26 oktober 2021

Lesjakova štabirnica

13.10.2021, sreda

Zlatko, ki prečesava del Dobrovelj, je že nestrpno pričakoval, da pogledamo vhod, ki nam je ostal odprt od poletnega raziskovanja. Gre namreč za območje, kjer je Kecejeva jama in Brezna 1, 2 in 3 pri Kecejevi jami.

Namreč takrat sta z Jankotom odmaknila večjo skalo in gledala sta v kratko stopnjo, za katero je bila klančina. Ker nam je zmanjkalo časa, da bi pogledali ali gre za novo jamo ali že registrirano Lesjakovo štabirnico, smo čakali kar do oktobra, da razčistimo, za kaj gre. Tako se je zbrala ekipa in parkirali smo nižje od Martine hiše, kjer je bil poletni tabor na Dobrovljah. Tam smo zavili v gozd in sledili Zlatku po gozdnih vlakah, ki so kot pajkova mreža, razpredena med vrtačami. Zlatko je kar naštudiral te gozdne vlake in tako smo prišli v območje Kecejeve jame.

Tam je Janko označil, kje je vhod v jamo. S Tejo sva smuknila v jamarsko opremo in se spustila v jamo. Že po vhodni klančini sva vedela, da sva v Lesjakovi štabirnici, ne gre za novo jamo. Ker pa je načrt dokaj pomanjkljiv, sva se odločila, da jamo ponovno izmerimo. Najprej pa sva se lotila iskati nadaljevanje. Hitro sva opazila, kam voda odteka. Ko je Teja vrgla kamen, ki sem ji ga podal iz luknje, je prav sredi spodnje dvorane zamolklo zadonelo. Mogoče gre samo za en zamašek. Potem sva še malo premetavala kamne in videla, da je v jamo odtekalo veliko vode in da se vidi nekaj manjših odtočnih rovov.

Mogoče pa ji le posvetimo malo več časa na poletnem taboru na Dobrovljah, saj nekje tu mora biti večja jama, saj je kar na kupu 5 jam. Nato sva se lotila meriti dvorano, ki premore tudi nekaj jamskega okrasja. Zajela sva večje stranske rove, ki so prej manjkali. Pri vhodu naju je čakal Veles, ki naju je pomagal potegniti ven skozi manjši vhod.

Domači kolenčniki

Namerila sva 48 metrov poligona. Med vračanjem smo se ulovili v mrežo vlak in naredili malo večji krog do avta, kjer nas je že lovil mrak, ki daje vedeti, da se dnevi hitro krajšajo.

Sedaj smo uspeli s tablicami označiti in popraviti lege vseh 5 registriranih jam in vse, kar bomo tu okoli našli, bo novo. Zlatko že išče nove vhode.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Zlatko, Maks Jamski

20 oktober 2021

Obisk Snežnika


Snežnik je za nas oddaljen kot Sibirija. Zato tja nikoli ne zahajamo. Ko pa smo dobili povabilo od Mitja, da skupaj pogledamo eno brezno, smo se z veseljem odzvali, da z zelo dobrim poznavalcem vidimo to oddaljeno planoto. Tako sva s Štajerske krenila s Filipom S. in na Vrhniki pobrala v neki lovski koči še Žiga, ki je tam preživljal slavje rojstnega dneva. Med tem, ko sva ga iskala med ležečimi trupli ljudi, sva požela uspešen val negodovanja, preden sva našla Žigovo truplo in ga vzbudila k življenju. Tako smo bili kompletni: brata Solar in jaz. Pred leti sem jaz njiju vozil naokrog, ko sta bila še tečajnika, sedaj pa sta me onadva peljala naokrog.

Na Rakeku smo se srečali z Mitjem in še enim jamarjem, ki je prihajal iz Borovnice. Nato smo v Ložu nakupili nekaj za pod zob, popili kavo in se trudili odgovarjat na radovedna vprašanja natakarice. Radovednost se ji ni nič potešila, ko ji je Mitja razlagal, da gremo iskati migrante, le zmajala je z glavo, kako smo neresno čudni jamarji. Nato smo mimo gradu Snežnik zavili v prostrane gozdove Snežnika. Mi, ki smo bili prvič tu, smo se čudili, kako je velik. Občutek smo imeli, da nas vodi samo ena cesta, ampak iz izkušenj z našimi Dobrovljami vemo, da je tu polno odcepov in se lahko hitro izgubiš. Nato smo sredi ničesar parkirali in se odpravili gozd. Vreme je bilo čudovito, pravo jesensko, sonček je grel mrzel veter, ki nas je hladil. Med potjo sem razmišljal, zakaj sem Mateji podal dvome, kakšno bo vreme.

Po polurni hoji smo prišli v razbiti teren in pred nami se je odprl prelep prelom. Na začetku je bil vhod v brezno z imenom Ždrocla 3. Tam smo se razporejali v ekipe in Mitja je že razmišljal, če nas ni malo preveč. Sem se že ponudil, da grem malo naokrog pogledat za kakšno jamo. Naenkrat se je privlekla megla in zavladala dnevu. Jesenski lep dan je izginil in nič se nisem več počutil krivo, da sem Mateji podal dvome o slabem vremenu. Tudi moja želja, da grem malo naokrog, je izginila. Najprej sta v jamo švignila Mitja in Filip. Žiga se je zavil v bundo in lovil še zamujeni spanec, jaz sem pa jamarju iz Borovnice razlagal o naših jamah. Nakar je prišel klic iz jame, da lahko pridemo tudi mi v jamo. Spust v enovito 80-metrsko brezno je bil res prekrasen. Gladke stene, samo spustiš se v črnino. Spodaj je bilo še za vzorec snega, prve raziskovalce pa je ustavil, kar zajeten zamašek snega, zato ni bilo možnosti, da najdejo nadaljevanje.

Mitja je plezal nekje višje nad nami v okna. Jaz sem odšel proti dnu in gledal, kje pleza Mitja. Prišel je nad dnom, tako da s zgornjimi okni ni bilo uspeha, saj so se povezala s trenutnim dnom. Mi je pa dalo misliti, kam bi lahko odtekala voda. Odmaknil sem na robu en kamen in zadaj se je nekaj videlo. Na pomoč sem poklical Filipa in Žiga, premaknili smo nekaj kamnov in že se je zadaj videlo nadaljevanje. Poklicali smo Mitja, naj pride pogledat, kje gre jama naprej.

Kamen je skozi meander padel v brezno. Kolikor smo lahko, smo skopali, ampak za prehod bi bilo treba še nekaj pripomočkov. Tako je ostalo sedaj za drugi obisk. Nato smo se vrnili do avta, megla ni bil prehuda, saj je bila višje od nas. Od tam pa smo zavili do bunkerja, kjer smo preživeli večer ob toplem pasulju.

Nedeljsko jutro smo se zbudili v rahlem sneženju in zopet meglenem dnevu. Tako se je plan za nedeljo, da pogledamo še eno jamo, opustil, saj ni bilo smiselno riniti v takem vremenu do jam. Večji del nedelje je minil v jamarskih debatah ob prijetnem ognju. Hvala Mitju za vodenje in še pridemo kaj na obisk na oddaljeni Snežnik.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

12 oktober 2021

Jesenski vikend na Korošici

25-26.09.2021 in 04.10.2021

Prehod v Bronasti prst (Brezno Šubidu)

Komaj smo čakali, da izkoristimo zadnje tople dneve v planini in gremo v Brezno Šubidu. To brezno nas je mučilo, ker je v delu Bronasti prst še vedno zelo težavna ožina. Na letošnjem taboru Korošica 2021 so se jo lotili širiti že v tretje oba naša Filipa in Simon, ampak le toliko, da je s težavo skozi prišel Filip Solar. Prvič sta načela ožino Gregi in Žiga. Nato sta lani v jesenskem času nadaljevala Lea in Žiga in se tudi prerinila skozi, nazaj pa sta le z mukami splezala ven. Tokrat pa smo želeli, da jo končno razgrizemo in omogočimo normalno napredovanje.

Tako smo skoraj še v nočnem času odšli od doma Simon, Žiga in jaz proti Korošici, iz Kamniške smeri pa je prihajal Benjamin. Ko smo prispeli, smo si privoščili obilen zajtrk in s Praga je že prihajal Beni. Potem smo še oskrbniku Filipu pomagali betonirati temelje za nosilne stebre, ki bodo podprli streho nad kontejnerji, da ne bo sneg naredil kakšne škode. Po koncu dela smo se spakirali in jo mahnili pod Lučkim dedcem jamam naproti. Najprej smo zavili do Treh vhodov, kjer smo pobrali vrvi in jih odnesli v Brezno Šubidu, ki je trenutno najbolj aktualna jama. Beni je pri vhodu ugotovil, da je nekje zgubil pas, tako da se je obrnil do koče pogledat, kje ga bo našel. Ni bil pa edini, jaz sem pozabil gojzerje, tako da sem v planinah bil z Žigovimi teniskami.

Petkova jama

Da ne bi čakali, sva se z Žigom spustila do ožine. Tam sva imela tehnične težave pri delu. Tako sem se vrnil na površje in srečal Benija, ki svojega pasa ni našel. Posodil sem mu mojega. Najprej se je branil, ampak sem ga le prepričal, da gre pogledat, kajti tudi če ne bo šlo prežvečiti ožine, bo videl lepote jame. Simon pa je med tem že smuknil proti koči in šibal proti Molički planini iskati pastirja, da bi ga povprašal, če ima kaj piva. Toplota dneva se je z vsakim odmikom sonca izgubljala. V mraku sta se do koče vrnila Beni in Žiga, ki tehničnih težav nista mogla prebresti. Zakuril se je ogenj, da smo pridobili toploto, ki se je z umikom sonca izgubila. Tam je bilo tudi veliko drugih nejamarjev, ki so spraševali, kako je v jami, kje so jame itd… smo pa izvedeli tudi odlično novico, da v nedeljo zjutraj prideta še Mateja in Teja.

Proti Meandru gladkih copatkov

V nedeljo se nas je nabralo več in smo sestavili dve ekipi. Simon in Žiga sta šibala proti Šubiduju, mi pa v Petkovo jamo. Tam smo imeli za izmeriti vhodni del, ki je kar precej razvejan, na nekaterih mestih pa razbit. Z Benijem sva se spustila do mesta, kjer smo na taboru končali in se nato plazila po rovu v notranjost jame, tokrat v zgornjih delih. Ko sva prišla do mesta, kjer se jama odpre, mi ni dala miru ena luknja. Odšel sem do tja in videl, da mogoče pa je le kaj zadaj. Ko sem premagal luknjo, pa presenečenje. Zadaj se nadaljuje zelo lep meander, iz katerega piha. Ker nisem bil primerno obut, nisem kaj preveč plezal po Meandru gladkih copatkov, kot sem ga poimenoval. Dal sem prostor Mateji in Teji. Napredovali sta, nato pa je Teja zlezla 4 metre navzdol in 1 meter do konca ji je zmanjkalo, da bi prišla do dna. Je pa opazila, da se nadaljuje v normalnih širinah. Veselje, saj lahko prav ta meander gre proti Trem vhodom. Sedaj sta v jami dva meandra za pregledat. Zgoraj in spodaj. Jama pa sedaj meri že 180 metrov dolžine in še ni konec.

Meander gladkih copatkov

Počasi smo se vrnili do koče, kjer smo si skuhali kosilo in čakali na novice iz Šubiduja. Žiga je bil zelo mrk, ko se je vrnil. Podloga za pomoč pri širjenju je padla v nadaljevano brezno. Tako sta kar hitro zaključila z delom. Še svoj obrok hrane je prepustil kužku Jacku, ki pa se ni preveč sekiral. Veseli smo bili uspeha v Petkovi jami in da sta punci prišli gor, ker smo tako lahko naredili dve ekipi in sta pogledali meander.

Ampak pozabiti se vseeno ni dalo ožine in je zadaj nekje v glavi glodala misel o neuspehu. Kar kmalu v ponedeljek sva z Žigom že naložila opremo v nahrbtnike in šla proti jami. Vreme je bilo napovedano bolj za silo. Kar kmalu je megla zapirala poglede in od nje se je stekalo, da sva bila hitro mokra do spodnjih hlač. Poleg pa naju je spremljal še veter, ki je na Korošici imel največjo moč. Tik pod breznom, ko prideš v razdrapan svet, kjer je vse isto, pa sva iskala pravi kanal. Tam sva nekajkrat zaokrožila, da sva se zanesla po Žigovem dobrem občutku. Sledilo je najhujše - sleči se do spodnjih hlač in se čimprej obleči v topli podkombinezon.

Zajtrk od Žiga
Ožina v Bronastem prstu

Redko se zgodi, da želiš iti v visokogorsko jamo zato, da se malo pogreješ. V jami je teklo iz vseh špranj. Do delovišča sva prišla kar hitro in Žiga se je lotil dela. Tokrat je šlo odlično. Po dveh urah je ožina bila odpravljena. Če štejem še neuspelo širjenje, lahko rečemo, da v šesto gre rado. Nato sva si vzela čas in počasi opremljala nadaljevanje jame. Za ožino je 3-metrsko brezno, ki se nadaljuje v 6-metrsko brezno. Tam pridemo v večje brezno, ki je zatrpano. Lahko opazujemo skale, ki so naložene in so zabasale brezno. Del nanosa pa se je že strdil s sigo. V tisto brezno se spustiš še 20 metrov in si na dnu. Opaziš, kam je odtekla voda, ampak nadaljevanje je zatrpano s kamenjem. Filip pa se je spustil v manjšo cev ob tem breznu, slučajno se mu je pod ritjo usulo kamnje in našel je nadaljevanje v še eno 15-metrsko brezno.

Nadaljevanje: Drugi brat

Ampak tam nas čaka zopet nekaj dela, da pokukamo v nadaljevanje. Sedaj je jama pripravljena, ta cilj smo dosegli. Po 6 urah v jami se stanje zunaj ni kaj veliko spremenilo, le da se je megla dvignila malo višje. S preoblačenjem si nisva dala veliko opravka, samo zmetala sva stvari v nahrbtnik in odhitela čez Desko v dolino. Po 2,5 urah sva do avta prišla že v temi in prijetno utrujena se vrnila domov.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski, Teja