21.04.2022, četrtek
Ker sem pred časom prebolel covid-19, se je moje zanimanje za jame nekoliko zmanjšalo. Ko mi je bilo nekoliko bolje, so se pričele težave s hrbtenico. Nekajkrat je bilo tako hudo, da sem med hojo za nekaj časa kar obstal, da je bolečina popustila. Samo dan preden me je poklical Maks Petrič, sem pogledal na splet o zadnjih novicah štajerskih jamarjev. Maksov prispevek je govoril ravno o jami Petnjak, kjer so bili na delovni akciji. Pogledal sem tudi kratek film, ki ga je o omenjeni jami posnel Grega Jelen. Ozek rov, ki je peljal v globino, me ni navdušil, povsem drugače je bilo z jamskim okrasjem. Prekrasne ponvice in beli kapniki so bili res imenitni, in ravno ti so botrovali, da sem pristal na Maksovo povabilo, ki je sledila.
Dan pred odhodom sem še enkrat temeljito pogledal vse fotografije in preučil razna poročila o jami. Zvedel sem, da je njena dolžina 285 m, globina pa 102 m ter da gre za jamo z breznom in ni turistična. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja naj bi zaradi zaznanega prepiha v jami pričeli kopati rov z željo, da prodrejo do reke Reke ali kakšnega drugega vodnega vira. Čez čas so kopanje opustili in ga ponovno oživili leta 2018, kar počno še danes. Med najbolj zaslužne jamarje pri tem opravilu sodi Jaka Jakopčič iz Sežane, ki gre občasno tudi dvakrat na teden delat v jamo. Nekdo, ki ne pozna jamarstva in želje po tovrstnem odkrivanju, bo težko razumel to početje. Če potegnem vzporednico, se nekaj podobnega dogaja pri obnavljanju gradu Žovnek. Pri gradu se obnova hitro zazna, v takšno jamo pa zahaja precej manj ljudi in še ti ne govorijo veliko o napredovanju zanesenjakov v podzemlju.
V četrtek, 21. 4. 2022, ob 14.30 se je Maks pripeljal z jamarskim kombijem pred našo hišo, malce pred njim pa je prišla njegova mama Valerija. Vsi skupaj smo se najprej odpeljali po Maksovega sina Velesa na Vransko, nato pa smo pobrali še Leo v Ljubljani. Pozabiti ne smem na Klavdijo iz Velenja, ki se nam je prav tako pridružila. Zaradi zastojev na cesti smo malce kasnili na Primorsko, kajti bili smo dogovorjeni z Jakom, da se ob 16. uri dobimo v Povirju pri Sežani. Ker je na poti rahlo rosilo, me je bilo malce strah sestopa v udornico, toda kasneje sem videl, da je bil strah odveč. Na manjšem zasilnem parkirišču smo pustili kombi, smuknili v jamarska oblačila in se napotili proti jami Petnjak. Gre za res veliko udornico, kjer se je pred mnogimi leti podrl strop. Na njenem dnu nam je Jaka pokazal arheološko najdišče, ki je domnevno služilo kot kakšno svetišče, saj so bila tla povsem izravnana, okoli pa se nahaja nizek zid. Vhodni del v jamo ima dimenzije 60x95 m, strop pa je visok 20 m. Lea in Veles sta nas zapustila pri arheološkem predelu. Najprej se je bilo potrebno spustiti po klančini, ki nas je pripeljala do rova. Spuščanje je nato potekalo bolj po zadnji plati. Valerija je dejala, da ne rabimo samo kolenčnikov, prav bi prišle še kakšne zaščite za »rit«. Čez čas se je strmina rova povečala in vse bolj je bilo naloženo kamenje. Paziti smo morali, da se ne pobijemo s krušljivim kamenjem. Na enem mestu je bila nameščena priprava za merjenje »prepiha«. Zelo zanimiv je bil navpičen rov, ki je bil opremljen s skobami. Za tiste, ki niso navajeni na tovrstna pomagala s hribov, lahko imajo manjše težave.
Čez čas smo prišli v malce bolj širok rov ali malo dvoranico, kjer so bili beli kapniki. Dogovorili smo se, da jih fotografiramo, ko se bomo vračali. Nato je sledil prehod skozi »mišjo luknjo« v steni, ki je bila razširjena pred kratkim. Ta prehod nas je pripeljal v dvorano, kjer se nahajajo prekrasne ponvice. V tem prostoru si lahko normalno stal, Jaka je že pred časom označil pot, kjer si lahko hodil, ne da bi poškodoval sigo. Omeniti moram, da sem med spuščanjem po rovu vse skozi opazoval, kaj vse je bilo narejeno, da sem lahko občudoval to jamsko lepoto. Lahko rečem, da je bilo vloženega ogromno dela v ta projekt, ki pa še ni končan. Še vedno kopljejo, za lažji transport kamenja so si uredili zanimivo žičnico. V tej dvorani se nahaja manjši depo, kamor transportirajo izkopano kamenje. Maks in Jaka sta šla v brezno betonirat, Valerija in Klavdija pa sta mi pomagali pri fotografiranju. Naši dami sta mi vestno osvetljevali določen predel dvorane in občasno tudi pozirali, medtem ko sem beležil lepoto jame Petnjak. Poleg prekrasnih kapnikov so me prevzele tudi sigaste zavese, da o ponvicah ne govorim. Zanje sem si vzel kar veliko časa, saj sem fotografiral z dvema aparatoma, občasno sem napravil še kakšen posnetek z mobitelom. Po skoraj dveh urah fotografiranja smo sklenili, da se počasi vrnemo iz jame. Zavedali smo se, da bo vzpon precej bolj zahteven kot vožnja po »riti« navzdol. Vso fotografsko opremo sem skrbno zložil v transportno torbo, ki naj bi jo Maks prinesel na površje, kot je že prej storil v obratni smeri. Za to dejanje sem mu res hvaležen, kajti sam bi se precej namučil s toliko opreme, ki ni poceni in ni lahka. Ko smo se pričeli vračati, smo sprva malce zašli v stranski rov, nakar je Valerija našla odprtino, ki nas je pripeljala v dvorano kapnikov. Z mobitelom sem pri belih kapnikih napravil nekaj posnetkov Klavdije.
Nadaljevanje proti izhodu je bolj spominjalo na kačje zvijanje, kajti res smo se morali potruditi, da smo napredovali. Dihali smo kot sloni in vsake toliko časa smo malce postali, toda le za kratek čas. Kljub težavam smo uspeli »prilesti« na plano v 40 minutah, kar se mi je zdelo dokaj hitro. Nato sem obema spremljevalkama čestital, kot to počnem po preplezani smeri v gorah. Vsak je malce zavriskal od veselja, nakar smo se vsi prepoteni namenili proti kombiju, kjer sta nas čakala Lea in Veles. Počasi sem slekel jamarska oblačila, ki so bila povsem preznojena. Spoznal sem, da sem doma pozabil rezervna oblačila, zato sem zaprosil Valerijo za suho majico, ki mi jo je tudi posodila. Življenje je postalo lepše in toplejše. Čez čas sta se nam pridružila še Jaka in Maks, ki sta bila zadovoljna z opravljenim delom. Po krajšem pogovoru smo se poslovili in odpeljali proti domu.
Za mano je še ena jamarska dogodivščina, ki sodi med bolj zanimive.
 | |
| Foto Jaka Jakofčič |
Ni komentarjev:
Objavite komentar