25 januar 2017

Začeli z raziskovanjem v Sodneku

Zgodbo o jami Sodnek smo začeli pisati že novembra 2015. Leta 2016 so sledile 4 spodletele akcije. Vedno nam je preprečil obisk jame čuden splet okoliščin ali je začel padati dež itd… No, seveda se nismo dali. Zato smo takoj to leto, ko je zaradi mraza upadla voda, šli najprej v izvidnico. V izvidnici, ki smo jo naredili 6.1.2017 zvečer, je bil dober odziv - voda je padla zelo nizko. Tako smo se zmenili, da gremo raziskovat naslednji petek, 13.1.2017. Ko je prišel petek 13., je zjutraj začelo deževat. Nemo sem gledal skozi okno in malo se mi je od jeze temnilo. Spremeniti nisem imel mogel nič, razbiti kaj pa bi bilo nesmiselno.
Zato sem čakal in gledal radarsko sliko, ki je v popoldanskih urah napovedovala sneg. Žigi sem poslal sms, naj se ne ustraši, da gremo v jamo, tudi če so ceste zasnežene, gremo. V jami se je voda dvignila za 20 cm, ampak nič ni ovirala naše namere. Do tja, ker sva bila s Filipom v 2015, nismo šli, ker bi se morali na pol uleči v vodo in se tlačiti na ovinek. Sklenili smo, da je jama zelo velika in da si bomo pot malo olepšali že na začetku. Tako smo odmetavali kamne iz razpoke in čepeli v vodi.
Na začetku nas voda s 6 stopinjami ni nič motila. Tudi nizke zunanje temperature in sneg nas niso zanimale. Mi smo glodali v razpoko in sanjali o nadaljevanju jame. V vodi smo opazovali ribe, ki so v jami našle toplo zavetje. Tako smo se trudili tudi, da jih ne bi preveč vznemirjali. Moramo povedati za te ribe naši Maši, ki je velik ljubitelj teh živali. Nato je nam padla telesna temperatura zaradi namakanja v vodi in ko smo pogumno stopili iz jame, nas je skoraj pobralo. Mraz, sneg, mi mokri ko miške, smo hitro hiteli proti avtu, ki smo ga pustili pri bližnjem avtomehaniku.
Ko smo videli luč v delavnici, smo potrkali na vrata in pohiteli do peči. Nas je začudeno gledal in se smejal, kajti lahko je v živo gledal znanstveno oddajo z odštekanimi raziskovalci, ki mokri hodijo po minusu in snegu. Sam pozna vhodni del jame, kajti v njo so kot mulci večkrat zašli, ampak po razpoki naprej niso upali. Je pa povedal, da je zelo vesel, da smo se lotili raziskovanja te jame in da se lahko pridemo v nadaljevanju še večkrat pogret. Nato smo dolgo razlagali naše velike upe te jame, iz katere teče potok, ki prečka veliko jamskih rovov, preden pride na plan in tem rovom bomo sledili.

Jamarili in raziskovali smo: Žiga, Lea in jaz.
Zapisal: Maks jamski ; Foto: Lea (nekaj slik je od izvidnice)

Ni komentarjev:

Objavite komentar