Rakunovo brezno pri Polzeli s Francijem Horvatom

Pred časom mi je Maks Petrič omenil Rakunovo brezno, ki je kapniško zelo bogato. Seveda sem takoj zastrigel z ušesi, toda zaradi dejstva, da gre za brezno, me je malce stisnilo pri srcu. Moje jamarsko znanje je zelo šibko, toda med jamo in breznom pa že razlikujem. V jamarski literaturi je podobnih primerjav in razlag veliko. Spusti v brezna so običajno, če se ne bojiš globine, dokaj enostavni, povsem drugače se je vrniti na površje. Če gre za nekaj metrov žimarjenja, to ni prevelika ovira, kadar pa govorimo o 20, 30 ali še več metrih, pa je to že lahko težava. Maks mi je sicer govoril o 15 metrih, kasneje sem na jamarskem katastru zasledil podatek, da je brezno globoko 38 metrov.

Ker se je bližalo novo leto, sem želel leto 2020 dostojno jamarsko zaključiti. Poklical sem Maksa in ga pobaral, če gremo obiskat Rakunovo brezno. Kljub temu da smo imeli prepoved prehajanja občinskih mej zaradi korona virusa, se je takoj navdušil nad mojo idejo. Dogovorila sva se, da gremo v brezno 18. 12. 2020 ob 10. uri, naše snidenje pa bi bilo pred trgovino Tuš na Polzeli. Zdaj se je bilo potrebno psihično pripraviti na tovrsten spust. Na spletu sem našel nekaj podatkov in fotografij, ki so me prevzele in mi niso pustile spati.

V petek smo se ob dogovorjeni uri dobili pred trgovino Tuš na Polzeli. Vsa fotografska oprema je romala v Maksov avtomobil, prav tako moja malenkost. Najprej sem vprašal kolega, če bomo samo mi štirje: Maks, Lea in njun sin Veles, ki je star komaj dve leti. Prepričan sem, da je »mališan« obiskal več jam v tem kratkem času, kot jaz v vsem svojem življenju. Res je, da se s tem nisem obremenjeval, prepustil sem se dogodivščini. Predvidel sem, da bova z Leo sama šla v brezno, Maks in Veles pa naju bosta spremljala samo do prvega sidrišča, in tako se je tudi zgodilo. Najprej smo se odpeljali do Rakunove domačije oziroma do gozda, kjer smo se preoblekli in temeljito opremili. Poleg zaščitne obleke je name romal plezalni pas, žimar (prižema), številne popkovine in podobna jamarska oprema. Izgledal sem kot okrašena novoletna jelka z naglavno svetilko na čeladi. Vsa moja fotografska oprema je šla v transportno vrečo, kajti izkušnje iz predhodnih obiskov jam so me izučile, da je to nujno potrebno. Maks in Veles sta že odšla v gozd, medtem ko sem si sam še nameščal ščitnike za kolena. Končno sem bil pripravljen in sva lahko z Leo krenila na pot. Hoje do brezna je bilo malo, toda pogled nanj pa je bil povsem nekaj drugega. Spolzka skala pri vhodu me je malce skrbela, da ne bi prehitro končal kje na dnu brezna, toda nič takšnega se ni zgodilo. Res je, da po nekaj metrih spusta prideš na polico, od koder samo slutiš, za kako globoko brezno gre. Lea je pripravila vrv za spuščanje, kajti v steni in v stropu je bilo urejeno sidrišče s tremi svedrovci. Kolegica se je hitro spustila do prve etaže in pripravila vse potrebno za nadaljnji spust in za moj prihod. Maks mi je pokazal, kako se jamarsko spušča v globino, je pa nekoliko drugačno, kot sem ga vajen pri alpinizmu. Spust do Lee je bil kratek, toda mi ni povzročal kakšnih težav. Na prvi etaži sem pristal na izpostavljenem »balkonu«, od koder se brezno spusti več kot 30 m globoko. Ker so bili svedrovci na stropu nekoliko odmaknjeni stran, si moral dobesedno zanihati in se nato spustiti v globino. Malce sem si pomagal s tem, da sem nekoliko splezal navzdol, da ni bilo tako velikega nihaja. Omenjen zračni spust je bil hitro za mano, pristal sem na dnu brezna, kjer se nahaja kar velika dvorana. Dokaj hitro se mi je pridružila Lea, tako da sva skupaj iskala prehod v sigasto bogato »kamrico«. Ko sem najprej pogledal, nisem videl ničesar, kar bi omogočalo prehod, šele čez čas je Lea videla stopinje na melišču, ki so vodile navzgor. Prva kamrica je bila dokaj zasigana in Lea mi je pri lepih kapnikih nekajkrat pozirala. Nato se je bilo potrebno splaziti do druge kamrice, ki je bila še bolj kapniško bogata. Žal se je pri plazenju skozi ožino nekaj »špagetov« odlomilo. Alenka Jelen bi dejala, da je šlo 1000 let dela narave v pozabo, kar seveda drži. Poleg številnih kapniških tvorb so me najbolj prevzele podobe »jaslic«, ki so se bohotile nad mano. Ker pa je bilo pred božičem, bi si jih kar odnesel domov, če bi lahko. Zanimiva je bila tudi sigasta zavesa, ki pa zaradi svoje debeline ni prepuščala svetlobe. Lea me je opozorila na »orgle«, gre za lepo kapniško tvorbo s številnimi »piščalmi«. Vse to lepoto sem beležil z dvema fotoaparatoma. Ker so bili časi številnih posnetkov razmeroma dolgi, so se mi po kakšni uri fotografiranja spraznile baterije v fotoaparatu, malce kasneje pa tudi na bliskavici. Izjemno dobro mi je služila čelna svetilka, ki sem si jo sposodil od Dušana Mastnaka. Pri dolgih osvetlitvah je bilo potrebno tako imenovano »štrihanje«, da na fotografiji ni bilo prevelikih temnih predelov. Za konec sva si pustila veliko dvorano, kjer je nastalo nekaj zanimivih posnetkov, še posebej ko mi je Lea pozirala na vrvi. Finale tega dne pa je bilo, vsaj zame, vračanje na površje. Ker še v življenju nisem žimaril, je bila njegova tehnika povsem nekaj novega. Kolegica mi je vse lepo pokazala in demonstrirala, nato pa izginila nekje skozi odprtino v stropu. Vse bolj me je stiskalo pri srcu, ko me je poklicala, naj ji sledim. Stopno zanko sem si lepo namestil na čevelj, toda to je bilo premalo, da bi se odpeljal v »nebesa«. Najprej sem bil štorast, da je bilo veselje, končno se mi je uspelo dvigniti nekaj metrov in že sem sopel kot nilski konj. Ker pa kar tako ne odneham, sem se trudil dalje. Počasi sem dojel smisel žimarjenja in prav tako napredoval proti Lei. Nekajkrat sem obvisel kot prekajena salama na podstrehi, toda ko sem se nadihal, sem nadaljeval z žimarjenjem. Hitro sem spoznal, da sem se za tovrstno telovadbo pretoplo oblekel, kajti po hrbtu mi je že tekel znoj. Čez čas se mi je le uspelo povzpeti do Lee, toda velika težava je bila, kako se namestiti k njej na »balkon«. Po več poizkusih je Lea spoznala, da bova ta manever morala speljati tehnično, kajti viseče stojišče je zame bilo novo in zahtevno. Končno nama je uspelo, da sem se ji pridružil pri sidrišču in se pošteno nadihal. Lea mi je sicer omenila, da bi v prvi etaži še kaj pogledala, pa sem odklonil, ne vedoč, kaj zamujam, to sem spoznal šele doma. Naslednjih pet metrov žimarjenja mi ni povzročalo težav, prav tako tudi ne izpenjanje. Malce je imela Lea smolo, ko je uho svedrovca snemala iz stropa, ji je ta padel v globino in se je bilo od njega potrebno posloviti. Pri vhodu v brezno sva napravila nekaj dokumentarnih posnetkov osvajalcev nekoristnega sveta ter se napotila do avta, kjer sta naju čakala Maks in Veles.

Doma sem bil sicer vesel, da je za mano prvo brezno, toda malce razočaran, ker nisem videl najlepšega predela Rakunovega brezna, ki se nahaja v prvi etaži. Ponoči sem slabo spal, ravno zaradi svoje neumnosti. Naslednje jutro sem poklical Maksa in mu pojasnil svojo nejevoljo in željo za ponoven obisk. Dogovorila sva se, da se podava v brezno v ponedeljek, 21. 12.,2020 ob 12. uri. Vedel sem, da bo tokrat manj naporno, saj ne bo potrebno žimariti 30, temveč le 5 metrov.

V ponedeljek dopoldan me je poklical Maks, če lahko preloživa najin obisk za eno uro, kar sem seveda sprejel. Kasneje sem spoznal, zaradi številnih obveznosti tega dne, da mi je ta čas popolnoma ustrezal. Ko sem se pripeljal na Polzelo, me je kolega že čakal, toda bil je sam, Lea in Veles sta ostala doma. Odpeljala sva se do Rakunove domačije oziroma do gozda, kjer sva parkirala. Zopet sva si nadela nase jamarsko opremo, pozabila nisva na vrv in fotografsko opremo. Pot do brezna je res kratka, komaj se kaj ogreješ. Pri vhodu so naju čakale vlažne skale in zemlja. Splaziti sva se morala do sidrišča, kjer sva lahko vsaj normalno stala. Maks je uredil vse potrebno za spust in že sem bi na vrsti jaz.

Samo spuščanje mi ni povzročalo težav, le z izpenjanjem sem se nekoliko namučil. Ko se mi je kolega pridružil na prvi etaži, sva malce pogledala za izgubljenim ušesom, ki je pri našem zadnjem obisku padel v globino. Ker ga nisva našla, sva se napotila do prekrasnega rova, ki me je tako očaral na spletu. Kapniško je zelo bogat, njegova posebnost je, da je visok kakšen meter, določeni predeli pa so še nekoliko nižji. Ker po rasti nisem ravno majhen, mi je »sprehajanje« po njem povzročalo nekaj težav, kajti bal sem se za kapniško okrasje. Najprej sem naredil nekaj fotografij in ugotovil, da bo potrebna dodatna osvetlitev. Maks je razvrstil dve luči na koncu rova, da je moj fotoaparat lahko zaznal in izostril kapnike v ozadju. Pred zanimivimi sigastimi tvorbami mi je kolega pridno poziral in »čim manj dihal«. Kapniki v tem rovu so res enkratni, motivov mi kar ni hotelo zmanjkati. Nato sem se z Maksom odplazil na drugo stran rova, kjer je prav tako veliko kapnikov vseh mogočih oblik in barv. Najprej sem fotografiral kapniške bodice, ki so me malce spominjale na argonitne ježke. Ko mi je zmanjkalo idej, sem se samo obrnil na drugo stran, kjer so, poleg sigastega stebra, bile še številne druge kapniške tvorbe. Zaradi belo-rjave kombinacije sige je bilo potrebno kar nekaj poizkusov, da sem nastavil ustrezno belino. Sledilo je še nekaj Maksovega poziranja, ki je to delo odlično opravil, prav tako je zadostil vsem mojim fotografskim »muham«. Res je lepo, če imaš takšnega spremljevalca, ki te razume in ti pomaga pri ustvarjanju. Po nekaj urah fotografiranja sva malce blatna in vesela, vsaj jaz, pospravila fotografsko opremo in odžimarila v »nebesa«. V gozdu se je že pošteno mračilo, tako da je bilo preoblačenje pri avtu sila zanimivo. Na Polzeli sva se poslovila in si obljubila, da še obiščeva kakšno jamo. Maks in Lea hvala vama za to doživetje.

Zapisal: Franci Horvat ; Foto: Franci Horvat

Potep po blatnih deloviščih

Jama na Slomniku
Iz Mlinarjevega rova
Jama na Slomniku

V petek smo končno v plan postavili kopanje v Dihalniku Keramika, ki smo ga letos kar malo zanemarili. Pa sem v tisti navdušeni naglici pozabil na vrtalnik, kar pomeni, da bo Keramika morala še malo počakati. Upam, da nam tega ne bo zamerila in se od užaljenosti še bolj zaprla. Da pa ne bi gledali v zrak, kar zardi pomanjkanja sonca pozimi ni tako zanimivo, smo se preusmerili v Mlinarjev rov. Tam potrebujemo zgolj motiko in zidarsko zajemalko.

Dobro smo se zavedali, da zaradi odjuge lahko pričakujemo blato. Ampak saj nismo iz sladkorja. Že na začetku je kazalo, da bo blatno. Najbolj pestro pa je bilo tik pred vstopom v del z imenom Epruveta, kjer zdaj kopljemo. V kotanjici na dnu rova je ponavadi majhna lužica, tokrat pa je bilo polno razmočenega blata, ki je ustvaril pravo drsalnico. Prvi sem jaz zlezel do mesta, kjer se kopa. Ker pa sem se počutil ujet kot slon v premajhni sobici, sem prepustil kopanje Leji. Ker je lokacija kopanja na vrhu rova, ni toliko blata, temveč bolj zemlja, kar nas je razveselilo. Zrak je, kot ponavadi, bil precej slab, na trenutke pa je od nekod prineslo svež in s kisikom obogaten zrak, kar nam je vsakič dalo nov zagon. Teja je ležala v rovu tik nad blatno kotanjico, kjer je bila njena naloga, da sprejme polno transportko zemlje od Leje in jo preko sebe preda meni v roke. Jaz pa sem se plazil po razmočenem blatu od Teje do mesta, kjer sem praznil transportko in gradil gradove iz zemlje. Teja je bila prvič v tako blatni jami in ji je prenašanje te umazanije šlo odlično od rok. Po 5 urah kopanja so se Leji – kopaču izpraznile baterije. Zato smo se soglasno strinjali, da končamo s kopanjem. Napredovali smo za 1 meter, saj je rov do vrha zatrpan z zemljo in se trenutno nahajamo tik pod stropom meandra. Pri raziskovanju sledimo lepo oblikovanim rovom, ki jih je zasula fina zemlja, ki je prišla po številnih ozkih pritočnih rovih. Sedaj smo se že izognili kaminom, iz katerih je nasulo zemljo in pričakujem, da se bo kmalu kaj odprlo. Ven smo prišli v hladen zimski večer. Mokro blato nas je še dodatno hladilo. Zmetali smo vse v vrečke in se odpeljali čimprej na vroč čaj. Naslednjič pa upamo, da bomo že videli, kam naprej. Tokrat smo zaključili tretjo kopaško akcijo v tej jami.

V soboto smo zagrizli v hrib Slomnik in sicer v Jamo na Slomniku. Prejšnji večer sem v Mlinarjevem rovu razlagal Teji o Jami na Slomniku, in sicer kakšen balzam za dušo je ta jama. Suho delovišče, čista jama, kot gospod polniš vreče in jih pripravljaš za transport.

Tako smo počasi s hitrostjo Velesovega koraka stopali po grebenu vse do konca Velikega Slomnika, kjer se odpre pogled na Liboje, mi pa v mislih že v lepem suhem delovišču. Iz jame je tokraj lepo pihalo ven. Leta 2018, ko smo bili v tej jami v podobnem času, je vleklo zrak noter. To se dobro spomnimo, ker se je Janko nad jamo prevrnila jeklenka s plinom in je prineslo vonj nam v jamo pod nos. Tokrat pa je jama lepo dihala.

Midva z Velesom sva se prva spustila do delovišča. Počakala sva še Rista in Leo, ki jima je že malo zbledel spomin na te stopnje. Ko smo se vsi skupaj nabrali na dnu jame, sem pogledal v delovišče. Tam je bilo jezero.

Te lepe sanje, kako bomo danes kopali v suhem delovišču, so se razblinile. Tako smo sklenili, da danes ne bomo kopali. Smo pa lahko videli, kako lepo diha jama. In to iz zgornjega stranskega rova, kjer smo enkrat že širili. Nadaljevali potem nismo, ker smo se lotili kopanja spodnjega zamaška. Tokrat pa smo sklenili, da naslednjič zopet gremo širiti zgornji rov.

Strojanškovo brezno 2

Veles je preveril, če je močerad res zaspal v stranski luknji. Prešteli smo vse pajke in kobilice in odšli ven iz jame. Na poti smo opazili še en dihalnik, ki res močno diha. Pot je bila blatna in dol smo se kar pridrsali, če ne bi bilo dreves, ki so nas ustavljala. Vsekakor se vrnemo kmalu na Slomnik.


 

Za nedeljo pa je Alenka predlagala, da spet gremo na Dobrovlje do kmetije Strojanšek, kjer smo letos že raziskovali. Ob vlaki smo si takrat ogledali novo brezno, ki smo ga poimenovali Žovneško brezno nad Strojanškom. Ime je dobil po Žovneškem gradu, iz katerega izhajajo znameniti Celjski grofje. Nato smo se lotili pregledovanja terena. Malo nas je bilo strah, saj so na nasprotnem hribu imel lovski pogon. Smo pa med pogovorom z lovcem, ki smo ga prosili, da nam pove, kje je varno se gibati, dobili nasvete še za nekaj jam. Nato smo previdno hodili in se držali stran od podrasti, da nas nebi zamenjal za divjad. Gospodar kmetije, Janko, nam je pokazal dihalnik pod kmetijo. Domačija je že dobro znana, saj so notri poleti spuščali steklenice pijače, da so ostale hladne v vročih poletnih dneh. Luknjo imenujejo hladilnik. Tokrat pa se je ven valila para in bi lahko notri segrevali čaj. Nato smo z Jankom še kramljali o enem breznu, ki ga nam pokaže ob naslednji priliki. Potem nam je povedal malo zgodovine iz teh krajev. Je rekel, da se je med vleko lesa zataknilo v hrib deblo hrasta. Ker je bil zemlja mehka, je vleko nadaljeval. Nato je iz zemlje poleg debla izruval še lončeno cev, ki je od znotraj imela celo glazuro. Ta lončena cev je bila kasneje dokaz, da je do grada Žovnek bil speljan vodovod in tako je imel grad celo tekočo vodo. Potem nam je pokazal lipe, ki jih naj bi posadili Turki, ki naj bi šli mimo kmetije in si pod njo postavili tabor. Naj jih bi bilo tako veliko, da je za vsakim drevesom bil privezan po en konj. Ti turki so si mimo kmetije utirali pot po Dobrovljah, ker je bila takrat dolina dokaj močvirnata in preveč izpostavljena, da jih bi opazili. Turki so nato nadaljevali pohod vse do Dunaja. Ta zgodba naj bi pri Strojanških šla iz roda v rod. in bilo smo veseli, da smo jo slišali še mi. Je pa iz kmetije lep razgled po Spodnji Savinjski dolini. Pokazal nam je še, kje so nekoč sadili hmelj in imeli v tem hribovitem svetu kar nekaj njiv, ki so jih orali z voli, česar se še Janko spomni. Kmetija je namreč na 550 metrih višine na popolnoma kraški površini. Delo tukaj je bilo naporno, je pa bilo takrat več ljudi, ki so delali. Sedaj pa se težko najde nekaj pridnih rok za pomoč. Tako smo zaključili z izvidnico in se kar kmalu vrnemo in izvemo kaj novega, predvsem ko ne bomo prišli do avtov umazani do ušes.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Risto, Lea, Maks Jamski

Motniška jama

Kako smo prišli do Motniške jame?

V nepremičninskem oglasu o prodaji hiše smo videli, da je poleg hiše v oglasu navedena tudi jama. Ni preteklo veliko vode, že smo se peljali v Motnik. Motnik je zadnja vas v občini Kamnik in leži pod razvalinami starega gradu. Grad naj bi postavili Motniški gospodje. Grad prvič omenijo v pisnih virih leta 1340 kot "vest ze Moetnik"; leta 1430 kot "turn zu Mottnikh", leta 1564 pa kot "gschloss". Postavljen pa naj bi za varen prehod skozi Tuhinjsko dolino. Motnik je imel tudi rudnik rjavega premoga. Kraj pa je razcvet doživel med 15. in 19. stoletjem , ko je skozenj potekala najpomembnejša prometna povezava med Štajersko in Kranjsko. Kraj naj bi dobil ime po motnem potoku, ki je sedaj reguliran. Potoku je ime Motnišnica.

Tako smo se pripeljali v Motnik, idilična mirna vas na robu vseh večjih prometnih cest. Nismo še zapeljali v vas, ko smo videli hiško in jamo, ki smo jo iskali. Lastnik je dovolil, da splezamo mimo hiše do jame. Gre za krajšo jamo. Vhodni del je dolg 6 metrov in se nato zatrpano konča. Ker smo bili prvič v Motniku, smo se še sprehodili skozi vas. Ko smo prišli do sredine vasi, pa zagledamo pod grajskim hribom na drugi strani ceste jamo! Že smo šli mimo psa, ki nas je oblajal, proti jami. Pri pregledu smo opazili, da jamo nekdo uporablja, saj je v njej na novo sezidana škarpica, vhodni del pa je lepo urejen, skorajda pospravljen.

Lotili smo se merjenja in potem bi poiskali kakšnega domorodca iz Motnika in povprašali, kako je s to jamo. imeli smo srečo, da nas je z druge strani Motnišnice nagovoril sosed Primož. Je povedal, da jama v vasi ni znana, saj je bila pred regulacijo Motnišnice čisto zaraščena in ni bila vidna ter dostopna kot sedaj. V njej pa si je sosed uredil poletno rezidenco in se v njej hladi pred pripeko vročih poletnih dni. Pozimi pa se v višjih delih jame ustvarja pravi topli žep in na koncu jame je prav prijetno toplo, tako da bi v hladnih nočeh brez problema prebil noč v jami. Tudi imena še ni imela, tako smo se strinjali, da damo jami ime Motniška jama. Primož je še povedal nekaj malega o zgodovini kraja, da so v Motniku bili ljudje nekdaj povečini rokodelci in obrtniki, zato so tudi zelo ponosni. Povedal je tudi za bližnji rov, ki naj bi šel nekdaj vse do gradu. Smo se dogovorili, da pridemo naslednjič in potisnemo nos v ta rov. Našo pozornost so pritegnile tudi slikarije v jami. Ker je domačin Primož povedal, da jama pred regulacijo Motnišnice ni bila znana, sva naredila nekaj fotografij, da smo jih kasneje pokazali gospodu Jamniku. Da pa ne bi kar odšli domov, smo se povzpeli do gradu, kjer se še vidi ostanek obzidja. Naslednji dan pa smo preverili te slikarije, naredili preizkus in ugotovili, da niso tako stare, kot smo si želeli. Tako smo tudi končali z raziskavo Motniške jame. Bomo pa prišli še mimo, ko bomo šli pogledat rov, skozi katerega naj bi ljudje bežali iz gradu.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Maks Jamski