23. november 2015

Brezno nad Maroltovo jamo

V soboto 21.11.2015 smo se zbrali Rok, Filip in jaz. Najprej smo mislili iti v Dihalnik Keramika, ampak dež ni ponehal. Zato smo šli malo višje v Brezno nad Maroltovo jamo. Pred vhodom je pihal jamski veter, ki je že Roka in Grega pritegnil, da sta pred davnimi leti odkopala vhod. Namen je bi, da gremo slediti prepihom seveda, kaj pa druge. Mogoče še to, da se skrijemo pred dežjem. Rok je ostal zunaj, ko sva z Filipom skočila v jamo. Ker jama še ni velika, je komunikacija z zunanjim svetom dobro delovala. Ko je Rok vprašal, kako je? Je Filip odgovoril, da notri je isto sranje, kot zunaj. Mislil je na vodne kaplje, ki so tekle po naju. Ko je Rok odmaknil dežnik od vhoda sva dobila še potoček. Med delom se je iz ene luknje pojavil čuden zvok, podoben vžiganju motorja (tako ga je opisal Filip) res zanimivo. Če bi bil sam v jami in brez izkušenj bi mogoče mislil, da te bo vzel "Mumek" *. Gibanje in delo nama je oteževalo blato, potok in mokre obleke. Nekaj časa sva vztrajala in pripravila teren za naslednjo akcijo. Če ne druga smo pričeli z novim deloviščem. Zakaj to delovišče? Ta jama se nam zdi zanimiva, ker se nahaja nad Maroltovo jamo in lahko predstavlja fosilne dele, saj v Maroltovi so znani samo aktivni deli. V Dihalniku Keramika ciljamo na vhod v aktivne dele. V tej jami pa želimo priti v fosilne dele. Jama je bogata z kapniki in prepih nam daje zagon. Ko sva prišla ven, neprepoznavna od blata, je začelo snežiti in temperatura se je spustila na 0 stopinj. Kolikor je bilo možno sva pohitela, pospravlja stvari in se začela šele ob čaju smejati, kakšna nora akcija je bila. Se vidimo naslednjič. Lahko pridite tudi samo meditirati, ženske zbijati stres, zaradi nesposobnih moških - imamo veliko kladivo in trdo skalo.

* Mumek - to je beseda iz okolice Negove, uporabljali so jo za otroke, Naprimer: Ne hodi do vodnjaka, ker te bo zgrabil Mumek.
Zapisal Maks Jamski

20. november 2015

Belojača

V soboto 14.11.2015 smo se odpravili v Belojačo. Jama se mi je po prvem obisku zdela zelo simpatična, je pa oddajala tudi energijo, ki pravi, da rabi raziskovalce. V tej akciji je bil plan, da se notri pelje dve simpatični gospodični in simpatičnega mladeniča. Šlo nam je odlično, mogoče je mladeniča malo tiščala klavstrofobija, ki pa jo je zelo dobro krotil in premagoval svoje meje. Na delu jame Obeliks sva z Jerco splezala v vhodni del rova Alkatrast in malo pošpegala, kako je opremljeno.
Pot smo nadaljevali naprej po jami, nekateri smo se ustavili pred Blatnim rovom. Tisti, ki smo ostali pred Blatnim rovom smo meditirali v mirni jamski temi, ki dobro dene razumu. Ostali trije, ki so šli naprej, so se nam s petjem pridružili na Križišču, kamor smo se prestavili po končani meditaciji. Od tam smo šli še v Desni rokav, kjer smo občudovali netopirje, ki so že prišli na zaslužen zimski počitek.
Ko smo se vsi zbrali, smo naredili še eno jamarsko sliko in nato odšli ven. Moram povedati, da tako hitro, kot je mladenič zapuščal Levi rokav, ga še nisem videl, in tudi proti izhodu se je pognal z rekordno hitrostjo. Bil je zelo vesel, premagal je samega sebe in dokazal, da vsi strahovi so v glavi in se jih da krotiti, punce pa so bile zelo navdušene nad količino čokolad. Moram poudariti, da to ni podkupovanje ali zavajanje.
Zunaj smo imeli še jamarski krst. Malo so se čudili, da te po taki turi še pretepejo s štrikom po ta zadnji.
Še nekaj o raziskavah, ki sem jih omenil v zvezi s to jamo: možno jo je povezati z Breznom nad Dominškom, ki leži nad Belojačo. V Belojači manjka profil in še nekaj lukenj bi bilo potrebno pogledati. Grega je bil medlo navdušen nad risanjem te jame ampak jaz mislim, da bo z veseljem pomagal. Na akciji nas je bilo 10: Grega in Andrej Ramšak, Jerica Koren, Vesna in Andrej Slapnik, Žiga Solar, Lea Pavrič, Ana Hrastnik, Vinko Kavčič in jaz, Maks Jamski, ki sem napisal kratke vesti dogajanja.

Maks; slikal Grega

13. november 2015

Čiščenje brezna Prepad v Jamah

7. november je bil lep, topel in pester dan, tako na Dleskovcu, Smrekovcu in na Dobrovljah (pa verjetno še kje drugje). Omejil sem bom zgolj na Dobrovlje, kjer sem bil zraven in tam, ob cesti, na idealni lokaciji ležeče brezno Prepad v jamah. Lokacija je idealna iz vsaj dveh različnih razlogov. Za jamarje je fajn, če ti do jame ni potrebni daleč ali dolgo hoditi in prenašati raziskovalne opreme. "Fajn" je pa tudi za tiste, ki si želijo znebiti svojih smeti, pa kontejnerja nimajo dovolj blizu.
Takšna je bila tudi žalostna usoda tega, že dolgo znanega brezna. Dogajanje se je začelo na pobudo Zavoda za varstvo narave, enote v Celju, ki jim je uspelo pridobiti finančna sredsteva za čiščenje ene od jam na našem raziskovalnem področju. Ker je takih jam kar nekaj, smo seveda tudi mi izbrali takšnega, ki bi ga lahko očistili in, ki je dovolj blizu ceste, da nam smeti nebi bilo potrebno daleč nostiti. Po izboru jame smo se, zaradi lege jame, povezali tudi z občino Braslovče, ki nam je takoj priskočila na pomoč s kontejnerjem in odvozom nabranih smeti, pa tudi z vrečami, pijačo in jedačo na koncu, pa z dogovorjeno željo po nadaljnem sodelovanju.
Skratka, v soboto smo se dobili pri Prepadu, kjer nas je ob cesti že čakal prazen kontejner. Ker že nekaj časa zelo dobro sodelujemo s Topolšani, so se nam pridružili tudi oni. Z občine Braslovče je bil z nami nekaj časa tudi predstavnik, ki skrbi za komunalo, pa tudi Braslovški župan, gospod Branimir Strojanšek, je prišel in nas razveselil tako s prisotnostjo kot s ponujenim povabilom, ki smo ga z veseljem sprejeli. Vse skozi pa je bila z nami tudi strokovna sodelavka Zavoda, Ljudmila Strahovnik.
Po namestitvi pritrdišča in dvižne vrvi sta se v jamo spustila Andrej in Rok, kasneje pa še Grega, Jurij in Jerica. Sprva smo smeti iz vreč stresali v samokolnico in jih z njo vozili do kontejnerja, kasneje pa smo jih nosili in praznili direktno v kontejner. Vsaj nam, ki smo bili zunaj ni bilo pretirano hudo, čeprav, je kdaj pa kdaj, tudi kaj neprijetno zadišalo, drugače pa je bilo tistim v jami.Iz jame so tako prihajali ostanki živali, predvsem kosti, plastika, kovinske posode pa še kaj, kdaj pa kdaj pa tudi kakšna zavezana vreča s katero je bilo potrebno previdno rokovati. Iz jame smo rešili tudi vsaj eno živo krastačo. Z delom smo hitro napredovali, sploh po tem, ko so bili v jami štirje "kopači".
Zunaj smo si čas krajšali z medsebojnimi pogovori, s kakšnim bombonom, s pecivom iz Topolšice in Alenkinim štrudlom (za pravopisne = jabolčni zavitek). Za pobijanje škodljivih bakterij pa je prav prišel domači Jaeger družine Petrič in tisti, ki ste ga za Vodotočnik namenila Žabija, pa mu je uspelo preživeti do tega dne. Ker pa smo, kar smo, sta Jurij in Jerica (pa verjetno tudi ostali), še malo raziskala brezno, ki smo ga zapustili čistega, kot že dolgo ni bilo.
Nabrali smo kakšnega pol kontejnerja smeti, kar je bilo sicer manj kot smo se bali, pa tudi kakšnih zelo svežih ostankov ni bilo. Akcijo smo skupno zaključili v Afriki, Galebi pa kasneje še s piknikom pred klubom, kjer sta se nam poleg Panke, ki je bila z nami tudi že prej, še Topolški Maks in Katja z novicami s Smrekovca.

Silvo; Slikal Silvo

10. november 2015

V deželi ni je

Na lepo sončno nedeljo smo se odločili, da se odzovemo na vabilo Ivana, ki nam je želel pokazati, kje je videl vhod v jamo, pred dvajsetimi leti. Zbrali smo se Janko, Valerija, Jerica in jaz, da preiščemo teren. Teren je bil v moji glavi bolj dostopen, nekje v gozdu. Ampak ne, bila je 70 metrov globoka stena. In po pogovoru z lastnikom smo pričeli z akcijo. Janko je šel pregledovati steno vizualno iz spodnje strani. In opremil sem za prvi spust in že sem slišal Jankota, da je stena totalno poraščena z bršljanom in da nič ne vidi. Iskanje je bilo zaradi te rastline zelo oteženo. Prvi spust se je še mano spustila Jerica in ugotovila, da se res slabo vidi. Steno smo zato pregledali tako, da sem se na 10 metrov razdalje spuščal in malo nihal levo in desno. Kmalu smo ugotovila, da nismo našli vhoda v jamo. Tako smo akcijo končali z novim koškom pregledane zemlje. Se slišimo v naslednjih dogodivščinah.

Maks Jamski
Totalno zaraščeno

Pogovor z lastnikom


čilanje

Spuščanje, spuščanje, iskanje, iskanje

čakanje na jamo

Pregledovanje okolice

opremljanje opremljanje, iskanje, iskanje

Skupinska te akcije

04. november 2015

Merjenje - Brezno nad Maroltovo jamo

29.10.2015 smo se najprej zbrali Žiga, Filip in jaz. Najprej smo pogledali novo jamo na pobudo Filipa in Žiga in ja poba imata nos. Jama šiba v nje bom drugič pisali, kajti jama je obširna. Potem sva Žiga in jaz šla zmeriti Brezno nad Maroltovo jamo. Jamo mi je pokazal Rok v začetkom tega leta. Odkopala sta vhod Grega in Rok, ker je zelo pihalo iz nje. Jama se nahaja nad Maroltovo jamo je po vsej verjetnosti del te jame. To imamo tudi namen raziskati. Vhod se nahaja čisto ob cesti in če dobro parkiraš lahko greš v jamo, kar iz avta. V jami sva namerila 16 metrov poligona. Je majhna jama zelo bogata z kapniki in živalstvom. Jama se nadaljuje v ozkem meandru, ki ga na tej akciji z Žigom nisva opazila. Po besedah Grega bi morala gledati za skalno lusko in bi opazila nadaljevanje. To bo delo za naslednji obisk te jame. V jami pa mrgoli pajkov, kobilic in tudi žabo sva opazila. Ko sem opazoval žabo, ki je bila na robu blatne klančine. Ta del je bilo mogoče preplezati samo z pomočjo vrvi. Tu sem se spomnil razlage jamarke iz Madžarske. Zelo nevarno je za punce, da ob takih nevarnih delih poljubljajo žabe. V tem primeru bi se princ, ki bi se razvil iz žabe, skotalil po blatni klančini in preden bi ga lahko peljala domov bi se potolkel. Zato punce ne poljubljat žab, kjer je ozko ali brezno ali batne klančine, saj preden ga boste peljale domov, ga bo prej reševalo moštvo iz JRS. Zapisal - Maks Jamski