Prvi udor se je zgodil v Kamniku. Klical me je Amadej, da si je z očetom ogledal eno luknjo, ki se je udrla med urejanjem pašnika. Takoj sem zastrigel z ušesi in že se je iskal prost popoldan, da se pogleda, kaj se skriva, saj naj bi kamen padel 15 metrov globoko. Navezali smo stike z jamarji iz Kamnika. Lastniku zemljišča se je mudilo, da čimprej povemo, kako je z jamo, mi pa nikakor nismo v polnih urnikih našli časa. Ampak v strahu, da se jamo zasuje, smo počistili urnike in našli čas za jamo. Z Amadejem, njegovim očetom Hermanom in Benjaminom sem se dobil v Kamniku. Odpeljali smo se do mesta, kjer nas je počakal možakar s terenskim vozilom. Zmetali smo robo na prikolico in se odpeljali do vhoda. Namreč Amadej je ocenjeval, da bo potrebno širjenje in zato smo s sabo nesli kar nekaj opreme. Ko smo prišli do vhoda, me je presenetilo, kako debela plast ilovice je bila nad jamo. Če ne bi planiral s kopačem, verjetno ne bi nikoli odprl vhoda. Ko sem z nogo ocenil, da se bo dalo spustiti skozi vhodno ožino, sva z Amadejem smuknila v opremo, napeljala vrv in se že spustila skozi ožino, za njo pa se je jama razširila v zvon. V sosednje, 5 metrov globoko brezno je bilo potrebno prekopati nekaj blata in kamna. Ampak je Amadej brez problema smuknil skozi. Na dnu se jama nadaljuje skozi ozko špranjo, skozi katero pihlja jamski zrak, kar daje vedeti, da nekje je še nadaljevanje jame. Potem je sledil povratek iz jame. Amadej je še bolj »frišen«, zato še ni vedel, da bo povratek skozi ožino veselica, saj navzdol pomaga gravitacija, blato pa samo podmaže, da lažje smukneš skozi. Navzgor pa je veliko težje. In tako je tudi bilo, stlačiti se skozi vhodno ožino nazaj je šlo po milimetrih, lepo počasi. Namerila sva 23 metrov poligona in 15 metrov globine. Nato je Raje uredil, da so vhod nad jamo zaščitili z betonskimi cevmi in jo pokrili. Dobra praksa, kako se jamo lahko ohrani, ne pa zasuje in jamarji poskrbijo za ves potreben material, da se jamo ohrani. Hvala tudi JK Kamnik, ki je z lastnikom vzpostavil to dobro prakso in naslednjič če pride do udora, naj vas ne bo strah obvestiti jamarje.
Naslednji udor je bil na Dobrovljah. Našega šepetalca jam, Zlatkota, je kmet o udoru obvestil že pred časom, ampak zopet je trajalo, tako smo si ogled jame rezervirali na taboru Dobrovlje. Namreč že tretje leto se zberemo pri naši članici Marti, ki smo ji hvaležni za gostoljubje, in nato pregledujemo teren tam okrog. Zlatko je trenutno naš največji poznavalec jam na Dobrovljah in zbira vse informacije od domačinov za jame. Tako ga je kmet obvestil, da se je na robu pašnika udrla za čelado velika luknja. Polni radovednosti smo se odpravili do luknje. Tam pa presenečenje. Zadaj se je videl večji prostor. Odkopali smo toliko, da sva lahko s Simonom smuknila v notranjost. Presenetilo naju je 17 metrov globoko brezno, in to zelo prostorno. Na tleh pa vse zasuto z zemljo. Namerila sva 18 metrov dolžine in 17 metrov globine in celo kar hitro sva vstopila v jamo. Stene se bile polne blata in jama je nastala na očitnem stiku dveh kamnin: apnenca in tufa. Zato sva po povratku poslala v jamo še Leo, da si ogleda, kako čudne geološke strukture je jama. Ostali smo se martinčkali na sončku. Potem smo se odpeljali do Marte na kosilo. Po kosilu sta se nam pridružila Nina Vodopivec, Žiga Birsa in naš jamar Mihael. Žiga je prišel z namenom, da s piščalko zaigra v jami. Izbrali smo Kecejevo jamo, ki naj bi včasih služila za svetišče. Tako smo odšli in med potjo še pogledovali za kako jamo. Kot vedno se Kecejeva jama malo skrije, zato je potreben čas, da se jo najde. V notranjosti smo nato imeli pravi mistično doživetje s piščaljo. Kar obsedeli smo po koncu igranja in se predali vsak svojim tokom misli. Prav prijetna izkušnja. V večernem času pa so se pridružili še Janko, Valerija in Gregi. Pogledali smo si predstavitev našega lanskega raziskovanja.
Naslednji dan se je iskalo in prečesavalo teren in pogledovali smo za novimi vhodi. Po kosilu je imel pri Marti predavanje pater Karel Gržan. Zanimiv tabor na prelepi lokaciji. Hvala Marti za gostoljubje in se vselimo ponovnega obiska.
Zapisal: Maks Jamski
Foto: Benjamin Lap, Lea in Veles
