Foto odprava v Jamo Petnjak

21.04.2022, četrtek

Ker sem pred časom prebolel covid-19, se je moje zanimanje za jame nekoliko zmanjšalo. Ko mi je bilo nekoliko bolje, so se pričele težave s hrbtenico. Nekajkrat je bilo tako hudo, da sem med hojo za nekaj časa kar obstal, da je bolečina popustila. Samo dan preden me je poklical Maks Petrič, sem pogledal na splet o zadnjih novicah štajerskih jamarjev. Maksov prispevek je govoril ravno o jami Petnjak, kjer so bili na delovni akciji. Pogledal sem tudi kratek film, ki ga je o omenjeni jami posnel Grega Jelen. Ozek rov, ki je peljal v globino, me ni navdušil, povsem drugače je bilo z jamskim okrasjem. Prekrasne ponvice in beli kapniki so bili res imenitni, in ravno ti so botrovali, da sem pristal na Maksovo povabilo, ki je sledila.

Dan pred odhodom sem še enkrat temeljito pogledal vse fotografije in preučil razna poročila o jami. Zvedel sem, da je njena dolžina 285 m, globina pa 102 m ter da gre za jamo z breznom in ni turistična. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja naj bi zaradi zaznanega prepiha v jami pričeli kopati rov z željo, da prodrejo do reke Reke ali kakšnega drugega vodnega vira. Čez čas so kopanje opustili in ga ponovno oživili leta 2018, kar počno še danes. Med najbolj zaslužne jamarje pri tem opravilu sodi Jaka Jakopčič iz Sežane, ki gre občasno tudi dvakrat na teden delat v jamo. Nekdo, ki ne pozna jamarstva in želje po tovrstnem odkrivanju, bo težko razumel to početje. Če potegnem vzporednico, se nekaj podobnega dogaja pri obnavljanju gradu Žovnek. Pri gradu se obnova hitro zazna, v takšno jamo pa zahaja precej manj ljudi in še ti ne govorijo veliko o napredovanju zanesenjakov v podzemlju.

V četrtek, 21. 4. 2022, ob 14.30 se je Maks pripeljal z jamarskim kombijem pred našo hišo, malce pred njim pa je prišla njegova mama Valerija. Vsi skupaj smo se najprej odpeljali po Maksovega sina Velesa na Vransko, nato pa smo pobrali še Leo v Ljubljani. Pozabiti ne smem na Klavdijo iz Velenja, ki se nam je prav tako pridružila. Zaradi zastojev na cesti smo malce kasnili na Primorsko, kajti bili smo dogovorjeni z Jakom, da se ob 16. uri dobimo v Povirju pri Sežani. Ker je na poti rahlo rosilo, me je bilo malce strah sestopa v udornico, toda kasneje sem videl, da je bil strah odveč. Na manjšem zasilnem parkirišču smo pustili kombi, smuknili v jamarska oblačila in se napotili proti jami Petnjak. Gre za res veliko udornico, kjer se je pred mnogimi leti podrl strop. Na njenem dnu nam je Jaka pokazal arheološko najdišče, ki je domnevno služilo kot kakšno svetišče, saj so bila tla povsem izravnana, okoli pa se nahaja nizek zid. Vhodni del v jamo ima dimenzije 60x95 m, strop pa je visok 20 m. Lea in Veles sta nas zapustila pri arheološkem predelu. Najprej se je bilo potrebno spustiti po klančini, ki nas je pripeljala do rova. Spuščanje je nato potekalo bolj po zadnji plati. Valerija je dejala, da ne rabimo samo kolenčnikov, prav bi prišle še kakšne zaščite za »rit«. Čez čas se je strmina rova povečala in vse bolj je bilo naloženo kamenje. Paziti smo morali, da se ne pobijemo s krušljivim kamenjem. Na enem mestu je bila nameščena priprava za merjenje »prepiha«. Zelo zanimiv je bil navpičen rov, ki je bil opremljen s skobami. Za tiste, ki niso navajeni na tovrstna pomagala s hribov, lahko imajo manjše težave.

Čez čas smo prišli v malce bolj širok rov ali malo dvoranico, kjer so bili beli kapniki. Dogovorili smo se, da jih fotografiramo, ko se bomo vračali. Nato je sledil prehod skozi »mišjo luknjo« v steni, ki je bila razširjena pred kratkim. Ta prehod nas je pripeljal v dvorano, kjer se nahajajo prekrasne ponvice. V tem prostoru si lahko normalno stal, Jaka je že pred časom označil pot, kjer si lahko hodil, ne da bi poškodoval sigo. Omeniti moram, da sem med spuščanjem po rovu vse skozi opazoval, kaj vse je bilo narejeno, da sem lahko občudoval to jamsko lepoto. Lahko rečem, da je bilo vloženega ogromno dela v ta projekt, ki pa še ni končan. Še vedno kopljejo, za lažji transport kamenja so si uredili zanimivo žičnico. V tej dvorani se nahaja manjši depo, kamor transportirajo izkopano kamenje. Maks in Jaka sta šla v brezno betonirat, Valerija in Klavdija pa sta mi pomagali pri fotografiranju. Naši dami sta mi vestno osvetljevali določen predel dvorane in občasno tudi pozirali, medtem ko sem beležil lepoto jame Petnjak. Poleg prekrasnih kapnikov so me prevzele tudi sigaste zavese, da o ponvicah ne govorim. Zanje sem si vzel kar veliko časa, saj sem fotografiral z dvema aparatoma, občasno sem napravil še kakšen posnetek z mobitelom. Po skoraj dveh urah fotografiranja smo sklenili, da se počasi vrnemo iz jame. Zavedali smo se, da bo vzpon precej bolj zahteven kot vožnja po »riti« navzdol. Vso fotografsko opremo sem skrbno zložil v transportno torbo, ki naj bi jo Maks prinesel na površje, kot je že prej storil v obratni smeri. Za to dejanje sem mu res hvaležen, kajti sam bi se precej namučil s toliko opreme, ki ni poceni in ni lahka. Ko smo se pričeli vračati, smo sprva malce zašli v stranski rov, nakar je Valerija našla odprtino, ki nas je pripeljala v dvorano kapnikov. Z mobitelom sem pri belih kapnikih napravil nekaj posnetkov Klavdije.

Nadaljevanje proti izhodu je bolj spominjalo na kačje zvijanje, kajti res smo se morali potruditi, da smo napredovali. Dihali smo kot sloni in vsake toliko časa smo malce postali, toda le za kratek čas. Kljub težavam smo uspeli »prilesti« na plano v 40 minutah, kar se mi je zdelo dokaj hitro. Nato sem obema spremljevalkama čestital, kot to počnem po preplezani smeri v gorah. Vsak je malce zavriskal od veselja, nakar smo se vsi prepoteni namenili proti kombiju, kjer sta nas čakala Lea in Veles. Počasi sem slekel jamarska oblačila, ki so bila povsem preznojena. Spoznal sem, da sem doma pozabil rezervna oblačila, zato sem zaprosil Valerijo za suho majico, ki mi jo je tudi posodila. Življenje je postalo lepše in toplejše. Čez čas sta se nam pridružila še Jaka in Maks, ki sta bila zadovoljna z opravljenim delom. Po krajšem pogovoru smo se poslovili in odpeljali proti domu.

Za mano je še ena jamarska dogodivščina, ki sodi med bolj zanimive.

Foto Jaka Jakofčič
Zapisal: Franci Horvat ; Foto: Franci Horvat

Preboj v Sodnek skozi drugi vhod

10.04.2022, nedelja

Na praznično cvetno nedeljo smo se odpravili v Nazarje. Plan je bil, da gremo v Mlinarjev rov, če nas bo dovolj, sicer pa gremo v Sodnek. In nabralo se nas je ravno pravo število za Sodnek.

Rov povezave

Izvir Sodnek smo si prvič ogledali že leta 2015, a smo z raziskavami pričeli leta 2017. Leta 2019 je uspelo Žigu in Filipu premagati vodno ožino in odkrila sta drugi vhod, ki nam bi omogočal umik vodni ožini. Gre namreč za neugoden del, kjer je potrebno zaradi ožine najprej sneti čelado, nato se do nosu potopiti in se pritisniti skozi, nato šele prideš v širše dele. Zato smo leta 2020 pričeli s kopanjem drugega vhoda, ki smo ga poimenovali po lastniku, Davidu.

Do sedaj je bila to že 4. akcija. Najprej sva kopala z Žigom. Nato je kopal Gregi, ampak vhodni del je bil še vedno zelo ozek. Tako sem na tretji akciji jaz najprej skopal vhodni del, da sem lahko sploh prišel do rova, kjer je Gregi končal. Filip je prišel na akcijo malo kasneje, ampak kljub temu sem se zbasal v Gregijev rov in z muko sam zlezel ven, tako je bilo ozko. Ko pa je prispel Filip, sem odšel dol v Sodnek po vodnem rovu, da bi videl, kje bomo skozi dihalnik prodrli v jamo. Skozi vodno ožino nisem prišel, ker mi ni preveč pasalo, da mi iz vode gleda glava samo od nosu gor.

Gregijev ozki rov

Na tokratni četrti akciji sem si dobro ogledal Davidov dihalnik, mesto kopanja in druge možnosti, tako smo se odločili napredovati po levem kraku Davidovega dihalnika. Lea je prekopala in kmalu le zdrsnila skozi. Prišla je v poševno dvorano do vode in tako vstopila v Sodnek skozi drugi vhod. Po nekaj mukah je zlezla nazaj ven. Jaz sem zunaj s strahom poslušal, če je res tako ozko. Ko je končno prilezla ven, sem hitro šel gledat, kako izgleda ožina. Bilo je slabše, kot sem si mislil. Že sam vstop v navpični rov je pustila ozek. Najprej sem tam že skopal ožino, da sem jo prilagodil meram večjih jamarjev. V vertikalni rov sem se zbasal do pasu in nisem se več trudil, da mi bi me gravitacija posrkala proti vodi. Sem se se obrnil ven in rekel, da drugič naj koplje še za nas, večje ljudi. Tako da preboj je za suhe jamarje, drugi bomo še počakali, da nam suhi jamarji še malo odkopljejo ožino. 10. obisk Sodneka smo jubilejno končali s povezavo z drugim vhodom in se veselimo naslednjih raziskav te nazarske vodne krasotice.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Štajerski obisk Jame Petnjak

06.04.2022, sreda

Risto se je navdušil nad cevno žičnico. Hitro je vzpostavil kontakt z Jako, ki jo uporablja v jami Petnjak. Ampak zadevo je bilo potrebno videti v živo. Tako smo se uskladili, nabrala se nas je pisana druščina in že smo se peljali na področje matičnega krasa. Jaka nas je čakal v Sežani skupaj z Jožico in Ristom, ki sta prišla z vlakom. Nato smo se odpeljali po zaviti cesti do jame. Parkirali smo tik ob večji udornici, kjer je vhod v jamo. Ženski del ekipe se je odločil iskati divje šparglje, moški del ekipe smo pa že nestrpno čakali, da vidimo jamo in ta odmevni Jakov projekt. Smuknili smo v kombinezone in sledili poti, ki se je spuščala proti vhodu v jamo Petnjak. Ogromen vhod, kjer so oči rabile čas, da so se navadile na prehod iz sonca v temo.

Pred vstopom v rov smo si pogledali še lepi plato in obzidje naših prednikov. Nato smo sledili Jaku v rov. Jaz sem transportiral cement in priznam, da še nisem nosil v jamo 25 kg težke transportke, ampak če obiščeš jamo vsako sredo, potem veš, kako se je potrebno zvijati po rovu, da ti težka pujsa lepo sledi. Z vsakim spustom v globino smo občudovali projekt, kjer sledijo močnim prepihom, ki jih bo vodil v veliko jamo. Nad breznom je Uroš dvakrat pogledal, a bi se spustil po lestvi notri ali ne. Ampak kot smo navajeni, ga vedno spravimo naprej, čeprav mu višina ne godi. Ampak ni mu bilo žal. Kmalu smo prišli v dvorano kapnikov. Prelepi beli kapniki so se dvigali po dvorani. Malo nižje pa smo skozi strop pokukali v Dvorano ponvice. Dih jemajoča dvorana lepote, kot jih jamarji redko kje vidimo, je vzorno tudi zaščitena. Tam smo prispeli na delovišče. Spustili smo se v brezno, kjer se počasi odkopava in vztrajno sledi prepihu. Razporedili smo se po breznu in videli v živo, kako lepo deluje cevna žičnica. Krasno so potovali kamni iz brezna na deponijo.

Tilen je nekajkrat poskusil Ristotu nadgraditi čelado še z vedrom. Ampak vedno je vedro prehitro prišlo do Ristotove glave in se odbilo stran od čelade. Uroš je spoznal tudi, kako se cevasta žičnica lahko razstavi, ko se je z vedrom zvrnil na hrbet. Sreča, da je bil gori Gregi, da sta žičnico sestavila nazaj. Jaka je počasi in vztrajno napredoval v podor, kjer jih čaka večja jama. Šampanjec je že pripravljen v Dvorani ponvice, da se proslavi večjo jamo. Zelo zadovoljni, da smo videli projekt, ki ga še veliko bolj opaziš, ko se vračaš iz jame. Vrnili smo se v trdi temi iz jame. Ženski del ekipe je po več kot 20 km prehojeni poti našel 0 špargljev. Nato se je štajerski del ekipe stlačil v hiluxa in smo se odpeljali do Ljubljane, kjer sta Risto in Jožica lovila vlak za Celje. Uspešen obisk, kjer je zrasla velika želja, da še kdaj obiščemo jamo Petnjak in se čim več naučimo, kako se vztrajno koplje. Čestitke Jaku in ekipi in se še vidimo.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Jaka in Risto

Predavanje v preboldski knjižnici

Šaleški jamarski klub Podlasica Topolšica prihaja iz občine Šoštanj, a deluje tudi na območju občine Prebold in v širšem območju Savinjske doline. Klub šteje 35 članov, od najmlajših do najstarejših. So eden izmed aktivnejših jamarskih društev v Sloveniji, saj letno organizirajo tudi do 300 različnih jamarskih akcij (raziskovanja jam, izobraževanja, mednarodna srečanja, strokovne ekskurzije v tujino, predavanja, čistilne akcije, jamarski tabori, druge prireditve itd.). Letno odkrijejo in registrirajo tudi do 30 novih jam. V Sloveniji je trenutno registriranih okoli 14 000 jam.

Foto: Lipičnik
Foto: Lipičnik

Na tokratnem četrkovem večeru so predstavili svoj klub in raziskovalne dosežke v preteklem letu. Območja njihovega delovanja so Dobroveljska planota, Ložniško gričevje, Posavsko hribovje, Konjiško gričevje, Golte z okolico in Kamniško-Savinjske Alpe. V Posavskem hribovju, kamor spada tudi občina Prebold, so v preteklem letu raziskovali predvsem na območju Slomnika nad Libojami, v dolini Gračnice v občini Laško, pod starim gradom v Celju in na Čemšeniški planini. Izpostavili so Čemšeniško planino, kjer že vrsto let organizirajo zimski jamarski tabor. Na planini je bila do njihovega prihoda registrirana samo ena jama, sedaj pa jih je kar 8.

Foto: Naraglav
Foto: Lipičnik

Začeli so tudi pomemben projekt označevanja jam s tablicami. Vse obstoječe in nove jame opremljajo s tablicami, kjer je navedeno ime jame in njena katastrska številka. Hkrati ob označevanju jam pregledujejo ustreznost načrtov in nadaljevanj že registriranih jam. Ob tem pa so že večkrat naleteli na izredno zanimiva odkritja. V preteklem letu so to počeli tudi na območju Dobrovelj, kjer so v Kecejevi jami v bližini cerkve sv. Urbana naleteli na črno lončevino, ki je iz časa zgornje železne dobe (1000 – 800 pr.n.št.) in glineno utež. Gre za zelo pomembno odkritje, ki kaže na zgodnjo poselitev tega območja.

Foto: Lipičnik

Dejavni so tudi na področju vpeljevanju novih tehnologij v raziskovanje jam. V lanskem letu so v sodelovanju z Jamarskim klubom Kamnik izvedli zahtevno lasersko skeniranje v visokogorski jami Brezno pod Gamsovo čeljustjo v Kamniško-Savinjskih Alpah. Skenirali so ogromno dvorano, dimenzij 180 m višine, 70 x 30 m dolžine na globini 250 m v visoki natančnosti (5 mm). Poleg tega pa imajo tudi svoj spletni kataster jam.