29. maj 2018

Mednarodna vaja v Modulistanu

Na vaji ModEX in Eisenerz / Austria May 2018 smo sodelovali tudi Štajerski reševalci:

23. maj 2018

Topolška mladina



6.5.2018, nedelja.
Žiga in Filip sta se nam prvič pridružila 8.11.2014 v Šmihelu, kjer smo prikazali vrvno tehniko in jamarsko delo skavtom. Kmalu sta obiskala Železno jamo, usvojila znanje in v prvo resno jamo smo se spustili v Osoletovo jamo.
Tako sta hitro napredovala in sedaj sta že pokazala znanje vrvne tehnike gasilskim operativcom Nazarje.
Dan prej je še Filip testiral svojo kondicijo v Rakunovem breznu. Tja smo se odpravili v večerni uri - Valerija, jaz in Filip z namenom, da požemari 5-krat gor in dol in če se ne bo vrv prežgala od hitrosti, je super. Vrv in njegovo srce je zdržalo, tako, da se bo s polno močjo vrnil v svet podzemlja.
Tako sta brata Solar povedala in pokazala nadobudnim mladim gasilcem, kako se lahko jamarska vrvna tehnika pomeša v njihovo delo. Nato sta se še spustila čez most in pokazala, kako se jamarsko tehniko uporablja v praksi. Videli so, da se lahko ustaviš tik nad vodo in odžemariš, preden bi se namočil.
Vzporedno s tem prikazom vrvne tehnike gasilcem pa je v plezališču Florjan potekal trening vrvne tehnike. Tam smo se znojili v steni, dokler nas ni Lea rešila s sladoledom. Alenka pa nas je razveselila s prigrizki. Tako je trening potekal brez lakote in počasi se vsa mladina na Štajerskem razvija v neustrašne raziskovalce.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip Solar, Filip Kunto

21. maj 2018

Visok jubilej odkritja Kamniške jame

Slovenščina | English
Prvega maja 2018 je minilo natanko 40 let od odkritja Kamniške jame, ki se nahaja v grebenu Zeleniških špic. Zatorej se vabilu kamniških jamarjev nismo mogli odreči in skupaj z njimi smo obeležili ta dogodek. Jama leži na višini 1400 m, zato je dostop trajal dobri dve uri, ki sta zelo hitro minili, saj so kamniški jamarji pripovedovali najrazličnejše anekdote in dogodke, ki so se jim zgodili v obdobju teh let. Jama je za javnost zaprta in se odpre vedno prvega maja. Od skupine, ki je odkrila jamo sta bili zraven dve jamarski legendi - Vido Kregar in Dane Holcar.
Po dobrih dveh urah strmega vzpona se nam je le prikazala kraljica – Kamniška jama, ki velja za kraljico jam na Kamniškem. Tak tip jame je v gorskem svetu nekaj posebnega, saj je njen glavni rov horizontalen in je za alpski svet, kjer prevladujejo navpične jame in brezna, nekaj izjemnega.
Pred vhodom smo se oblekli v jamarske kombinezone in se opremili s čeladami ter s svetilkami. Vhod v jamo je sicer velik, vendar se pot na nekaterih mestih precej zoži, zato je bila zaščitna obleka skoraj da nujna.
Jama je horizontalna, zato pot ni težavna. Potrebna je previdnost zaradi vlage, ker drsi in zaradi blata, ki ga je odložila reka, ki je v preteklosti tekla tod. V jami je tudi izvir in jamski slap, ki priteče na površje kot slap Orglice v dolini Kamniške Bele. Kamniška jama je nekaj posebnega, saj kot ena izmed treh v Sloveniji na ogled ponuja aragonitne kristale v obliki ježkov, ki jih imenujemo tudi aragonitni ježki.
Po slabih dveh urah smo prišli na končno točko jame. Vidno utrujeni in prezebli smo se usedli na kamne in počakali skupino, ki je prihajala za nami. Kot da vseh lepot in samih dobrih izkušenj še ni bilo dovolj, je bila v jami maša, ki jo je daroval duhovnik iz Brezij. Po končani maši je sledilo presenečenje, ki se je odražalo na naših obrazih. Deležni smo bili kosa torte in kozarčka vina. Vsa utrujenost je bila takrat pozabljena, saj smo bili deležni kar nekaj stvari, ki so se nam zgodile prvič.
Sledila je še lažja pot nazaj proti izhodu, ki pa je bila še lažja zaradi želje po hrani, saj se je za vse nas v baznem taboru na ognju vrtel odojek. Vmes smo si pripovedovali najrazličnejše izkušnje in čas je hitro minil. Po dobri uri smo bili že na vhodu v jamo.
Spreoblekli smo se, se okrepčali in se podali v dolino. Pot se je strmo spuščala in po slabih dveh urah smo bili že v baznem taboru. S strani kamniških jamarjev je bilo poskrbljeno za hitro okrepčilo, za pijačo in jedačo. Na voljo so bile odlične slaščice ter kava, vino in sok. Med peko odojka je bila proslava ob obletnici odkritja jame, ki smo jo obeležili s podeljevanjem priznanj najzaslužnejšim, ki so kadarkoli pomagali pri raziskavah in odkrivanju jame.
S strani Jamarskega kluba Podlasica Topolšica se je naš predsednik Maks zahvalil vsem, ki so odganizirali takšen dogodek in za povabilo, ki smo ga bili deležni. Vsako leto je za ogled jame veliko zanimanja, letos se nas je zbralo okoli 40.
Zapisal: Matevž Menih; Foto: Matevž Menih in Žiga Solar

17. maj 2018

Kamrica težkega kamna – novi del v Veternici



30.04.2018, ponedelj
Po raziskovalnem taboru na Velikem Rogatcu sva z Žigom še vedno imela energijo za jamo. Vseeno sva si dopoldne vzela počitek, popoldne sva pa rekla, da greva v akcijo. Tudi Simon se je javil, da bo imel mogoče čas in da pride kasneje. Tako sva z Žigom vzela kup opreme: dva vrtalnika, opremo za kopanje in še svoje stvari. Ker je bila vsa prtljaga kar težka, sva se tolažila, da greva samo do Cerkvene dvorane, ki je bolj na začetku. Najprej sva se lotila nabijanja stopničk, kjer se bo naredila nekakšna mini raziskovalna pot v delu z imenom Orgle. Tako sva razmišljala, optimizirala pot in pričela nabijati. Po prvi zabiti stopnički sva slišala značilno ropotanje, ko se skozi ožine prebija jamar. Prišel je Simon. Tako se je udarna moč povečala in hitro smo končali s stopničkami. Potem sem rekel, da se bi lotili prekopati še prehod nad Orglami.
Nad Orglami je ozek, res ozek prehod, kjer me je skrbelo, če bom sploh zmožen se preriniti skozi. Ko prideš čez ožino, se nato splaziš po rovu naprej, kjer nad sabo kmalu zagledaš ožino, ki je preozka za prečenje. Za ožino se vidi večji prostor. Tako smo videli že med merjenjem Cerkvene dvorane in Orgel.
Tako sem se zdaj zabasal v ožino in z muko prerinil moj život skozi. Kolega sta mi podala orodje in nadaljeval sem naprej do nove ovire. Tisto, kar se nam je sprva, ko smo tu tiščali nos, kazalo kot samo en kamen, je sedaj postalo seveda več. Prostora je zelo malo. Zamahniti s kladivom prav ne moreš. Pogoji dela so bili obupni. Prestavljanje kamnov in premiki gor in dol, medtem ko si zvit v črko s, je telo utrudilo hitreje, kot sem mislil. En čas sem še prestavljal kamne, zlepljene v blato in mahal s tretjino zamaha, dokler mi ni moči pobralo. Prehod je bil že lepo razširjen, ampak v kamrico se še ni dalo.
Prosil sem Simona, če se zamenjava. Seveda so tudi njega mučili pomisleki, če bo nad Orglami sploh zlezel skozi. Sreča, da je na eni strani gladka siga, kjer lahko telo na silo tiščiš skozi in se prerineš čez. Simonu je uspelo in rinil se je naprej do delovišča. Kopanje je nadaljeval v istih mukah kot prej jaz. Nato mu je uspelo premakniti velik kamen. A spustiti ga ni mogel, ostala je možnost samo potisniti ga naprej v kamrico. Če si predstavljajte biti v zelo utesnjenem prostoru, porivati kamen nad glavo, to je bilo pravo garaštvo in kasneje tudi zmagoslavno delovanje. Res težki kamen se je odvalil v kamrico in po tem kamnu je kamrica dobila ime – Kamrica težkega kamna. Nato sva z Žigom odšla na ogled nove kamrice. Simon si je navdušen ogledoval prelepo okrasje. Iz stropa so viseli prelepi, še beli kapniki. Opazovali smo lahko kapniški steber, ki se je sprijel skupaj. Spoj stebra je s prelepimi belimi kristalčki. Za stebrom pa je čudovit mali palček. Vse je čarobno okrašeno z naravno prelepo umetnostjo. Tako smo podaljšali Veternico za približno 10 metrov. Malo smo še posedeli v Cerkveni dvorani in delali plane, kam naslednjič potisnemo nos.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon Araus