23. april 2020

Žlička



19.04.2020, nedelja
V nedeljo smo se zbrali po dolgem času. Odpravili smo se na samotno lokacijo Ljubijskega grabna. Naš namen je bil sprehod do jame, ki smo jo opazovali pred časom z nasprotnega hriba. Predvidevali smo, da se jama nahaja malo višje od Konečke zijalke. Tako smo prečkali Ljubijo in zagrizli v hrib. Lahko bi rekel, da je bila ta pot ena lažjih v primerjavi s tereni, kakršni se najdejo sicer v Ljubijskem grabnu. Ko smo se približevali Konečki zijalki, smo vsi opazili, da smo v času izolacije izgubili nekaj kondicije in pridobili nekaj kilogramov.
Konečka zijalka, ki ima res ogromen vhod, nam je nudila prostor za odmor in počitek. Tako velike vhode ima kar nekaj jam v Ljubijskem grabnu, a jih pogosto opazimo šele, ko smo čisto blizu.
Nato smo nadaljevali pot nad Konečko zijalko in kmalu smo že opazili vhod jame, katero smo želeli preveriti in izmeriti. Simon in Žiga sta po gamsji stezi prva dostopila do jame, za nas ostale je Lea napeljala vrv. Tako smo kmalu vsi stali v jami, ki smo jo poimenovali Žlička. Ime je dobila po spodnji zajedi, katere oblika se lepo vidi, ko jamo opazuješ iz razdalje. Zajeda je namreč izrazito žličkaste oblike. Sama jama je votlina, ki se nadaljuje v rov, ki se kmalu zoži v neprehodne dimenzije. Vhod v jamo je res velik, pred vhodom pa je bilo veliko gamsjih bobkov, ki so nam dali vedeti, kdo je gospodar strmih pobočij Ljubije. Na skalah je že pričel v živo rumeni barvi cveteti avrikelj, ki je v sorodu s trobentico.
Žlička
Iz objema jame smo se razgledovali po teh zanimivih hribih in na drugi strani reke Ljubije se na isti nadmorski višini lepo vidi veličasten Velesov hram. Po opazovanju in razmisleku smo oblikovali teorijo o večjem jamskem sistemu, ki je nekoč potekal tod, a se je s tem, ko si je voda utrla pot med dvema hriboma, zrušil, od njega pa so ostali ti veliki vhodi.
Počasi smo se spustili nazaj dol do zajetja Ljubije. Vsi veseli, da smo malo potrenirali vrvno tehniko in se malo sprehodili. Dober občutek pa je bil tudi zato, ker je z nami bil Filip Kuntu, ki je pred kratkim opravil še zadnji izpit na medicinski fakulteti in s tem zaključil z univerzitetnim izobraževanjem, za kar mu vsi jamarski kolegi iskreno čestitamo!
Zapisal: Lea in Maks Jamski ; Foto: Lea in Filip

13. april 2020

Požrešna vrana



13.04.2020, ponedeljek
Sva si rekla z Leo, da čisto brez jamarstva čez velikonočne praznike pa res ne more biti. Tako sva se odločila, da greva do Požrešne vrane nekaj kamnov zvaliti ven. V tej jami smo prvič kopali 27.02.2019. Potem nekako nismo našli časa za njo, čeprav se nahaja blizu doline. Nahaja se namreč pod vasjo Tešova na Vranskem. Pri Požrešni vrani gre pravzaprav za skupek treh večjih požiralnikov. Dva sta v večini sestavljena iz zemlje in zato zasuta. Ta tretji, ki pa je malo višje, pa je zasut z kamni. Ko smo prvič nos porinili vanjo, smo videli, da kamne lahko hitro odstranjujemo in odprla se nam je manjša kamrica. Za nadaljevanje pa so nas ustavili večji kamni, ker nismo imeli vrvi za pomoč pri izvleku in smo za takrat končali.
Sedaj sva se bolje opremljena lotila kopanja v nadaljevanju. Med našo odsotnostjo je v jamo voda nanosila kar nekaj listja. Tako sem na začetku malo zakopal v napačno smer. Ko sem potisnil nos v pravo smer, sem začutil prepih in že videl med kamni rov, kateremu moramo slediti. Kmalu so se pojavile skale, težke kot slon. Zato sva se z Leo zamenjala, da je ona navezovala v jami, jaz pa sem vlekel ven te kamnite slone kot osel.
Tako sva počasi iskala kamen za kamnom in ga vlekla na svetlo. Poglobila sva za 2 metra ta podor. Prepih je bil več kot odličen. Malo nižje od naju pa je Lea slišala že curljanje vode. Tudi že neki rovi, ki obetajo, so se pokazali. A preden bi lahko prišla do njih, naju je začela mučiti lakota. Ker je sedaj ostala velika radovednost, ki se jo bo kmalu dalo potešiti, se bomo kmalu vrnili na to naše delovišče.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea Pavrič