Pihajoči rov v Škadavnici

23.12.2018, nedelja

Nekako se je našla polovička nedelje, ko smo lahko smuknili v jamo. Izbrali smo si Škadavnico, ki še vedno buri duhove. Pa ne samo v legendah, ampak tudi med jamarji s tem, da v svoji veliki podorni dvorani pred nami še vedno skriva nadaljevanje, ki bi nas odpeljalo stran. Šli smo nadaljevati v del z imenom Hiltijeva smrt. Tam sva z Žigom pred časom že razširila rov, ampak za napredovanje nama je zmanjkalo baterije in sva mogla končati. Za tem smo bili še enkrat tam in tedaj se nam je pokvaril naš stari Hilti, po katerem smo poimenovali ta rov. Tokrat smo se bolje pripravili, vsaj tako sem mislil. Ampak, ko sem v jami zložil ven orodje za širjenje, sem opazil, da nekaj ključnih stvari manjka. K sreči je jama blizu mojega doma in hitro se da iti iskati pozabljeno. Da pa ne bi Gregi in Tilen sedela notri in bentila nad mano, kako sem smotan, sem ju peljal v Hladilnik. Ta prostor je našel Simon in zdel se nam je zelo hladen. Sedaj je Gregi preveril s termometrom in razlika med temperaturo v dvorani in v Hladilniku je za 2°C. Poleti se je to močno občutilo, sedaj pa ni bilo bistvene razlike. Ko sem se vrnil, sta že zmetala veliko kamenja ven iz Hladilnika, ampak vidnega nadaljevanja ni bilo. Niti prepih ni bil prepričljiv. Vse je zelo zatrpano in ne vidi se nič naprej.

Vrnili smo se na drugi konec jame v Hiltijevo smrt in pričeli z delom. Malo garanja in prehod je bil zadosti velik, da se je Gregi spustil naprej. Opazil je, da se spodaj skozi podrte kamne ta del poveže z Žigovo pastjo. Tilen je nato zlezel cikcak med kamenjem v Žigovo past in mahal Gregiju, ki je bil v medprostoru tega zagamanega podora, ki sestavlja to veliko dvorano Škadavnice, kjer krožiš in loviš napredovanje. Ko sem prišel do Gregija, se me je že začela lotevati rahla jamarska depresija, da prepih ustvarja le ta prehod med Hiltijevo smrtjo in Žigovo pastjo. Ampak naprej v tej malem prostoru, kjer je ždel Gregi, ni bilo čutiti prepiha. Zato sem postal bolj pozoren in začel odmetavati kamenje. Po nekaj odmaknjenih kamnih, ki sva jih prej zvalila notri med kopanjem, se je pokazal rov. Iz njega je pihalo in prepih je pregnal začetek depresije ter me navdahnil, da pa mogoče le bo kaj. Rov se po laični oceni odmika stran od dvorane, ampak je to treba še potrditi, ko se bomo prekopali v nadaljevanje tega rova. Prepih je močan. Če nam je uspelo najti pravi rov, po katerem se bomo odmaknili tej dvorani, se nam lahko obeta kar nekaj novih delov.
Raziskovali: Tilen, Gregi in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Gregi