Izgubljeni v Bosanskem Petrovacu – kraju dobrih ljudi in mnogoterih vrtač

Končno je prišel ta konec tedna, da se odpravimo v Bosno k našim bosanskim kolegom na raziskovanje njihovih jam. Že lansko leto smo delali skupaj z njimi, letos pa so nas zopet povabili k sodelovanju. Kot se spodobi za pravo balkansko odpravo, smo se izgubili že v Sloveniji. Tejin gps nas je vozil povsem izven regionalnih cest. Skoraj bi se šli kopati v Terme Olimia. Ko smo le prišli na Hrvaško, smo se malo ustavili ob cesti, da se ob toliko ovinkih nadihamo svežega zraka. Hrvaški policisti so to hitro opazili in zapeljali za nami. Policistu ni bilo povsem nič jasno, zakaj gremo tu čez do Bosne pa kdo nas vodi, saj je bil Maksov avto nekje spredaj. Očitno smo bili kar precej sumljivi, da so v Bosni ustavili še Maksa, kam se odpravlja. Ko mu je Maks odgovoril, da »idemo istraživati jame kod Mrdje«, je samo zamahnil »aj bože mili moj« in nas spustil naprej. Ob 1. zjutraj smo tako le prišli na cilj v Bosanski Petrovac, kjer sta nas v pravoslavnem kulturnem domu čakala Risto in Jožica. Risto si je celo napravil budilko, da nas je pričakal. Jožico pa smo zbudili, ko smo želeli preveriti, kje bomo spali.

Naslednji dan nam je naš gostitelj Siniša Mrdja sporočil, da pride šele po službi, zato smo se odločili, da si malo turistično ogledamo njihove kraje. Sklenili smo, da si ogledamo en del Nacionalnega parka Une – Štrbački buk. Tam smo si želeli pogledati jame v lehnjaku, ki jih je zgradila reka Una. In spet smo se izgubili na poti. Do slapov nas je Google želel peljati preko hrvaške meje. Ko nas je na meji policist videl, je že takoj mahal, da naj obrnemo in nam pokazal pravo pot. Štrbački buk ima številne slapove. Presenetili so nas tudi mnogoteri arabski turisti, ki so si ogledovali ta del Bosne. Po celodnevnem ogledovanju okolice, smo se odpravili proti Bosanskem Petrovacu. Kmalu zatem, ko smo prišli do našega bivališča, sta se oglasila Siniša in njegov kolega lovec Zoki. Medtem ko so punce in tudi nekateri fantje pripravljali klasično bosansko večerjo, so se razvile marsikatere debate o jamah, lovstvu itd. Za konec so nas obiskali tudi kolegi policisti.

Zjutraj smo pospravili naše stvari, saj smo odšli na drugo lokacijo, na Sinišev vikend na Grmeču. Tokrat nas je vodil Risto, da gremo malce offroad preko kraškega polja do Smoljane, kjer nas čaka Sinišev kolega, da nam pokaže eno novo jamo. In tudi Risto je malce pozabil od lani, kod smo se takrat vozili. Prišli smo do konca ceste, od koder naprej je prevozna le za terenska vozila. Tam pa smo se ločili. Maks je tekel dol do polja, da bi si ogledal, kje bi se lahko peljal čez travnike. In se tudi je, punci pa sta mu pomagali, da je prevozil električnega pastirja. Potem pa pazil na vsak kamen, da ne bi zadel ob nizko podvozje. Naš kombi in Ristov avto pa smo se odpravili malce naprej po makedamski cesti. Tudi naša pot ni bila kaj boljša. Ko smo le prišli do dogovorjenega mesta, kjer nas je čakal gospod v modrem golfu dvojki, nas je hitro obrnil in peljal naprej. Peljali smo za njim, kot da smo na dirki. Seveda sedaj po asfaltirani cesti. Tako se je za nami izgubil še Risto, ki je bil malce počasnejši in še vedno na makedamu nekje sredi polja. Ustavili smo ob cesti, kjer so nasproti vozili polni tovornjaki lesa. Jama je bila nekaj metrov stran. Prava »drive in« jama. Ker nismo imeli vse opreme, smo klicali Maksa in Rista, kje sta se izgubila, da ju gremo iskati. Tako smo se odpravili nazaj, da ju najdemo. In smo ju, pri zapuščeni osnovni šoli v Smoljani.

Začeli smo pakirati stvari, ko je Mateja odprla prtljažnik in vse stvari so po tej vožnji kar zletele ven. Nekaj razbitih jajc in kozarec marmelade so bile žrtev tega. Gregi, Teja, Beni, Tilen, Risto in Jožica so potem šli do jame jo raziskovati. Jama jih je navdušila in napredovali so kar naprej, tudi od tam, kjer do sedaj še ni bila raziskana. Beni je nato klical ven Rista, naj prinese nekaj, da bodo lahko prišli ven. Malce so se ušteli, da bodo tisti del kar splezali gor. Jožica je medtem srečala starejšo gospo, ki ji je povedala, da so jamo raziskovali že jamarji iz Banjaluke in da naj bi bila dolga med 800 in 1000 m. Ostali smo se še nekaj časa sončili pred osnovno šolo in raziskovali njene kotičke. Da bi pripravili stvari in kosilo za našo današnjo raziskovalno ekipo, smo se poskusili spomniti, kje vodi pot do Siniševega vikenda. No, in vidi ti njega, srečal nas je na križišču, kjer smo obračali, ko smo videli, da nismo prav. Kot bi vedel. Tako smo sledili njegovi ladi. Vsi so ga že klicali, da se po polju premikajo tri vozila križemkražem, kot da so se izgubili. Ludi Slovenci;)

Ko smo pojedli slastno čorbo, ki jo je pripravila Siniševa sestra, smo odšli na sprehod gor do skal in Riponjine jame. Naša raziskovalna ekipa je ravnokar prišla, ko smo opazovali sončni zahod in pobirali šipek. Bili so navdušeni nad svojim samostojnim delom in predvsem zelo blatni. Zvečer sta se nam pridružila še jamarja iz Banjaluke, Joviša in Gavro. Izmenjali smo si jamarske raziskovalne izkušnje. Tudi onadva, tako kot mi, pregledujeta že raziskane »stare« jame, jih na novo merita in rišeta ter opremljata z aluminijastimi tablicami s kratico kluba in številko jame. S tem se gradi urejen in pregleden kataster območja Banjaluke. Trenutno na nivoju cele države ne obstaja enoten kataster, kjer bi bile na voljo informacije o vseh trenutno raziskanih jamah v državi. Jamarji iz Mostarja in Tomislavgrada imajo svoje evidence, veliko pa delajo tudi tuji klubi. Drugo jutro so prišli 4 planinci iz lokalnega planinskega društva v Bosanskem Petrovacu. Že dolgo so si želeli ogledati Riponjino jamo. Ker pa ne delajo z vrvno tehniko, smo jih s protitežo spustili čez 23 m globoko vhodno brezno. Začetni strah, ko so morali zaupati Gregiju in Tilnu, se je hitro razblinil, ko smo se sprehodili po jami. Jama je wau! Raziskana je bila šele leta 2019. Vsekakor tu ne bi pričakovali tako zasigane jame. Vseskozi se sprehajamo po terasah in ponvicah iz sige. Vmes snežno bele kope, stalagmiti in seveda velikan 33-metrski steber. Jama je globoka 155 m, ima 4 etaže. Planinci so bili tako navdušeni, da smo jih peljali še dlje od dogovorjenega, vse do spodnjega dela, kjer so bele ponvice.

Tudi povratek ven je bil s protitežo. Gregi in Tilen sta spet odlično opravila svoje delo. Spodaj na dnu brezna smo se s planinci hecali in čakali, da vsak pride gor. Zgoraj nas je že pričakal Siniša z okrepčilom. Naredili smo še nekaj skupinskih fotk, nato pa se odpravili v naš tabor. Tudi druga skupina je že prišla nazaj iz novo odkrite jame izpod vznožja Grmeča. Nadaljevali so z delom v včerajšnji jami v Smoljani, jo izmerili in izrisali.

 

Naš kolega lovec Zoki pa je cel dan pripravljal odojka in jagnje. Tako smo se zvečer samo posedli za mize in uživali. Mi vedno pravimo, da je vsak član en del mozaika v društvu. Vsak pripomore k nečemu, pa tudi če samo pomeša juho, saj se ta ne zasmodi. In kot se za jamarje spodobi, smo za konec še krstili naše kolege planince. Maks jim je pripravil nabor vprašanj, na katere pa zaenkrat še niso znali pravilno odgovoriti. Tako jih je Siniša krstil z jamarsko vrvjo.

Zadnji dan, v nedeljo, smo še želeli izkoristiti dan po jamarsko. Odpeljali smo se dol do kraškega polja, pregledali Jamo ovčje vune, ki smo jo raziskali že lani. Zanimalo pa nas njeno trenutno stanje. Ker smo tudi tu izgubljeno iskali jamo, saj nismo imeli njenih koordinat, se je mimo nepričakovano pripeljal domorodec Zoki in nam hitro osvežil spomil. Pokazal nam je še dve brezni. Prvo je bilo preveč zabasano s smetmi, da bi se spustili noter. V drugo pa smo se, ga tudi izmerili in izrisali. Žal pa tudi v tem ni manjkalo smeti. Bomo morali ozavestiti domačine, da smeti ne spadajo sem, saj gre vsa ta nesnaga direktno v podzemno vodo. Jožica nam je medtem nabrala kosilo, travniške kukmake, ki smo jih potem pri Siniši pripravili. Sledilo je poslavljanje. Vikend je čisto prehitro minil, bomo še morali priti za malce dlje. Povratek v Slovenijo je minil brez težav, brez izgubljanja in ustavljanja. Na koncu smo se le našli;)

Zapisala: Alenka

Foto in video: Alenka, Gregi in Beni