7. november je bil lep, topel in pester dan, tako na Dleskovcu, Smrekovcu in na Dobrovljah (pa verjetno še kje drugje). Omejil sem bom zgolj na Dobrovlje, kjer sem bil zraven in tam, ob cesti, na idealni lokaciji ležeče brezno Prepad v jamah. Lokacija je idealna iz vsaj dveh različnih razlogov. Za jamarje je fajn, če ti do jame ni potrebni daleč ali dolgo hoditi in prenašati raziskovalne opreme. "Fajn" je pa tudi za tiste, ki si želijo znebiti svojih smeti, pa kontejnerja nimajo dovolj blizu.
Takšna je bila tudi žalostna usoda tega, že dolgo znanega brezna. Dogajanje se je začelo na pobudo Zavoda za varstvo narave, enote v Celju, ki jim je uspelo pridobiti finančna sredsteva za čiščenje ene od jam na našem raziskovalnem področju. Ker je takih jam kar nekaj, smo seveda tudi mi izbrali takšnega, ki bi ga lahko očistili in, ki je dovolj blizu ceste, da nam smeti nebi bilo potrebno daleč nostiti. Po izboru jame smo se, zaradi lege jame, povezali tudi z občino Braslovče, ki nam je takoj priskočila na pomoč s kontejnerjem in odvozom nabranih smeti, pa tudi z vrečami, pijačo in jedačo na koncu, pa z dogovorjeno željo po nadaljnem sodelovanju.
Skratka, v soboto smo se dobili pri Prepadu, kjer nas je ob cesti že čakal prazen kontejner. Ker že nekaj časa zelo dobro sodelujemo s Topolšani, so se nam pridružili tudi oni. Z občine Braslovče je bil z nami nekaj časa tudi predstavnik, ki skrbi za komunalo, pa tudi Braslovški župan, gospod Branimir Strojanšek, je prišel in nas razveselil tako s prisotnostjo kot s ponujenim povabilom, ki smo ga z veseljem sprejeli. Vse skozi pa je bila z nami tudi strokovna sodelavka Zavoda, Ljudmila Strahovnik.
Po namestitvi pritrdišča in dvižne vrvi sta se v jamo spustila Andrej in Rok, kasneje pa še Grega, Jurij in Jerica. Sprva smo smeti iz vreč stresali v samokolnico in jih z njo vozili do kontejnerja, kasneje pa smo jih nosili in praznili direktno v kontejner. Vsaj nam, ki smo bili zunaj ni bilo pretirano hudo, čeprav, je kdaj pa kdaj, tudi kaj neprijetno zadišalo, drugače pa je bilo tistim v jami.Iz jame so tako prihajali ostanki živali, predvsem kosti, plastika, kovinske posode pa še kaj, kdaj pa kdaj pa tudi kakšna zavezana vreča s katero je bilo potrebno previdno rokovati. Iz jame smo rešili tudi vsaj eno živo krastačo. Z delom smo hitro napredovali, sploh po tem, ko so bili v jami štirje "kopači".
Zunaj smo si čas krajšali z medsebojnimi pogovori, s kakšnim bombonom, s pecivom iz Topolšice in Alenkinim štrudlom (za pravopisne = jabolčni zavitek). Za pobijanje škodljivih bakterij pa je prav prišel domači Jaeger družine Petrič in tisti, ki ste ga za Vodotočnik namenila Žabija, pa mu je uspelo preživeti do tega dne. Ker pa smo, kar smo, sta Jurij in Jerica (pa verjetno tudi ostali), še malo raziskala brezno, ki smo ga zapustili čistega, kot že dolgo ni bilo.
Nabrali smo kakšnega pol kontejnerja smeti, kar je bilo sicer manj kot smo se bali, pa tudi kakšnih zelo svežih ostankov ni bilo. Akcijo smo skupno zaključili v Afriki, Galebi pa kasneje še s piknikom pred klubom, kjer sta se nam poleg Panke, ki je bila z nami tudi že prej, še Topolški Maks in Katja z novicami s Smrekovca.
Silvo; Slikal Silvo
Ni komentarjev:
Objavite komentar