Raziskovalni tabor na Velikem Rogatcu

28-29.4.2018, sobota in nedelja

Po dolini se je že lani šušljalo, da je mladi kmet Jure med ogledom svojih mej opazil brezno, ki naj bi bilo novo. Čas nam je bežal za ogled, volja pa je zorela tako daleč, da je padla odločitev, da pridemo v ta konec kar za dva dni in to večjem številu. Tako smo Podlasice, Črni galebi in Tirski zmaji organizirali prvi jamarski tabor na tem koncu. Navalili smo, kot bi želeli zbuditi tega spečega meniha, ki že vrsto let počiva v sivih skalah Velikega Rogatca.

Najprej smo se odpeljali do Jureta, da nam objasni, kje leži vhod v jamo. Rafko, ki je najbolj izkušen v ekipi in dober poznavalec terena, je poslušal Jureta, ki je s prstom risal območje, kam moramo iti. Ko smo se domenili, smo vzeli gozdno strmo vlako pod noge in korakali raziskovati za nas novi svet. Pot nas je vodila po gozdni vlaki, kjer smo vijugali levo in desno in na zadnjem ovinku na levo obstali. Tako je bilo naročeno: pred več podrtimi smrekami in ostrim ovinkom na levo naj poiščemo mejo, kjer bo nekje brezno.

Pa smo začeli hoditi eni gor, drugi dol, ostali pa cikcak. Kar kmalu je Uroš klical, da je našel jamo, tako sem se lahko spustil nižje in vzel koordinate od prelepe zijalke. Z Urošem sva se nato spet začela dvigati, ko je Žiga začel klicati, da je našel še eno jamo. Tako sem se spustil do njega, vzel koordinate in šel naprej iskati brezno. Hodili smo sem in tja, ampak brezna nismo našli. Gregi je hodil po meji gor in dol, ampak brezna ni bilo na njegovem obzorju. Simon je odšel visoko v stene, kjer je našel res lepo okno v steni. Ampak o breznu ni bilo ne sluha ne duha.

Po dolgi hoji sem in tja smo se zbrali nazaj na vlaki, od koder smo prej začeli iskati. Modrovanje nam ni veliko pomagalo, brezna pač nismo našli. Izkupiček dveh novih jam se nam je zdel že dovolj odličen rezultat iskanja, da se vrnemo do kmetije. Tudi želodci so bili že prazni, saj 4-urna hoja terja od človeka nekaj goriva. Sklenili smo, da se vrnemo dol po jarku in ne gozdni vlaki, mogoče pa tako naletimo na brezno. Simon je zakorakal prvi in kmalu začel vpiti, da je našel brezno. Veselje ga je minilo, ko je videl v steni fiks, kar je pomenilo, da je nekdo tu že bil. Ja, prišli smo pred Ložekarjevo brezno, znano brezno in že dokumentirano.

Pri kmetiji Pogorelec sta Janko in Valerija naredila malico, kajti prazen jamar ne stoji pokonci. Nato smo se odpeljali na bivak na Kalu, kjer nam je Rafko rezerviral prenočišče z več zvezdicami. Bivak leži pod Veliki Rogatcem z enkratnim pogledom na Lepenatko. Tam smo se razpakirali, odžejali in šli na ogled jam Jazbina 3 in Jazbina 2. Še prej nas je prišel pozdravit Bernard, ki je bil z ekipo na udarni akciji čiščenja poti po teh planinah.

Pot nas je vodila mimo Riharske jelke, ki ji kljub veličini vetrolom ni prizanesel. Počasi bo dala prostor drugim drevesom, da se razkošatijo v vsej bujnosti, ki jo lahko premorejo drevesa, če jim pustimo živet. Najprej smo zlezli v Jazbino 3, ki je največja. Vhod je poševen in zlezeš pod skalo v temo mimo kapnikov, ki so kot stražarji na vhodu. Notri se odpre lepa velika dvorana z zelo spolzkimi siginimi kopami. Pred smo vstopili, nas je Rafko opozoril, da je notri spolzko kot led. Valerija je vseeno poskusila vožnjo z glavo naprej po sigini kopi in se nato hrabro vstala ter pritrdila Rafkotu, da je res spolzko kot led.

Notri smo si spočili oči na prelepih ponvicah. V tej jami so našli tudi okostje jamskega medveda, ki je tu iskal zavetje pred hudimi zimami. Nato smo šli še pogledati Jazbino 2, ki ima večji vhod in je tudi lepo zasigana. Po ogledu smo se začeli vračati nazaj. Postanek smo naredili samo pred luknjo, ki smo jo opazili že na poti navzdol. Lotili smo se kopanja. Kmalu se je odprl prehod v jamo. Jama je bila dolga 5 metrov in je imela notri sobico ravno toliko veliko, da si se lahko obrnil in zlezel nazaj.

Tako potešeni radovednosti smo odšli proti bivaku poiskati večerjo in hladno pivo. Potem so sledile debate v noč in počasi smo si poiskali vsak svoje ležišče. Žiga, zdaj že najvišji med nami, se je stlačil v mansardno ležišče, dolgo 1,5 metra, čeprav meri krepko čez to mero. Gregi, Uroš in jaz pa smo se stlačili v skupno ležišče pod streho. Uroš si je prinesel zimsko spalko in pogumno zaprl zadrgo. Ponoči sem se prebudil premočen, kajti v majhni koči je zmanjkalo zraka. Uroš je bil v svoji spalki kot riba na suhem. Zadrgo je imel odprto in zeval za zrakom. Nato mi je uspelo odpreti okno in zapihal je svež planinski zrak. Nato smo imeli problem tudi spodaj, ker so vrata škripala zaradi prepiha, dokler niso najedle toliko živcev, da se je nekdo vstal in vrata založil s stolom. Tako smo preživeli mirno noč in naslednji dan je sledila nova iskalna akcija brezna.

Po krepkem zajtrku smo napakirali nahrbtnike in odšli do avta, kajti morali smo se zapeljati na drugo stran hriba, do zgornje kmetije Špeh, ki sedaj ni več v uporabi in sameva, kajti lastniki so se preselili. Včasih pa so v tej hiši kuhali za vse fine gospode – sodnike, zdravnike, župnike itd… Hodili so gor iz doline peš ali s konjem in se gostili z domačimi nedeljskimi kosili. Tu smo srečali Boruta in Mišo, ki sta prišla pozdraviti naš tabor. Malo smo pokramljali, kaj smo že našli in kaj imamo namen najti.

Povedali smo, da bosta zgoraj našla tudi Janka in Valerijo, ki sta ostala v bivaku. Tako sta odšla proti bivaku, od koder sta z Jankom in Valerijo skupaj odšla na Lepenatko. Do bivaka je prišla tudi Irena iz Velikega Rogatca, ki je naredila lepi krog medtem, ko smo se mi peljali na izhodiščno točko, od koder smo peš mahnili v gozd iskat brezno. Ko smo se spuščali po cesti, pa je klicala Jerica, da prihaja do bivaka na Kalu. Sončen dan je izkoristila, da se je kar štirikrat vzpela na vrh Velikega Rogatca in vsakokrat nam je pomahala v gozd, kjer smo mi znova hodili eden levo, drug desno, eni pa cikcak. Do nas je še prišla informacija, da sta prišla pozdraviti tudi Martina in Silvo. Tako je bilo kot pri nas v gozdu, ko smo iskali brezno. Zabavno tako v bivaku in dobesedno je na Velikem Rogatcu na ta dan mrgolelo jamarjev.

Iskalna akcija pa je bila naporna, saj brezna ni in ni bilo. Rafko in Žiga sta odšla daleč prek mej že v drugi gozd, kjer sta se zaradi res težko prehodnega terena obrnila nazaj. Uroš in Gregi sta hodila čisto do ceste gor in dol. Midva s Filipom pa sva hodila tukaj, kjer naj bi bilo po Juretovem opisu prišla do brezna. Begalo naju je samo, ker je razlagal, da naj bi zraven vhoda stala skala, ki je pa v tem predelu ni bilo. Našel sem samo tri dihalnike, eden zraven drugega v lepi liniji in en čas odkopaval, ampak za kaj več bi si moral vzeti več časa. Ta čas sta se vrnila že Žiga In Rafko in se spustila proti zijalki, ki smo jo našli prejšnji dan. Tudi midva s Filipom K. sva pobrala stvari in se odpravila meriti tisti dve jami, da vsaj nekaj naredimo, če že brezna ni. Pred zijalko naju je že čakal tisti klic jamarja, ko se najde nova jama. Pod zijalko je Rafko zagledal vhod v novo jamo in se zadovoljno umaknil višje počivat. Žiga smo določili, da naj gre prvi pogledat v novo jamo, saj je s sabo imel mačeto in če bi bil notri medved in ga bi pojedel, bi lahko rekli, da je skrbel za varnost, ampak se ni izšlo.

Potem smo se lotili merjenja te jame. V osrčje jame se je potrebno splaziti po trebuhu, nato se odpre lepa dvoranica. Na eni strani se dvoranica zapre z neprehodno razpoko. Nadaljuje se pa v lep 7 metrov dolg meander. Na koncu so bile lepe ponvice. Cel meander so obdajali kapniki in lep steber. Po tem meandru smo jami dali ime: Rogaški meander. Izmerili smo 24 metrov poligona.

Po končanem raziskovanju in merjenju sva s Filipom K. šla še izmeriti zijalko. Tam je Žiga že prebrskal tla in našel košček keramike, ognjišče in v ognjišču kosti. To daje vedeti, da so zijalko že uporabljali pastirji ali nekdo drug. Gregi se je splazil pod skalo na koncu in prišel v manjšo kamrico, ki pa se zapre. Pred tem rovom v kamrico pa je po tleh bilo polno iztrebkov, ki so dajali res slab zrak. Iztrebki so bili veliki in nismo jih znali prepoznati, lahko tudi od medveda. Zijalko smo poimenovali Zijalka nad Pustoto, saj nižje imajo 1 hektar travnika sredi gozda, ki mu pravijo Pustota. Izmerili smo 27 metrov in odšli še izmeriti zadnjo jamo tukaj.

To je bil nizek spodmol, ki je imel pred vhodom zgrajeni zid. Včasih so se tu skrivali ljudje med vojno. Takrat, da bi zavarovali svojo rit, so jim jame prišle še kako prav. Človeku je potrebna kritična situacija, da ceni naravo in se v njo zateče. Tu smo namerili 11 metrov. Tako smo se vrnili do avta veseli, saj smo uspeli pregledati res lepe jame. Med hojo do bivaka pa so se našli črni oblaki in nam zagrozili, da nas zmočijo. V bivaku nas je čakal veliki lonec makaronov. Najedli smo se tako mi kot še Rafkotovi pujsi doma, toliko je bilo odličnega kosila. Zaključili smo odlični raziskovalni tabor na Rogatcu, kamor se še z veseljem vrnemo.

Raziskovali in sodelovali so: Uroš Cestnik, Gregi Jelen, Žiga Solar, Valerija Petrič, Janko Stropnik, Filip Kunto, Rafko Žerovnik, Simon Araus in jaz. Tabor so obiskali: Bernard Štiglic, Jerica Koren, Borut in Miša Žabkar, Silvo in Martina Ramšak

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip K, Simon, Žiga, Rafko, Gregi