22. junij 2016

Izpiti JZS v Gorjuši ali kako sem postala jamarska pripravnica

Izpiti JZS v Gorjuši ali kako sem postala jamarska pripravnica V soboto, 18.6.2016 so v Železni jami potekali izpiti JZS za nazive jamar pripravnik, jamar in USJD. Natanko 7 mesecev in 4 dni za tem, kar je moja noga prvič prestopila prag jame v Belojači. No, ni bilo čisto prvič, bila sem še kot majčkena skavtinja volčička (najmlajša kategorija skavtov) na taboru v Logarski dolini, kjer smo obiskali jamo, nimam pojma katero, a obisk se mi je vtisnil globoko v spomin *. Kdo bi si mislil, da bom spet kdaj lezla po blatnih rovih! Od Belojače pa do danes sem sledila ljubezni po kar nekaj jamah, spoznavala podzemni svet in se urila v vrvni tehniki. Tako je padla odločitev, da je čas, da opravim prvi preizkus.
Od podlasic bi sicer naj izpit za pripravnika opravljala tudi Mateja, vendar je naneslo tako, da se je Mateja veselila, dobro jedla in žurala na poroki, jaz pa nisem bila ta dan povabljena na nobeno poroko in sem pač morala švicat v Gorjuši.

Dan izpita se je pričel zgodaj. V bistvu se ni preveč ločil od prejšnjega dne, saj sem zaradi izpitno/dopustniškega obdobja in posledično pomanjkanja natakarjev v našem mladinskem centru skočila iz pisarne za šank in tam ostala do četrte ure zjutraj. Privoščila sem si dve urci spanja, en Shark in gasa proti Šentrupertu, kjer sem volan prepustila našemu predsedniku Maksu, sama pa brezglavo listala po Jamarski bazi znanja in Ne hodi brez glave v jame... Po prihodu v Gorjušo nas je najprej čakalo pisanje teoretičnega dela. Še enkrat se je pokazalo, da je pomembno sodelovati in ne zmagati, saj te le sodelovanje lahko pripelje do zmage. Tako smo kandidati pridno sodelovali in vsi opravili pisni del izpita.

Za tem smo se oblekli v polno jamarsko opremo ter se pokazali inštruktorjem. Na tem mestu sva z Maksom ugotovila, da je snel železni karabin, ko je čistil moj pas, ki ga je dan prej posodil Luki v Vetrnici, in ga pozabil dat nazaj. Hvala, Aleš, da si posodil karabin! Nato pa prva pomoč. Zanimivo in poučno. Čeprav upam, da je nikoli ne bomo potrebovali, je dobro takšno znanje redno obnavljati. Postavljali smo bivak in preverili vsebino našega kompleta prve pomoči. Naslednja preizkušnja je bilo izdelovanje vozlov. Seveda smo bili vsi štirje pripravniki odlično pripravljeni in bi totalno obvladali sceno, če nas ne bi namočil Maks, ki nam je pod nos porinil napačno izdelano šestico z dvojno zanko. Mislim, da s Črtom nikoli v življenju ne bova pozabila, kako se pravilno izdela, saj sva dobila pošteno predavanje. Še Coca-cola (to je pes) ga je s povešenim repom, očmi in ušesi poslušala, kako se šestica ne naredi. Zna bit, da je s tem preprečil kakšno jamarsko katastrofo... manj možnosti, da bomo kdaj potrebovali prvo pomoč!

In še zadnji del izpita, ki sem se ga vsaj jaz najbolj veselila. Poligon v Železni jami. Kljub utrujenosti od premalo spanja in boleči rami zaradi včerajšnjega cepljenja sem se navdušeno zagnala v steno. Prehod čez vozel navzgor, 1. sidrišče, prečka, 2. sidrišče, žemarjenje gor, 3. sidrišče ter spust dol čez vozel, ki je bil taktično v višini gledalcev na mostu, še eno sidrišče in do dna. Kot ponavadi je tudi tokrat prišel na obisk g. Murphy in zaukazal prsnemu žemarju, naj ne sodeluje z mano pri žemarjenju navzdol pred vozlom. Nič kaj zabaven občutek, ko ti 5 parov oči gleda pod prste in modruje, zakaj neki se žemar zatika. No, po centimetrih sem se le prigonila do vozla in se prehaklala čezenj. Končno na trdnih tleh pod nogami se odpravim do Aleša, da mi poda komentar in oceno. Poligon opravljen, seveda je pa še prostor za izboljšave. Huh, moram priznat, da mi je kar odleglo! Mislim, da si je oddahnil tudi Maks, ki spremlja vsak moj korak, me uči in spodbuja.

Hvala Maks za vse tvoje znanje, ki ga prenašaš na nas in za potrpežljivost, odličen inštruktor si!

* Ker mi radovednost ni dala miru, sem med pisanjem članka kontaktirala skavtskega voditelja iz tistih časov in izvedela, da je to bila Erjavčeva jama.

Zapisal: Lea; Foto: Maks Jamski

Zadnji trening pred izpiti

V nedeljo, 12.6.2016, smo planirali izvesti zadnji trening pred spomladanskimi JZS izpiti. Zjutraj je bilo vreme zelo kislo. Tako sva z Leo, ki je edina kandidatka za spomladanske izpite, odločila, da ne greva v mokro steno in se rajši prestavima na suho in toplo. Drugih kandidatov za trening ni bilo, tako sva rekla, da greva v Maribor.

Ker se da poligon narediti skoraj vsepovsod, sva se zavlekla na podstrešje MC Pekarne. Zelo dober prostor za trenirati. Mogoče bi na Savinjskem bilo več tečajnikov, če bi trenirali na podstrešju gostilne. Ali pa bi se vsi tečajniki že zataknili pred šankom in ne bi zmogli naprej. Začela sva z ogledom in planom. Najprej sva s telesi ometla pajčevino, prah pa so stresali iz tramov bendi, ki so se pripravljali na koncert.

Lei sem naredil odlično zaj* prečko. Tu sva naletela na oviro. Vedno, ko smo trenirali prečko, smo si lahko pomagali z izpetjem kratke popkovine tako, da smo nogo oprli v steno, rit malo dvignili in se izpeli. Sedaj je bila situacija drugačna, ker nimaš oporne točke. Malo sem razmišljal o možnostih. Za nasvet sem še poklical Uroša, za kar se mu zahvaljujem. Če ste v takem primeru, ni potrebno veliko komplicirati. Prestaviš ročni žemar pod sidrišče in si tako pomagaš izpeti kratko popkovino. Varovani smo na zavori in prsnem žemarju.

Ko je že bila kar dobro izmučena od prečke, si je naredila še vozel in se še tam malo namučila. Za zaključek sva potrenirala še aretacijo pol biča in vse vozle. Odlični trening, ki so ga na koncu popestrile radovedne natakarice, ki so hitro zbežale, ko sem jih hotel opremiti. Na štajerskem že dobro napreduje naslednja zlata jamarka, ki bo gnala kolesje jamarije na tem koncu. Trenirala sva: Lea Pavrič in Maks Petrič

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks Jamski

Veliki vikend za Štajersko jamarsko druščino

V soboto in nedeljo, 11.6 in 12.6.2016, so potekali izpiti za pripravnika reševalca in reševalca. Na ta vikend sta se tudi pripravljali dve izmed naših zlatih štajerskih jamark. Za nekaj mesecev sta se odrekli našim skupnim potepanjem po jamah in basanju s čokoladami in drugimi slaščicami. Svoj prosti čas, ki sta ga imeli za jame, sta porabljali za treniranje in gradnjo temeljev znanja za jamarsko rešavalno tehniko.

Vsi smo bili veseli njune odločitve, saj bomo tako na Štajerskem vsi bolj varno hodili po jamah. Tudi Bernardu je lahko v ponos, da njegov reševalni center sestavlja večina reševalk. Tako nam je vsem rastel ponos, da sta punci trenirali in vlagali trud na usposabljanjih, kjer sta s svojimi vprašanji črpale znanje in izčrpavale inštruktorje. Postajali sta vedno boljši in boljši. Samozavest v manevre jima je počasi zrasel. Tako sta tudi izpit opravili brez večjih zapletov.

Vse pohvale in čestitke, punci. Vso srečo v nadaljni poti, saj to je šele začetek, ki se je zelo dobro začel. Čestitke od Štajerskih jamarjev Jerici Koren in Katarini Kotnik. Vsi smo zelo zelo veseli in ponosni! Več o poteku dneva si lahko preberete na: www.sinigoj.si/2016/06/brez-povodca



Zapisal: Maks Jamski; Foto: Arhiv JRS

Raziskovanje v Ljubijskem grabnu

V soboto, 11.6.2016, smo šli raziskovati v Ljubijski graben. Tu je jam res veliko. To nam pravijo že vsi starejši člani, ki so raziskovali na tem območju. Namen tega dneva je bil, da pogledamo, kje je jama, ki bi naj bila nad Medvedjo jamo v Ljubijskem grabnu. Avtomobile smo parkirali pri vodnem zajetju Ljubija, kjer je tudi sotočje Ljubije in Kramarice. Od tam smo nadaljevali pot do izvira Ljubije. Od izvira smo še imeli cca. 200 metrov hoje. Tam smo se psihično pripravili in zagrizli v strm hrib. Valerija, ki je že bila v tej jami, je rekla, da bo rajši počakala. Počasi smo nadaljevali in si grizli v kolena. Vztrajno smo prišli do Medvedje jame. Janko je našel košček ravnine pod skalno steno. Tam mu je pogled pritegnila majhna luknja. Ko je posvetil notri, je videl, da se rov lepo nadaljuje. Na tem majhnem koščku ravnine smo se preoblekli v jamarske kombinezone. Odkopali smo listje in že sem se lahko stlačil notri. Ko sem se postavil na vse štiri, sem videl svetlobo. Jama je imela drugi izhod. Našli smo prelepi skozenjc. Celi rov je zasigan. Ko sem puzal skozi, se mi je že pridružil Gregi. Lea je slikala. Na drugem izhodu ali vhodu je že čakal Janko. Tako smo se po kratkem puzanju po podzemlju kmalu vsi znašli na toplem soncu. Ko smo vsi prilezli ven, smo začeli tuhtati o imenu jame. Gregiju sem naložil čast, da izbere ime.

Ko je tuhtal in tuhtal, sem ga vprašal, če je lahko Jelenov skozenjc. Ime sem izbral po njegovem priimku in tudi, ker je v bližini že Medvedja jama. Gregi se je strinjal in začela sva meriti. Namerila sva 15 metrov. Res zanimiv skozenjc. Ni pa bila to ta jama, ki smo jo prišli iskati, ampak vseeno lepo darilo. Lea in Gregi sta si šla še pogledati Medvedjo jamo, ki je dolga 30 metrov. Janko je rekel, da ga zebe, ker ima vso vlažno majico, ampak jaz mislim, da ga je skrbelo za Valerijo. Jaz sem šel iskat tisto jamo, v katero smo bili namenjeni. Zagnal sem se v hrib in s pomočjo drevesnih korenin in nestabilnih kamnov pod nogami sem prišel na sedlo tega grabna. Od tu sem nadaljeval po ozki stezi, ki so si jo ustvarili gamsi. Tu sem zagledal majhno ozko razpoko v strmem hribu. Ko sem odkopal listje, se je pokazal rov. Ker se je rov spuščal v -30 procentnem naklonu in na koncu zravnal, nisem bil čisto prepričan, če je sploh nadaljevanje. Zelo slabo se je videlo, kako je spodaj ustvarjena jamska pot te jame. Tako sem na pol s telesom ležal v jami in preračunaval možnosti obračanja, če rov ne gre naprej. Ali bom lahko prišel nazaj ali bom zataknjen z glavo navzdol čakal reševalnega psa, ki me bo zavohal in me bojo za noge potegnili ven? Ali pa me bojo lisice raznosile po svojih brlogih in nahranile lačne mladiče. V takem razmišljanju sem strmel v jamo, ko mi je pogled nekako ušel na strop jame. Tam me je pa skoraj »fras« napadel. »Fras« uporablja naša članica, pomenilo naj bi, da ti ustavi dih in ti prepreči, da bi takoj zadihal.

No, »fras« so mi povzročili pajki. Začudeno so me gledali, ne samo dva, ampak jih je bilo več, jaz bi rekel približno 9 komadov. Res težko rečem, ker so bili zelo veliki. Bili so to tisti pajki, ki imajo zelo veliko črno rit. Gledali so me z vsemi očmi, kar jih imajo. Nič jim ni bilo jasno, kaj delam jaz tu notri in jih motim pri druženju. Tako smo se gledali. Jaz z dvema velikima učkama, oni pa vsak s svojimi majhnimi osmimi učkami. Splazil sem ven in vzel palico. Odločil sem se, da grem notri. Takšna odločitev je padla, ker sem videl sigo in sem sklepal, da bi se rov lahko nadaljeval. Tako sem za palico šel v rov in pajkom povedal, da jih bom začasno pometal dol. Ko sem jih pometal dol, so se mi smejali, ker sedaj sem samo obrnil situacijo. Sedaj so bili na tleh. Malo sem razmetal listje, da sem jih zakril. Hitro sem se potegnil v jamo in bil navdušen, da se rov nadaljuje. Lepo sem puzal po rovu, ki se na koncu konča s steno, ki je zasigana, brez prepiha. Navdušen, da sem našel novo jamo, sem hitro spuzal spet mimo pajkov, ki so že prišli iz listja in se namestili na obrobje sten. Ko sem prišel ven sem začel klicati Leo in Gregija, naj se mi pridružita. Počasi sta prigrizla v hrib do mene. Šli smo do vhoda. Nisem se mogel odločiti, ali jim bi povedal za pajke, ker lahko bi se zgodilo, da bi meril sam. Malo sem olepšal zgodbo o pajkih in zlezel not. Sledil mi je Gregi in nato Lea. Ni prišlo do nobenega cviljenja, kar mi je malo olajšalo dušo. Po celem rovu se da lepo opazovati korenine, ki silijo iz površja v temo. Po tleh je grobo kamenje, ki je Leo spomnilo na idejo od Grega, ki bi iz jame pobral vse kamenčke itd... Z Gregijom sva začela meriti. Lepo sva merila čez ovinke ožine, vse do izhoda iz jame. V strmini, po kateri se spuzaš iz jame, je merilni laser totalno zaštekal. Tako sva se z Gregijom trudila, da se mu postavi v normalno ravnovesje delovanja. Ko sva se mučila, sva slišala Lejin glas, ki je previdno vprašal, ali bova kmalu končala. Rekla sva, da ja, da še malo. Ker sva po glasu predvidevala, da nekaj ni čisto v redu in da ima ta glas v sebi nekaj skrbi, sva pohitela in zaključila.

Ko je prišla Lea, je povedala, da je pred njo stal velik pajek, malo manjši, kot je bil Aragog (če ne veste, kdo je to, vtipkajte v Google). Živčno je hodil sem in tja in ni vedel, kaj bi storil. Leo je skrbelo za pajkovo živčnost in je želela čim prej ven, da ne bi pajku povzročila duševne motnje zaradi živcev. Lea je poimenovala jamo Pajčolanka, ki s svojimi 13 metri rova krasi tukajšnji kraški svet. Janko in Valerija sta z močnim vpitjem sporočala, da gresta počasi domov. Ko smo priskakljali iz strmin na ravnino in si želeli malo odpočiti svoja kolena, je začelo škropiti. Hitro smo pohiteli do avtov. Ko smo vse naložili v avto, si umili roke in se začeli premikati proti Mozirju, je začelo deževati. Zelo veseli, da smo uspeli z naravo uskladiti vreme. V Mozirju smo zavili v bližnjo picerijo si pridobili energijo nazaj ter odšli vsak po svoje. Zaključili smo uspešen dan, dve novi jami in veliko motivacije za nadaljnje prečesavanje tega terena. Raziskovali in jamarili smo: Lea Pavrič, Janko Stropnik, Grega Jelen, Valerija Petrič in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea Pavrič

17. junij 2016

Delovna akcija v Snežni jami

V nedeljo, 15.5.2016, sem planiral akcijo v Dihalniku Keramika. Takrat, ko se gre v jamo, mi ni težko vstati se prej od budilke. Tako sem se tudi tokrat zbudil že nekaj čez šesto uro zjutraj. Mogoče tudi zato, ker sem bil nervozen ali bo dež ali se bo dalo iti kopat. Zunaj je deževalo brez milosti. Tako sem žalostnega obraza šel iskat tolažbo nazaj k punci v posteljo. Razmišljal sem, kam se naj sploh umaknem čez dan, da ji ne bom ukradel pozornosti, ko bi morala delati za študij. Tako sem že skoraj zadremal, ko je zazvonil telefon. Klical je Grega in me vprašal, če grem v Snežno jamo, ker imajo delovno akcijo. Sreča je bila tudi v tem, da sta imela Silvo in Grega težko transportko s karbidkami in sta me vzela zraven, da sem jih nesel do koče pred jamo. Seveda, mala cena za rešitev, da bom lahko v jami.

Ko smo prišli na planino, je lepo snežilo, zima se noče umakniti, še vztraja s svojimi čari. Ko smo se preoblekli v jamarske kombinezone, smo najprej šli očistiti karbidke in nalomiti karbid. Toni in Tone sta skidala stopnice in jih očistila, da so normalno prehodne. Ko smo končali, smo šli v jamo. Z Gregom sva se lotila montiranja reflektorja. Zaradi vlage sva imela malo problemov z razstavljanjem električnih stikal, ki so v jami.

Med tem časom sta Toni in Tone popravljala pot, ki vodi v Ledeno dvorano in pot, ki vodi naprej po jami iz Ledene dvorane. Ta čas so prišli na ogled jame skupina Siddharta z družinami, ki sta jih vodila Jani in Silvo. Ko so se vračali nazaj, so že lahko občudovali Ledeno dvorano pod novo lučjo reflektorja. Med delom mi je Grega razlagal, kako so potekale raziskave pod Ledeno dvorano, ki so sedaj olajšane, ker se je led po robu zelo stalil. No, naslednjič bo treba potisniti nos pod Ledeno dvorano, nujno. Po koncu sva še šla z Gregom narediti nekaj lepih slik.

Mislil sem iti pogledati še skrivnostno luknjo, ampak bi potem slabo spal, ker me bi preganjal tisti lepi zvok, ko se kotali kamen globoko v brezno. Kolikor sem opazil, je Snežna jama zelo dobro pripravljena na začetek sezone. Zato, ko se bo odprla za ogled, ne čakajte in hitro na planino Raduho, kjer sledite tablam, na katerih piše Snežna jama in si oglejte ta lep naravni biser Slovenije. In če boste mislili, da ste prvič videli vse, se boste zmotili. Obiščite jo še enkrat ali večkrat in zmeraj boste videli nekaj novega, kar se vam je prej skrilo. Če ne drugega, boste lahko opazovali spreminjanje ledu. Zato uporabite Google, vtikpajte Snežna jama in dobili boste informacije, kdaj jo obiščete. Slik pa ne glejte, pridite rajši pogledat v živo in se šele tako prepričajte o lepoti jame.

Na akciji so sodelovali: Silvo, Grega, Jani, Toni, Tone, Dani in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Grega in Sivi