01. januar 2019

Beli zaključek v Ravbarjevem breznu



9.12.2018, nedelja.
Filip je rekel, da lahko po dolgem času gre v jamo. Seveda imamo takšne izjave najraje in že sva bila z Gregijem pripravljena za družbo. Izbrali smo Zgornjo Sevškovo rupo ali nam poznano pod sinonimom Ravbarjevo brezno. Dan je bil lep in mrzel, pravi, da se umakneš v jamo. Med tem, ko je Gregi opremljal, sem smuknil malo naokrog po gozdu. Na hitro sem obhodil kanale in našel lepe sledi vode, ki je razjedala ta apnenčasti svet. Po obhodu je že Gregi izginil v globino in s Filipom sva mu sledila do Zgornje dvorane. Tam smo nato splezali v del z imenom Graj. To so zgornji deli te jame.
Do njih so prvi priplezali Grega, Rok, Andrej in Jurij. Gre za dokaj neznane dele te jame, saj v njih ponavadi ne plezamo, ker vedno gremo samo dol proti sifonu. Od odkritja pa do sedaj še niso bili izmerjeni in to urediti je bil naš današnji cilj. Gregi je plezal po vrvi gor, ko sva se s Filipom se pripravljala na meritve. Jaz sem lociral točko in med poglabljanjem v prejšnje merilne točke se je od vrha odlomil oprimek izpod nog. Iz mesta sva skočila vsak na svojo stran s takšno hitrostjo, da se lahko samo čudiš, od kod lahko telo dobi takšen pospešek. Pot do Graja je dokaj neugodna, ker moraš prečiti sigino kopo, kjer visijo kapniki in moraš biti zelo pazljiv, da česa ne polomiš.
Ko prideš gor, se razdeli pot v dva kraka. Če zaviješ v levega, vstopiš v meander, ki je najprej ozek, nato pa lepo prehoden in na koncu prosto priplezaš po njem na vrh brezna, po katerem bi se lahko spustil na dno te jame. Gre za krožno pot, saj ena pot vodi iz Zgornje dvorane. Tudi tu na koncu je veliko kapnikov, vse pa gre samo dol, nobenega okna ni. Nato smo se vrnili po tem zelo suhem meandru na drugo stran. Za razliko je tam po tleh blato, ki je zelo lepljivo in se ga težko znebiš. Ta stran je veliko bolj prostorna. Najprej smo zavili čisto na vrh skozi mišjo luknjo, kjer smo prišli do pobočja z zemljo. Vidi se, da je tukaj nekoč v jamo pritekala voda, sedaj je vse suho. Na koncu je rov zatrpan z zemljo in najverjetneje bi s kopanjem hitro pokukal na površje. Nato smo se vrnili v meander, po katerem smo nadaljevali pot in prišli do brezna.
Gre za brezno, ki ga lahko opazujemo v začetku Zgornje dvorane. Na koncu brezna se je videla luknja in smo se lotili, da tja splezamo in vidimo, če se mogoče nadaljuje. Filip je pričel z opremljanjem in ko se je spuščal v brezno, je videl, da bo najbolje, če prečimo brezno tik pod stropom. Tako sva pričela skupaj načrtovati pot, po kateri bi prišel do zgornjega mesta, od koder bi nato nadaljevali. Zaradi previsa je bil začetek res mučen. Nato sem nastavil Filipu koleno, da je stal višje medtem, ko je delal sidrišče. Filip je lovil ravnotežje in posledično mi je nogo zvračalo levo in desno. Samo čakal sem trenutek, kdaj mi jo bo vrglo iz sklepa. Na srečo je bilo vse vredu in Filip je napredoval. Nato mi je stopil na rame, kar je bilo samo neugodno in potem je splezal gor. Najprej je posvetil v smer, po kateri smo prišli. Ko je Gregi videl luč, je našel pot iz druge strani, splezal od tam prosto do naju in se pošteno nasmejal.
Morda pa je bilo vso to mučenje potrebno zaradi kakšnih globljih razlogov. Pod stropom je bilo veliko kapnikov. Filip je navezal polbič in me varoval, ko sem se počasi prestavljal iz kapnika na kapnik, da sem prišel na drugo stran. Zavrtal sem svedrovec, se varoval in najprej sem se spustil po breznu do sredine, kjer sem preveril, če je kakšen prehod naprej. Nič ni bilo, vse se spušča v Zgornjo dvorano. Tista luknja, ki pa se je videla, pa je vstop v prelepo zasigano kamrico.
Vse je oblito s sigo in se blešči. Na tleh je bila lepa bela ponvica. Vstop in izstop iz te kamrice je zaradi kapnikov, ki visijo iz stropa, zelo naporen, saj je treba paziti, da jih ne poškoduješ. Do te kamrice smo izmerili 100 metrov poligona. Vse skupaj v jami pa smo namerili že 373 metrov poligona. Ta zadnji del smo poimenovali Beli zaključek, saj je strop snežno bel, kot tudi ponvica v kamrici. Počasi se naše sistematično merjenje jame končuje. Ostalo nam je še vhodno brezno, ki ga tokrat nismo uspeli izmeriti, saj smo bili notri 8 ur in nismo imeli v načrtu, da bomo tako dolgo v jami in želodec se po takem dolgem času začne že pritoževati.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Gregi

Ni komentarjev:

Objavite komentar