Fotoshooting v Veternici z Luko

Ker je trenutno najbolj aktualna jama na Štajerskem, Veternica, v večji meri raziskana, je napočil čas, da fotografsko ovekovečimo lepote te jame. Za to opravilo se je kot najprimernejši zazdel petek, 20.1.2017.
Napisal sem sms, v katerem je bilo vabilo vsem, ki so se vedno želeli preizkusiti kot modeli, povabil sem ljubitelje jamske fotografije iz štajerskega konca ter ostale radovedneže, ki še niso videli lepot te jame, pa so se javili, da bi jih radi videli.
Vabilu se je odzvalo veliko jamarjev in tudi Luka se je ponudil, da bo prinesel s sabo fotoaparat in dobro voljo. Tako sva z Leo skočila še po reflektorje, se ustavila pri Alenki, kjer smo predebatirali plan, malo napisali še opis jame in že hiteli pred jamo, kjer smo se zbrali. Ker se nas je nabralo kar devet, smo se razdelili v skupine z različnimi nalogami.
Z Alenko sva šla še popravljati nekatere vizure. Luka je bil šef slikanja, ker je prinesel največji fotoaparat, Lea desna roka. Jurij, ki je bil z nami prvič v jami, je bil lučkar, da je si lahko v odlični svetlobi ogledal čar jame, da ga bo močneje potegnilo v jamarski svet. Goran in Vesna sta pozirala. Tako so se lotili slikanja delov nad Jezerom.
Nato jih Lea peljala še v Spovednico. Jurij, kot začetnik, je že mislil, da je to puzanje po ozkem blatnem rovu njegov krst, ampak Luka mu je rekel, da naj bo potrpežljiv s krstom. Nato so se pomaknili še v vhodni rov Podgrajskega kevdra v čereh mladega jamarja. Tam se je zaradi padanja vode čutil močan prepih.
Gregi je peljal Žigo po jami, da si ogleda ta jamski labirint. Ko sta se z Gregom vrnila, je Žiga že razmišljal, ali bo tudi Sodnek takšen labirint ali bo samo zelo dolg vodni rov, ki bo pripeljal pod Brezno presenečenj. To vprašanje še ostaja in odgovora se že vsi veselimo z nadaljnjimi raziskavami, ki nas čakajo v Sodneku. Nato sta se pridružila nama z Alenko in smo skupaj še pregledali par detajlov ter izmerili nekaj delov za preseke.
Ko smo si ogledovali Orgle, smo slišali, da se foto ekipa že vrača. V Cerkveni dvorani smo še debatirali o nadaljnjih načrtih. Nekatere nas je pritegnil Jurij s škrati, orki, vitezi itd… in se nam je že začelo motati po glavi, da bi te Jurijeve kostume - prijatelje povabili v jame. No, več o tej stvari bomo drugič, je se pa že porodila nova ideja, ki se kotali pa glavi.
Ko smo prišli ven, smo hitro odšli v toplo picerijo. Tam smo Jurija presenetili s krstom. Njegov boter Luka si je izboril en udarec in tako smo ga pred vsemi obiskovalci picerije nažgali z vrvjo po riti. Verjetno so si ljudje mislili, da k jamarjem pa ni za iti.

Na akciji smo bili: Goran Stojanović, Luka Ložar, Jurij Kocbek, Vesna Slapnik, Alenka in Grega Jelen, Lea Pavrič, Žiga Solar in jaz.
Zapisal: Maks Jamski Foto: Luka Ložar – Alkimist – zaradi avtorskih pravic slik vas še enkrat opozarjamo, da jih ne kopirate.

Mediji pišejo: Tradicionalni spust in Veternica

Iz Utripa Savinjske doline 25.1.2017. Nekaj malega o naših zimskih aktivnostih za širšo javnost.

Začeli z raziskovanjem v Sodneku

Zgodbo o jami Sodnek smo začeli pisati že novembra 2015. Leta 2016 so sledile 4 spodletele akcije. Vedno nam je preprečil obisk jame čuden splet okoliščin ali je začel padati dež itd… No, seveda se nismo dali. Zato smo takoj to leto, ko je zaradi mraza upadla voda, šli najprej v izvidnico. V izvidnici, ki smo jo naredili 6.1.2017 zvečer, je bil dober odziv - voda je padla zelo nizko. Tako smo se zmenili, da gremo raziskovat naslednji petek, 13.1.2017. Ko je prišel petek 13., je zjutraj začelo deževat. Nemo sem gledal skozi okno in malo se mi je od jeze temnilo. Spremeniti nisem imel mogel nič, razbiti kaj pa bi bilo nesmiselno.
Zato sem čakal in gledal radarsko sliko, ki je v popoldanskih urah napovedovala sneg. Žigi sem poslal sms, naj se ne ustraši, da gremo v jamo, tudi če so ceste zasnežene, gremo. V jami se je voda dvignila za 20 cm, ampak nič ni ovirala naše namere. Do tja, ker sva bila s Filipom v 2015, nismo šli, ker bi se morali na pol uleči v vodo in se tlačiti na ovinek. Sklenili smo, da je jama zelo velika in da si bomo pot malo olepšali že na začetku. Tako smo odmetavali kamne iz razpoke in čepeli v vodi.
Na začetku nas voda s 6 stopinjami ni nič motila. Tudi nizke zunanje temperature in sneg nas niso zanimale. Mi smo glodali v razpoko in sanjali o nadaljevanju jame. V vodi smo opazovali ribe, ki so v jami našle toplo zavetje. Tako smo se trudili tudi, da jih ne bi preveč vznemirjali. Moramo povedati za te ribe naši Maši, ki je velik ljubitelj teh živali. Nato je nam padla telesna temperatura zaradi namakanja v vodi in ko smo pogumno stopili iz jame, nas je skoraj pobralo. Mraz, sneg, mi mokri ko miške, smo hitro hiteli proti avtu, ki smo ga pustili pri bližnjem avtomehaniku.
Ko smo videli luč v delavnici, smo potrkali na vrata in pohiteli do peči. Nas je začudeno gledal in se smejal, kajti lahko je v živo gledal znanstveno oddajo z odštekanimi raziskovalci, ki mokri hodijo po minusu in snegu. Sam pozna vhodni del jame, kajti v njo so kot mulci večkrat zašli, ampak po razpoki naprej niso upali. Je pa povedal, da je zelo vesel, da smo se lotili raziskovanja te jame in da se lahko pridemo v nadaljevanju še večkrat pogret. Nato smo dolgo razlagali naše velike upe te jame, iz katere teče potok, ki prečka veliko jamskih rovov, preden pride na plan in tem rovom bomo sledili.

Jamarili in raziskovali smo: Žiga, Lea in jaz.
Zapisal: Maks jamski ; Foto: Lea (nekaj slik je od izvidnice)

Zimska idila v Snežni jami – 2.del

Prvi obiskovalci Snežne jame v 2017. Možno si jo bo ogledati v začetku turistične sezone. Naj vas slike premamijo na prelep izlet v Snežno jamo. Najdete nas v osrčju planine Raduha.

Foto: Anton Podgorski

Za začetek v rov Novega upanja

V torek, 3.1.2017, sem nekako videl, da bi se lahko zbrali in odšli v jamo. Malo je bilo nerodno, ker sem se spomnil na dan, ko so ljudje šli po dolgem prazničnem obdobju v službe. Takoj ko sem poslal sms, me je klicala Katja, če mislim prav. Malo sem bil sem skeptičen, če nas bo zadosti, saj je v Kebrovi luknji, kjer kopamo nadaljevanje, zaželeno vsaj 5 ljudi. Najprej se je javil Goran in tako počasi naprej in hitro nas je bilo za poln avto. Na planino smo prišli v mrzel, temni večer. Ta mraz nas je prisilil, da smo se hitro preoblekli in jo mahnili proti jami. En za drugim in že smo bili v Rekordni dvorani, kjer smo slekli pase in se prestavili v Rov novega upanja.

Goranu sem po telefonu rekel, ko sva se pogovarjala o planu dela, da gremo sicer samo malo kondicirati v »Kebra«, ampak bomo mimogrede še ven nesli tri vedre blata. Najprej je rekel, zakaj bi nosil blato ven iz jame? Sem mu objasnil, da mislim ven iz rova, ne iz jame, da nič straha, saj ne bo pretežko. No, to omenjam, ker je po 15 vedrih vprašal, če sem se zmotil pri štetju, da so trije že šli mimo njega. Nato je Goran rekel, da če sem že mislil kopati, zakaj sem vzel samo eno vedro, lahko bi vzel dva in ne bi rabili vmes počivati, ko vedro potuje po človeški verigi? Potem so se začeli že pogovarjati, kako mi bodo kupili peskovnik, ker sem ga očitno v otroštvu pogrešal, da si tako želim kopati. No, jaz se nisem dal, skrbno sem pobiral blato in kamne in tako uničeval »štoflc«.

Po pavzi sem se umaknil in nadomestil me je Filip. Potem sem lahko tudi jaz prišel na vrsto z hecanjem tistega siromaka, ki je kopal. Zelo zabavno za nas, ki smo v vrsti čakali na material. Ampak Filip nam je hitro vrnil. V vedro je dajal samo težke kamne, ki so nam pobrali energijo in počasi smo utihnili. Ura pa je se že pomaknila blizu devet, zato smo se pomaknili iz rova v dvorano in si privoščili malo hrustanja priboljškov. Filip je še ostal v rovu, saj je začel gristi v eno skalo. Mi smo hrustali, iz rova je odmevalo kladivo. Kmalu je utihnil zvok kladiva in prišlo je sporočilo: »mahno sem se po prstu«. Prišel je ven s prsti, ki so z blatom pomešano rdečo barvo tvorili kaotično stanje njegove uboge roke. Ampak ,ko se je splaknilo z vodo, smo videli, da ni preveč hudo. Lea je uporabila znanje, ki ga je usvojila na vsakoletnem tečaju prve pomoči, ki ga imamo. Naredila je popolno imobilizacijo prsta in lahko je odžemaril ven brez pomoči JRS.

Tako smo zapustili prekrasno jamo en za drugim. Ven smo prišli v mrzlo noč, nebo pa je bilo posuto z zvezdami, ki jih je v zimskem času toliko več opaziti na nebu. V tej idilični noči smo zaključili našo prvo skupno raziskovalno akcijo v letu 2017 z željo, da nam čim prej uspe priti v nadaljevanje, ki je blizu, saj tako pravi prepih. Jamarili in kopali smo: Goran Stojanović, Den Vrhovnik, Filip Solar, Lea Pavrič in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Filip Solar