine. Danes si stopila na moje ozemlje in rad bi ti pokazal, zakaj ga moraš čuvati. Moj čas se počasi izteka in iščem svojega naslednika. Pridi za mano in izvedela boš vse skrivnosti planine.«
Deklica je bila presenečena od vseh dogodkov, ki so se dogodili v preteklih minutah. In je samo vzela svečo ter sledila malemu možu v dolgi sivo zeleni halji. Po poti so se izmenjevali ozki in prostrani prostori, dvorane pisanih barv, od zelene, rumene do vijolične. Česa takega še ni nikdar videla. Nekateri prostori so bili izklesani s tako ravnimi stenami, kot bi jih narezal z ostrim nožem. Dvigali so se visoko gor, da jim luč sveče ni mogla osvetliti konca stropa.  Ob poti je žuborel potok in skakljal čez skale. Potok je v skali izdolbel kanale, kanjone, ki so se skrivoma nadaljevali v ta podzemni labirint.
Požešč ji je vseskozi govoril, skozi kateri rov mora, da bo našla pravo pot za njim. Ni ga več videla, samo slišala je njegov glas. Navdušena je bila nad prostori, kamor jo je peljal. To je čudežna dežela pod Menino. Vedno je sanjala, da če bi dovolj globoko skopala luknjo, bi prišla na drug konec sveta. Zdaj končno živi svoje sanje in je povsem pozabila na zunanji svet in njeno delo doma pri materi.
»Stopi na srebrno vrvico in hodi po njej,« ji je dejal mož. Zagledala je tanko vrvico kot njeni lasje, ki je vodila gor proti stropu. Malo jo je spreletel strah od višine in debeline vrvice, a je zaupala in verjela, da je to mogoče. Povzpela se je na vrvico, začela loviti ravnotežje in ugotovila, da se je vrvica spremenila v 2 čevlja široko srebrno pot. Povzpela se je navzgor in prišla do druge sobane s karamelnimi slapovi. Pod stropom je videla druge podobe, ki so hitele po opravkih. Požešč jih je pozdravil in jim namenil nekaj besed.
Velikanske skale so lebdele v zraku nad njo. Manjše skale pa so se premikale navzdol po pobočju. Na desni strani v poševni dvorani je za kamnito mizo videla skupino ljudi, ki so ravno večerjali in se pogovarjali. Nihče se ni niti ozrl v smeri, kjer je stala in jih opazovala.
Požešč jo je vodil naprej. Premagala je še nekaj delov s srebrno vrvico. Prišla sta v veliko dvorano, kjer so na balkonih stale dolgolase ženske in pele ter se smejale. Spuščale so se tudi po srebrni vrvici. A to ni bila steza, ampak dejansko vrvica, po kateri po poplesavale in izvajale razne akrobacije. Dekletu se je to zdelo izjemno, čudežno, česar ljudje niso sposobni, saj kaj takega še ni nikdar videla.
Prišla sta torej v manjšo vas. v vsakemu kotičku je nekdo nekaj počel. Dekle je na svoji koži občutila, da se podzemni hlad in svežina zraka spreminja v toplejši zrak z vonjem po ilovici. Verjetno sta že nekje blizu zunanjega sveta.
»Videla si en delček podzemne vasi pod Menino. Šla sva čez njen glavni trg, imenovan Zelena pot. Videla si, koliko nas je. Zdaj greva pa še na eno prav posebno mesto,« ji je razložil Požešč.
Navzgor je vodila dobro shojena ilovnata pot. Nekoliko strmo se je povzpenjala. Od nekod ji je Požešč vrgel srebrno vrvico in ji dejal, naj se jo poprime, ko se bo vzpenjala navzgor. Sedaj je z lahkoto prišla v drugi prostor.
Ko izstopila iz rova, se je za njo vse porušilo in tla so se zaprla. Ostal je le nekakšen lijak. Dekle se ustraši, da je za vedno pogubljena. Ko pa pride k sebi, zasliši petje in ples nekje z daljave. Tudi svetloba je vse močnejša. In radovednost jo vodi naprej, mimo jamskih rogovil, ki rastejo s stropa.
Skrivoma se priplazi naprej in opazi skupino ljudi, ki prešerno in angelsko pojejo ter se kot peresa vrtijo okoli osrednjega ognjišča. Njihovo petje je bilo čudovito, a ni razumela niti besede. Bil je njej nepoznan jezik.
Njihov izgled jo povsem preseneti. Nič niso podobni tistim, ki jih je srečevala ob poti skozi Zeleno pot. Ti so kot pravljična bitja iz nekega drugega sveta. Visoki so vsaj 6 čevljev in oblečeni v dolga bela oblačila z zlatimi nitkami ter bosonogi. Dolgi srebrni lasje jim segajo do pasu. Šele čez čas opazi v središču poleg ognjišča svetlolaso dekle, ki pije iz lončene posode.
Zdi se ji zelo znana podoba. »Saj to je sosedova Jagoda!« skoraj zakriči na glas. »Le kaj počne tukaj,« se vpraša dekle. Že dolgo časa je vaščani niso videli in mislili, da je bolna ali da je celo umrla.
Mlado dekle Jagoda je bila neozdravljivo bolna. Zdravilec iz doline ji s svojimi pripravki iz zelišč ni moral pomagati. Prepustil jo je usodi. Tudi starši so ji to dejali, češ, da tako že mora biti in jo poslali živeti na skrajni rob Menine, kjer so imeli gozd. Požešč jo je našel in odvedel v votlino na vrhu planine pod previsnimi stenami. Tam so jo sprejele vile.
Vile so jo po nekaj dneh ozdravile te hude smrtne bolezni. Sčasoma so Jagodo priučile vseh skrivnosti zdravljenja duha. Požešč ji je namenil vlogo glavne svečenice tega podzemnega svetišča.
Leta so minevala in s svojim delom je pomagala marsikateremu prebivalcu pod Menino, ki je zvedel, da gor pod vrhom živi svečenica Jespa, ki zdravi neozdravljive bolezni, ki jim lokalni zdravilci niso kos.
Vile so prenehale s plesom, dekle Jagoda pa je vstala, ko je videla znan obraz. Požešč jima razloži, kakšna bo njuna vloga v podzemnem svetu Menine. Dekle bo postala voditeljica podzemne vasi in varuhinja Menine, Jagoda pa njena svečenica.
Ko so se vse dogovorili, se je dekle odpravilo za Požeščem proti izhodu iz votline. Po prostranih gozdovih Menine sta se odpravila v dolino Merince pred izvir, kjer je vstopila v podzemlje. »Vedela boš, ko bodo moji dnevi mimo. In vse kar znam, boš prejela z vetrno sapico. Tvoje poslanstvo je, da varuješ podzemni svet Menine, saj je od njega odvisen tudi zunanji svet,« ji je še dejal.
Požešč je še zavrtel čas nazaj in odhitel nazaj v votlino. Dekle je zajelo vodo v vedro in odšlo k materi v hlev. Nahranili sta živali in se odpravili v dolino na praznovanje.
V dolini sta prišli do velikega kresa in vsaka je vzela pest praprotnega semena, ki sta ga nabrali še v jutranji rosi in ga vrgli v ogenj. Tedaj pa je zavel lahek vetrič z Menine in prinesel neopisljive vonjave. Kar naenkrat je dekle pri sebi začutila nekakšno moč, znanje, česar se doslej še ni zavedala.
Postala je varuhinja Menine. Vaščane je celo življenje učila, da morajo varovati naravo in živeti v skladu z njo. Jo znati poslušati in se od nje učiti. Skrbela je tudi za vaščane podzemne vasi Menine ter sodelovala s svečenico Jespo. K njej je vodila ljudi, ki so se namenili poiskati pomoč in niso vedeli, kje je njena votlina. Vseskozi je varovala skrivnost lokacije. Ljudem, ki so ozdravljeni odšli iz njej, je pobrisala spomin lokacije, da je nikoli ne bi sami našli in jo s tem razkrili drugim.
Čez čas je tudi dekle ostarelo in pričelo iskati svojega naslednika za to njeno poslanstvo. Dolgo je iskala in spodbujala mlada dekleta in fante, da bi ji sledili v razpoko izvira, a so vsi prestrašeni popihali domov. To je počela vse do dneva, ko se je njeno življenje na tem svetu dopolnilo. Mirno je zaspala v zgornji dvorani, kjer je nekoč davno prvič opazovala vile ob njihovem petju in plesu. V roki je držala trinožnik in ko je odšla, se je za njenim duhom podrl del stropa in nihče več ni mogel priti od zunaj v to votlino vil ter v podzemno naselje Menine.
Še dandanes nekateri ljudje neumorno iščejo to znamenito vas in votlinico ter se hudujejo nad svojimi predniki, da niso prevzeli dekletovega poslanstva.

Alenka Jelen

Ni komentarjev:

Objavite komentar