26 september 2020

Znanstveni članek izsledkov raziskav v Božični jami v Menini planini

 Živjo!

Z veseljem sporočamo, da je bil v reviji STUDIA MYTHOLOGICA SLAVICA izdan znanstveni članek izsledkov raziskav v Božični jami. Članek si lahko preberete na tej povezavi. Res, vredno branja! 



25 september 2020

Kebrova luknja z vsemi stranskimi rovi

20.09.2020, nedelja

Pa se je našel čas, da smuknemo na Golte, kjer raziskujemo. Tokrat v Kebrovo luknjo, da izmerimo še vse stranske rove in kamine, ki smo jih doslej raziskali, pa še niso bili dokumentirani. Predvsem pa, da izmerimo vzporedno Močvirsko brezno, ki se je opremilo lani.

Do jame so pred časom delali novo gozdno vlako. Med podiranjem je delavcem v jamo padel večji hlod in uničil leseno varovanje, ki pod vhodnim breznom zadržuje melišče in preprečuje padanje kamnov, smo se odločili, da tudi to uredimo.

Tako smo se zbrali v Mozirju in se odpeljali na planino. Bilo je precej toplo prav prijetno, da nas ogreje, ko se bomo vrnili iz hladnega brezna. Risto in Simon, ki sta šla naprej do brezna, sta že našla nekaj primernih sušic za uporabo zaščite. Tako smo lahko kar pričeli z delom, ko smo prišli še ostali do njiju. Popravili smo stopničko, da je prehod v spodnje dele zopet varen. Risto je medtem že korak naprej razmišljal o bolj trajnostni zaščiti, ki se jo bomo poslužili v prihodnosti.

Nato sva s Simonom odšla na dno v Rov 20-letnega šepetanja, kjer sva pričela z merjenjem jame. Valerija se je pri prečki obrnila in raje prisluhnila svojemu telesu, ki je reklo, da ima zadosti. Tako sta z Ristom šla nasproti Jožici in Velesu, ki sta bila zunanja ekipa. Lea je Tejo spremljala v globine. Teja je prvič premagovala tako velika brezna in šlo ji je več kot odlično.

Midva pa sva že bila v ožinah. Simon se je pred stopnjo ustavil, jaz pa sem šel na dnu preveriti, kako kaj požira blato, ki je zamašilo nadaljevanje. Naredilo je že lepo luknjico. Ker pa nikoli nismo tu poskušali kopati naprej, sem za hec malo začel odmetavati blato na stran. Potem sem brcnil v odtočno luknjo in vrnil se je zamolkli odmev. Zadaj je nekaj. Ker nisem imel orodja se še vrnemo naslednjič in preverimo, kaj je to odmevanje. Mogoče pa le na tem delu jama še ni rekla zadnje besede.

Nato sem zlezel ven in vlekla sva vizure do dvorane, kjer je pred vstopom v rov Simon nehote demonstriral padec, če ti zdrsne na spolzkem kamnu in 2 metra globoko poletiš čez skalo. Ker je bil padec kaskadersko uspešen, ni prišlo do poškodb, le v poduk, kako lahko en majhne zdrs v dvorani povzroči takšen spektakularen padec. Vode v jami danes ni bilo, le malo je kapljalo skozi zgornjo luknjo, kjer ponavadi teče razpršeni slap. Ko sva zaključevala merjenje dvorane, pa sva že slišala Tejo in Leo, da sta v zadnjem breznu. Simon je šel preveriti stanje na delovišču v Rovu novega upanja. Voda je končni del kopanja dodobra sprala. Nato je še Lea šla na delovišče in čutila prepih. Že smo bili navdušeni, da se vrnemo in nadaljujemo z kopanjem. Med vračanjem sva pred drugim sidriščem zavila še v Močvirsko brezno. Gre za lepo vzporedno brezno, ki se poveže z dvorano skozi zasigana okna. Celo brezno je posuto s karfijolami, stene so na nekaterih mestih snežno bele. Od tu sta tudi dva kamina, skozi katera še vedno po malem curlja voda. Namerila sva 47 metrov novih delov. Nato sva potegnila vrv ven in začela zapuščati jamo. Zunaj smo še ulovili sonce in se v Mozirski koči okrepili z dobro hrano.

Po novih meritvah je Kebrova luknja z vsemi kamini in stranskimi rovi ter vzporednimi brezni dolga 313 metrov, globina pa zaenkrat še ostaja 130 metrov. Na vseh deloviščih pa kaže, da mogoče tudi to spremenimo.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea in Risto

18 september 2020

Vikend skok na Korošico in ostalo rovarjenje po podzemlju

12.-13. september 2020 in teden pred tem...
Podlasice smuknemo v vsako luknjo!
Pretekli teden se je že začel jamarsko, ko je Filip v ponedeljek šel kopat prehod v nadaljevanje v Turkovo jamo v Nazarjah. Pravi, da glavo lahko potisne skozi in zadaj se odpira meander. Da se bo vstopilo v ta meander, bo pa potrebno še malo razširiti prehod.

 

 

Nato se nas je v četrtek nabralo nekaj, da smo s Francijem Horvatom šli na jamsko foto ekspedicijo. Tokrat smo šli v Solčavo. Boris je med potepanjem opazil zanimivo jamo, ki je s svojim jamskim okrasjem bila kot nalašč za Francijev objektiv.

Povabili smo tudi naš jamarski podmladek in odšli v Solčavo proti jami. Po gamsji stezi smo prišli do pečine, kjer smo našli vhod. Skozi podrti rov smo poplezali gor in dol in kmalu prišli do res lepe dvorane, ki je jemala sapo. Previdnost je bila potrebna, da ne bi preveč poškodovali teh belih sten. Nad jezerom so se bahali lepi beli kapniki.

Z Valerijo sva z najmlajšimi Podlasicami predčasno zapustila jamo, da še ujamemo pomoč sonca, ko se bomo zunaj po gamsji stezi vračali do ceste. Zadaj v jami pa so Simon, Tilen in Teja asistirali Franciju, ki je lovil privlačne foto kadre. V dolino smo se vrnili v poznih večernih urah, veseli, da smo videli res lepo jamo in da smo malo pretegnili okončine, preden gremo v hribe.

Kar kmalu je prišla sobota. Plan je bil, da gremo v Brezno pod gamsovo čeljustjo z JK Kamnik skenirati spodnjo dvorano. Žiga in Lea pa bi med tem šla v brezno Šubidu.

Vhod v Egejsko jamo

Ambrož in Klemen sta šla že proti Korošici, ko smo mi po dolini še iskali vso potrebno opremo. Tako sta ravno sedla na klop v prelepem gorskem svetu pri požganem Kocbekovem domu, ko smo mi hiteli mimo planine Podvežak s presenetljivo normalno težkimi nahrbtniki. Ko smo prisopihali do koče, smo pri najboljšem oskrbniku Matjažu naročali še nekaj za navlažiti grlo in prva ekipa je že marširala proti Breznu pod gamsovo čeljustjo.

Alenka med merjenjem Egejske jame

Kar hitro smo prišli do Thorinove dvorane, ki navduši s svojo veličino. Tako sta tudi Klemen in Ambrož navdušeno opazovala dvorano. To dvorano je prva dosegla starejša generacija JK Kamnik in sta slišala kar nekaj zanimiv zgodb iz raziskovanj te jame. Meni je bilo zanimivo poslušati, kako so sedeli na polici, pod katero je 70 metrov brezna in čakali na prosto vrv. Med tem so gledali iskre, ko je kamen z vrha padel na rob police in odletel dalje v dvorano.

Brezno Šubidu

Da smo dobili občutek, kako bomo skenirali, smo si dvorano na hitro ogledali in nato je Klemen pričel z delom. Na eni merilni točki smo dobili do 250 milijonov točk. Naredili smo 11 stojišč. Ugotovili smo tudi višino, do katere skener doseže. Ker je dvorana na začetku visoka cca. 100 metrov, je bilo to previsoko. Lepo pa smo dobili dno in 3D pogled med oblakom točk, ki je objel vsak kamen, kar je bilo res zanimivo videti. Spočetka smo se namenili za sabo jamo tudi razopremiti, a smo ta plan opustili, če bo Marko Vrabec prišel še pogledat črne apnence.

Iz jame smo pokukali ob 18:00 in se pod vrhom Lučkega dedca poslovili. Jaz sem šel do brezna Šubidu in tam čakal, če bosta Lea in Žiga prišla mogoče iz jame. Ko je sonce zašlo, pa sem odšel proti Korošici. Tam je že gorel ogenj in kar nekaj druščine se je nabralo. Jaz sem nestrpno pogledoval, kdaj se bodo na Pragu pojavile lučke in poročale o napredku jame. Da ne bi čakanje bilo predolgo, sem lenobno postavljal šotor in malo pred polnočjo je le zazvonil telefon, da sta zunaj. Dal sem nekaj riža kuhat in ko sta prišla, sta bila tako utrujena, da nista mogla niti jesti.

Uspelo jima je razbiti ožino, za katero se je videlo brezno. Prav tako sta malo razširila prehod do ožine in navrtala sidrišče. Ampak da bi se stvar naredila užitnih dimenzij, je zmanjkalo baterije. Tako sta se zbasala v ožino, skozi katero se je že na poti navzdol bilo potrebno malo poriniti in se po vrvi spustila v 30 metrov globoko brezno, ki se nekje na sredini cepi v 3 brezna, ki pa se na dnu brezna ponovno združijo v sobici. Na dnu sobice se sluti zamašek, iz katerega sta potegnila za kamion kamnov, zato ju ni bilo ven tako dolgo. Med kamni se vidi prostor in sliši se odtekanje vode. Če kamen vržeš v luknjo, se kotali. To daje upanje, da je pod tem čepom še nadaljevanje. Ko sta bila dovolj utrujena od kopanja nadaljevanja, ju je čakala še pot nazaj gor skozi ožino. Z muko sta se potegnila iz ožine in se počasi vlekla iz jame. Tako je jama že globoka preko 100 metrov in v naslednji akciji bo mogoče šla že naprej. Sta rekla, da je nujno, da se ožino malo popravi, da še enkrat ne bosta lezla skozi njo.

V nedeljo zjutraj sem spakiral nahrbtnik in se odpravil čez Grofov


štant proti Egejski jami. Žiga in Lea sta si še lizala rane po naporni akciji v Šubiduju in sta počasi s težkimi nahrbtniki zapustila planino. Pred Egejsko jamo sem prišel v trenutku, ko sta iz druge strani prišla do nje Risto in Alenka, kot bo se 100% uskladili. Filip Kuntu je prihajal kasneje, saj je v Avstriji iskal uro. Zopet smo stali pred res lepim vhodom zijalke, iz katere tako lepo piha. Da se ne bi predolgo obirali, smo se lotili merjenja. Sama pot te vodi po preperelem rovu, ki je najverjetneje takšen zaradi zmrzali. Nato sva zavila v stranski rov, ki se vleče kar lep čas in je dokaj zoprn, saj se moraš po trebuhu plaziti po grušču. Je pa dobra lastnost, da imaš tik pred nosom vse kamne in si jih lahko ogledaš. Tako sva opazila, da so na koncu rova kamni že lepo zglajeni, kar je posledica močnih vodnih tokov, ki so skozi jamo tekli. Stranski rov bi sicer prišel ven skozi drugi vhod, ki je nižje od te zijalke, ampak je do vrha zasut. Z Ristotom sva povezavo sicer potrdila zvočno, ampak videla pa se nisva. Na koncu lahko še zaviješ v Rov čokoladnih karfijolc, ki pa se preveč zoži za prehod, vleče pa skozenj hladni prepih. Med merjenjem sva z Alenko slišala, da je v jamo prišel Filip. Ko sva se vrnila iz stranskega rova, sem merilno opremo predal Filipu in odšel zraven Ristota do brezna. Tam sta se Filip in Risto ustavila z raziskovanjem. Tudi tokrat pa smo bili dokaj omejeni z opremo, imeli smo samo vrv. Tako smo vsaj vstop v brezno očistili, saj smo naprej zvalili dva ogromna kamna. Nagledali smo si tudi, kako bomo naslednjič opremili. Vidi se pa, da za breznom je še nadaljevanje tega rova. Tako da naslednjič nadaljujemo, ko pridemo v jamo z več opreme, saj jama še ni rekla zadnje, posebej zaradi res močnega mrzlega prepiha, ki se ga čuti. Tako smo odšli proti Lučam na odlično pico v Lampo. Po pici pa smo se zapeljali še v Solčavo, kjer je Žiga videl luknje na drugi strani reke. Od daleč je zgledalo strašno veliko, od blizu pa le manjša zajeda v skalo. Po pregledu vseh lukenj in zajed pa so eni še šli do Šikančeve zijalke. Uspešen raziskovalni dan.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Franci Horvat, Risto Sovčev, Žiga Solar

08 september 2020

Pa so izpiti pod streho

05.09.2020, sobota

Prišel je dan, ko smo odšli na izpite. Veliko je bilo za nami dni, večerov, ko smo kot salame viseli na vrvi in razgibavali mišice in možganov. Največ pa smo se učili v jamah, ki smo med raziskovanjem pridno dobivali izkušnje, kaj vse moramo vedeti, da pridobimo naziva jamarski pripravnik in jamar.

Za pripravnika so to leto prišli na vrsto Tilen, Mateja in Benjamin.

Tilen se je navdušil za jamarstvo že v rosnih letih, ampak je mama rekla, da mora še počakati, da bo malo zrasel. S ŠJK Podlasica Topolšica se je srečal na metuljevih dnevih, kjer se je predstavljal naš klub. Tam je s takim žarom razlagal o svojem navdušenju, da smo bili zelo veseli, ko smo izvedeli, da imamo enega novega zagnanega jamarja na obzorju. Kmalu je bila priložnost in povabili smo ga v Veternico. Tam je doživel prvi stik z jamo. Po enem treningu vrvne tehnike pred Snežno jamo smo ga že vzeli zraven na raziskovalni tabor na Vodotočnik. Tam sva skupaj raziskovala Svižčevo popacanko, kjer sva po Tilnovi zaslugi prišla do konca. Čeprav me je moral čez eno ožino konkretno vleči ven, ni obupal, ampak je nadaljeval svojo jamarsko pot s svojimi 12 leti. Od takrat naprej je najbolj aktiven član in raziskal je že kar nekaj jam. Friderikovo okno je njegova prva jama, kjer je sam izmeril jamo in nato sestavil načrt. Zaradi zanimanja za izdelavo zapisnikov je v klubu dobil naziv pomočnika katastra. Raziskuje že v bolj zahtevnih jamah, kot je pri nas Brezno presenečenj in to leto je dosegel bivak na -180 metrov. Tako se je sedaj pridno pripravil in uspešno opravil izpit za jamarskega pripravnika.

Mateja se nam je pridružila na pohodu v spomin Rajka Bračiča na Moličko planino že leta 2015. Potem je prve jamarske korake začela v Železni jami. Kar kmalu smo se že spuščali v Rakunovo brezno s pridobljenim znanjem vrvne tehnike. Od takrat je vsestransko aktivna v klubu. Skupaj smo bili dvakrat na Madžarskem, Budimpešti in Blatnem jezeru, Bolgariji in v Romuniji. Šele to leto pa je dozorela odločitev, da opravi še izpit za jamarskega pripravnika. Tako so se pričele intenzivne priprave in na koncu jo je skrb za znanje prve pomoči držala še vso noč pokonci. To leto nam je namreč zmanjkalo časa, da bi izvedli klubski tečaj prve pomoči. Ampak mi smo verjeli in tako je tudi uspešno opravila izpit.

Benjamin je nova moč pri JK Kamnik. Spomladi se nam je pridružil na treningih in njegova volja do raziskovanja jam je botrovala, da je znanje hitro srkal vase. Kar hitro so poletni meseci minili in skoraj nam je zmanjkalo časa, da bi skupaj potrenirali še več. Ampak kljub temu je veliko treniral tudi na poletnih jamarskih taborih, kjer se je udeležil tako tabora na Korošici kot tudi tabora na Veliki planini. Že se nadejamo veliko skupne družbe med raziskovanjem.

Izpit za jamarja sta opravljala Filip Kuntu in Filip Solar.

Filip Solar se nam je pridružil že leta 2014 pri komaj štirinajstih letih. Prve korake smo naredili v Železni jami in kar kmalu smo skupaj se spustili v Osoletovo jamo. Nato smo preživeli kar nekaj časa ob ognju in kopanju Dihalnika Keramika. Pridno je obiskoval jame in pridobival potrebno znanje, ki ga potrebuje vsak dober jamar. Nato nam ga je bolezenski vrag za celo leto iztrgal iz naše družbe in komaj smo čakali, da zopet pričnemo nos tiščati v podzemlje. S svojo močno jekleno voljo se je vrnil in skupaj smo že merili novo jamo z imenom Brlog bratov Solar. Sedaj mladost kipi iz njega in skoraj je zmanjkalo časa, da bi ponovili vse, kar se je naučil v teh šestih letih jamarske poti. Sedaj pa že stremimo po težjih jamarskih podvigih.

Filip Kuntu je jamar iz Maribora, ki se je med hojo po hribih spraševal, kaj je pod to skorjo zemlje in kamenja. Tako je dobil kontakt od nas in skupaj smo najprej očistili Mornovo zijalko, nato pa sva ga Žigom peljala v Lokoviško jamo, da je videl tudi lepšo stran tega, kar se skriva pod hribom. Hitro se je učil in skupaj smo raziskali že kar nekaj koščkov podzemlja. Za nas pa je že veliko, da je končal študij medicine. Kar je Žigu prišlo prav, ko mu je v Treh vhodih padel kamen na prst. Tako mu ga je strokovno oskrbel in lahko je počakal na planini do konca tabora.

Čestitke vsem in hvala tudi JZS za izvedbo izpitov. Mi pa že gremo novim izzivom naproti.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski