31. december 2019

Izmerili Hiltijevo smrt



Sobota, 28.12.2019
Tik pred iztekom leta smo le našli čas, da smo se lahko obesili na vrv z našima najmlajšima tečajnikoma Tilnom in Kajem. Naredili smo si poligon pri graščini Podgrad na Vranskem. Tilen se je moral truditi z vozli, Kai pa je žemaril gor in dol po vrvi. Od zadnjega treninga je že minilo nekaj časa, tako da sta morala malo pretegniti možgane, da sta naloge pravilno izvedla. Tako smo trenirali in sonce se je dvignilo in pogrelo hladno jutro. Ko smo že nekajkrat šli gor in dol, se nam je pridružila Mateja z družino.
Skupaj smo odšli najprej do Podgrajske jame, nato smo si pogledali vhod v Veternico, zatem pa smo se odpeljali do Škadavnice. Tam sta že bila Gregi in Alenka, ki sta merila Hiltijevo smrt, kjer sva z Leo nazadnje naredila preboj v že znane dele.
Ko smo prispeli do Škadavnice, smo se najprej opremili. Vse, ki so prvič v tej jami, preseneti velikost dvorane, predvsem pa dobro skrit vhod, ki ga vidimo šele, ko smo tik pred jamo. Najprej smo odšli do Gregija in Alenke, ki sta takrat merila Žigovo past, iz katere sta kasneje nadaljevala v Hiltijevo smrt. Mi smo napredovali po obodu dvorane do Ječe. Tam sem otrokom povedal legendo o možakarju, za katerega se sklepa, da je bil zadrt gospodar ali pa protestantski duhovnik, ki so ga vaščani priklenili na steno v jami in tam pustili, da je postal okostnjak. Potem smo iskali ostanke kosila od sove, ki je nekoč živela v jami in strašila ljudi, ki so mislili, da jih preganja okostnjakov duh. Nato smo odšli do Hladilnika, kjer sta Suzi in Jernej našla škratove zaklade. Počasi smo se vrnili proti izhodu.
Tam smo se poslovili, saj je Mateja z družino odšla še na Menino planino. Mi pa smo zlezli nazaj v jamo do Hiltijeve smrti. Tam sta Tilen in Kai imela izziv. Sama preplezati skozi Hiltijevo smrt in nazaj v dvorano na drugi strani. Jaz sem ju šel čakati na drugo stran. Lahko sem poslušal, kako se počasi premikata in iščeta pravo pot. Da ju ne bi jih pustil v občutku, da sta čisto sama, sem ju vsake toliko poklical. Čez nekaj časa sem zagledal Tilnovo luč. Uspešno sta prilezla ven. Kai je rekel, da je bilo ful adrenalinsko in če ne bi slišala mojega glasu, bi se izgubila. Tilen, ki je že več kot eno leto jamar, je bil bolj samozavesten in je rekel, da je bila mala malica. Nato smo se pred vhodom naužili sončnih žarkov in nato odšli do graščine pospraviti vrvi. Dan smo končali v piceriji, kjer sta se nama kasneje pridružila Alenka in Gregi. Alenka je povedala, da sta namerila 120 metrov poligona v Hiltijevi smrti in Žigovi pasti. Ko so bili trebuhi polni, je Tilen zaključil dan z vtisom, da je jamar biti res fajn.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

09. december 2019

Kopanje v Epruveti



07.12.2019, sobota
Na hitro se je nabrala ekipa, ki je nadaljevala s kopanjem v Mlinarjevem rovu v Nazarjah. Najprej smo bili tam Simon, Tilen in jaz. Kot vsakokrat do sedaj nas je prišel pozdraviti gospodar Vanč. Potem smo smuknili v jamo. S Simonom sva se najprej lotila širjenja ožine, da bo prehod naprej lažji. Tilen je med tem odkopal rov, kamor voda odteka, saj gre za lep okrogel rov, ki se nadaljuje neznano kam. Ko smo ožino prilagodili našim telesom, sem šel naprej in začel kopati zemljo na koncu rova. Med tem je v jamo prišel Žiga in bilo nas je zadosti, da smo transportirali odkopani material v širši del jame. Tilen je sedel pred ožino in se trudil spraviti transportko mimo sebe. Tudi pri meni je bilo zelo ozko in s težavo sem nalagal zemljo v transportko. Je rekel Tilen, da sva kot v epruveti in od tod tudi poimenovanje tega delovišča. Prepiha je bilo zelo malo in zelo vroče je bilo v jami. Kmalu smo začutili Saharo v ustih in odplazili smo se ven, da se odžejamo in nadihamo svežega mrzlega zraka. Ker smo se notri med kopanjem oznojili, se nam je hitro začelo tožiti po topli jami. Med tem je Simona zamenjal Filip in že smo bili nazaj na delovišču.
Zemlje kar ni bilo konec, ko smo prej odkopali stožec, ki se je končal v zgornjem rovu, smo z nadaljnjim kopanjem zopet dobili enak stožec iz tistega rova. Tilnu smo predlagali, naj se rajši uleže in si transportko prenese čez telo, kot pa da sede kobaca sem in tja. Posledica takšnega udobnega položaja je bila, da je med delom večkrat zadremal. Kopanje je postajalo lažje, saj se je dalo že postaviti za silo na vse štiri. Iz zgornjega rova se je prenehal usipati material, tako da smo lahko poglabljali rov. Kmalu se je odprl mali rovček, iz katerega se je začutil prepih. Ker pa smo v jami bili že 8 ur, smo končali s kopanjem za ta dan. S Filipom sva jamo še izmerila. Namerila sva 25 metrov poligona. Jama se obrača proti Palčkovi jami, a do tja nas še čaka nekaj kopanja. Naslednjič se verjetno še bolj odpre rovček, iz katerega piha in bomo lahko nadaljevali po jami naprej.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski