28. januar 2019

Raziskovali na gradu Ojstrica


Uroš nas je čisto predramil z izjavo, da je pod gradom Ojstrica v Lokah pri Taboru našel novo jamo. Ker pa si ni upal pogledali vanjo, saj so tod že večkrat posneli medveda v svojih pohodih, smo se kar vsi odpravili v nedeljo, 13. januarja na raziskovanje.
Tilen, ko je slišal, da omenjamo grad, je dobil kar velike oči. Povsem je preslišal, da gremo tja pogledati jamo. V mislih je že videl zaklade, ki so zakopani med razvalinami gradu.
Najprej smo si ogledali to jamo. Ko smo se splazili noter smo ugotovili, da je le 3 m dolgi rov. Živali, ki bi prezimovali notri, ni bilo. Tudi nobenega prepiha. Na koncu rova je nekdo pred nami že kopal v globino, a ni prišel daleč. Le do 0,5 m. Pa še morda zato, ker je tako kot Tilen iskal zaklad. Po legendi naj bi tod bila kad zlata.

Nato pa smo temeljito pregledali okolico gradu in območja pri krmilnici divjih prašičev in srnjadi. Razgledovali smo se tudi po bližjih hribih, ki še ostajajo nepregledani. Tudi tja se bomo podali kmalu.
Grad Ojstrica je bil aktualen do 16. stoletja. Še danes so vidni ostanki zidov in obrambnih jarkov. Bil je manjša utrdba, s povezanim spalnim in obrambnim delom. Njegov namen je bila obramba pred udori in varovanje ceste čez Presedlje, ki ni bila legalna tranzicijska cesta. Prvi lastniki so bili Žovneški gospodje, kasnejši Celjski grofje in knezi. Grad Ojstrica je bil eden izmed prvih gradov Celjskih grofov, kar je bilo pomembno tudi kasneje, ko je že izgubljal svojo funkcijo, a je bila navezanost pomembna.
V drugi polovici 15. stoletja je postal grad najznamenitejši zapor za slovenski par Romea in Julije – to sta bila Friderik II. In Veronika Deseniška. Najprej je bil v stolpu zaprt Friderik, dokler ga niso premestili na Celjski grad. Nato pa so tu v čebru vode utopili Veroniko Deseniško. Domačini še danes pravijo legende, da naj bi jo ubili na pečinah Krvavice. Od tod naj bi dobila te rdeče stene. Veronika pa se ob mesečinah sprehaja po vrhu tega triasnega čoka.
V 16. stoletju so grad dokončno opustili, saj so na vznožju hriba zgradili moderno renesančno graščino. Po zadnjem celjskem knezu Ulriku II. so ojstriško posest kupili plemiči Schrottenbachi, ki so tod gospodarili naslednjih 200 let. V lasti so imeli tudi dvorec Podgrad na Vranskem. Njihov odnos do podložnikov pa je zanetil 2. vseslovenski kmečki upor leta 1635, ki se je pričel ravno na graščini Ojstrica. Od konca 18. stoletja je graščina zamenjala več lastnikov. Graščino Ojstrica so prepustili propadu, uporabljati so pričeli sosednjo pristavo. Pristavo so podrli leta 1964. 
Na mestu pristave so leta 2009 zgradili 9 vrstnih hiš, kljub temu da je bilo območje zavarovano kot kulturna dediščina. Zaradi gospodarske krize hiše niso bile dokončane. Nikoli tod niso bile izvedene arheološke raziskave. Tako se je klavrno končala usoda ojstriškega gospostva. Kot da gre za prekletstvo zaradi umora prepovedane ljubezni.
Več o gradu si lahko preberete v tej študiji avtorja Igorja Sapača: povezava do članka


Raziskovali: Lea, Veles, Tilen, Gregi, Uroš, Simon in Alenka.


Zapisala: Alenka, Foto: Uroš, ZVNKD

24. januar 2019

Jamska masaža v petek zvečer


V petek zvečer,  11. 1. 2019, smo se odpravili v Veternico, da izmerimo rov Jamska masaža, ki se je na eni izmed prejšnjih akcij podaljšal za več kot 30 m. S tem pa je Veternica dobila novo dolžino  - 619 m.
Jama je bila izredno suha, saj se pozna, da je letošnja zima zelo sušna, z malo padavin. Tako je bil Tobogan povsem suh, blato se je lomilo v kosmiče. Med Kapelico in Giljotino so stene rezale kombinezone.
Ko smo prišli do jezera, smo opazovali nižji vodostaj in motnost v ločenih bazenih proti Drsalnici. Potem pa smo se podali navzgor proti Jamski masaži. Jamska masaža je rov, ki sem ga ob začetku raziskovanju jame poimenovala zaradi ostrorobega apnenca, iz katerega je zgrajen. Tudi kotaleče se kamenje iz zgornjih delov je precej nevarno, če si tu ob deževju ali se plaziš prehitro za svojim jamarskim kolegom. Tako, da gre za neke vrste posebno jamsko masažo, ki se naslednji dan pozna na kombinezonu pa tudi na telesu.
Tako sva Maks in jaz merila rov, Uroš pa je zraven testiral svoje sposobnosti plazenja in plezanja. Gregi in Žiga pa sta odšla proti Podgrajskemu kevdru raziskovati še zadnji vprašaj v tem delu, v razpoko pod stropom brezna.
Jamska masaža se je odprla v manjšo kamrico, ki se na vhodnem delu razcepi na dva rova. V prvem pridemo do kamina, v drugem pa do manjše kamrice in slepim nadaljevanjem. Na zadnjem delu kamrice pa je še en kamin, ki se dviga 4 m visoko. Verjetno smo v tem delu dokaj blizu površja. V prihodnje bomo nadaljevali s kopanjem dihalnika pri cerkvi, saj predvidevamo, da bi lahko prišli do teh delov tudi tako.
Ko smo končali z merjenjem, smo se odpravili k Žigu in Gregi, da vidimo, kako sta napredovala. Opremila sta brezno in ugotavljala, kako bi splezala kamin. Ko pa smo se jima pridružili, smo skupaj splezali v gornje dele, ki kljub obetom, da pridemo v zadnji iztočni del jezera, ne pokažejo nadaljevanja. Izmerimo rov in se počasi odpravimo iz jame.
Ko smo prišli iz jame, smo ugotovili, da so naši želodčki povsem prazni in se pritožujejo nad to jamsko masažo, smo se odpravili iskat po Vranskem, kjer je še kaj odprtega. Tako smo prišli do Grofa kot pritepenci na zasebno zabavo podjetja in le dobili za jesti.
Tako smo zaključili z raziskovanjem Veternice. Prešnofali smo vsak kotiček in pridobivali izkušnje z načinom temeljitega raziskovanja, ki v naših koncih ni bil praksa v jamarstvu. Sedaj ga s pridom uporabljamo tudi pri drugih jamah. Veternica je bila začetek raziskovanja novega sloga in zato smo še posebej ponosni na to jamo.

Zapisala: Alenka

16. januar 2019

Novo leto po jamarsko



29.12.2018 – 1.1.2019, vikend
Po tako bogatem in jamarsko plodnem letu je prijetno, da ga tudi zaključimo v tem duhu. Ideja je padla, da gremo na Čemšeniško planino za več dni vohljat močne prepihe tistih skrivnostnih jam. Prvi dan tabora smo spremenili lokacijo in odšli v Jamo na Slomniku. Tam smo bili en teden prej Risto, Patricija, Lea, Veles, Jure in jaz. Šli smo na pobudo Ristota, ki se je aktivno lotil raziskovanja teh zasavskih planin in nas razveseljuje z novimi dognanji in najdbami dihalnikov.
Jama na Slomniku je bila registrirana že leta 1974 in še vedno pušča možnosti nadaljevanja. Tako sva se s Patricijo lotila stranskega meandra, ki ga naj bi sodeč po opisu iz zapisnika splazil nekaj metrov naprej fant drobne konstitucije in kasneje dosegel stopnjo, kjer ni upal naprej. Risto pa je kopal zamašek na dnu jame. Odmevalo je zelo votlo in skrivnostno, ko je zamahnil s krampom po dnu. Večjih rezultatov, kot ogled in začetek raziskav ni bilo. Zato smo se kmalu zopet zbrali in odšli na Slomnik v res velikem številu. Ko smo prišli do jame, smo se lotili vsak svoje zaposlitve. Uroš, Rafko in jaz smo odšli pod Libojske stene pogledat, če bi še bila kje kakšna jama. Našli nismo nič, le sive stene.
Ko smo se vrnili, sta Janko in Risto že postavila ognjišče za jamarsko malico. V jami pa so kopali Žiga, Valerija, Patricija, Boško in Tomaž. Klemen in Filip K. so zunaj praznili borše. Delo je šlo tekoče, saj smo lahko vzpostavili dobro verigo, da smo ven metali kamenje. Potem so nam zadišale pod nos pečene klobase. Privoščili smo si pravo pojedino, za kar gre velika zahvala Ristotu, ki je priskrbel mesne dobrote.
Po končani malici se je pridružila še Lea in ker smo bili številčno precej močni, smo se razdelili v dve ekipi. Tako so Rafko, Risto in Tomaž odšli proti drugemu dihalniku, ki je po grebenu na nasprotni strani hriba od te jame. Tam so odkopali kar nekaj materiala. Tomaž pravi, da je opazil nekaj kapnikov. Vidi se razpoka, ki pa je še vedno zelo zatrpana, tako da še bi bilo potrebno prestaviti nekaj kamnov.
Mi pa smo tudi zmetali kup kamenja ven iz jame. Zaznali smo močno srkanje v jamo, ko je Janko malo višje razlil plin. To je dober znak, saj nižje na Slomniku že kopamo dihalnik z imenom Jamska savna, kjer pa se v zimskem času močno kadi iz jame. Nekakšna povezava je tukaj. Klemen pa nas je razveselil z najdbo fosilov koral. Po koncu akcije so eni odšli domov, drugi pa smo se odpeljali naprej do Uroševega vikenda na Čemšeniški planini, kjer smo prebili naslednje tri dni.
V nedeljo zjutraj se nam je pridružil še Marko in šli smo dokončati sistematično merjenje Jelenovega roga, s čimer smo pričeli na taboru marca 2018. Opremo smo privezali na štirikolesnik, Uroš je robo peljal do jame mi pa smo lepo praznih rok zakorakali navkreber. Vmes smo občudovali razgled, saj se je videlo vse do Triglava. V jami je Gregi opremil brezno, Alenka, Marko in Lea pa smo pričeli z meritvami. Valerija, Žiga, Uroš in Gregi so se odpravili naprej raziskovati spodnjo dvorano.
Jama poteka po tektonski razpoki in je zelo podorna. Nad sabo opazuješ skale, velike kot hiša, ki ti visijo nad glavo. Predstavljala sem si prve raziskovalce te jame, kako so s karbidkami lezli tukaj in so jim sence migetajočih lučk pripravile nenavadno predstavo. Po njihovem pripovedovanju so namreč zaradi tega dobili občutek, da se skale premikajo, da se bodo zdaj zdaj zložile skupaj in zaprle pot iz jame, raziskovalci pa bodo ostali večno ujeti tu spodaj. Zato so opustili detajlni pregled jame in se raje hitro vrnili na trdna tla.
Po končanem pregledu jame sta se Gregi in Žiga odpravila iz jame, saj je Gregi prevzel vlogo kuharskega chefa za današnji dan in pripravil posebno rusko jed. Valerijo pa je v jami zamenjal Maks, ki je prišel pogledat, kako napredujemo. Jamo smo iz dosedanjih 94 metrov podaljšali na 270 metrov dolžine. Misel na Gregovo pojedino pa nas je počasi pregnala iz jame, kjer sta nam nasproti prišla Miša in Borut, ki je bil med prvimi raziskovalci Jelenovega roga. Skupaj smo se odpravili proti vikendu. Tam je že gorel ogenj in na njem so se pekli ražnjiči, ki so se prej 3 dni »pacali« v posebni marinadi. Ker pa dva mlada fanta vseeno potrebujeta žensko komando, ju je le Alenka spomnila, naj našpičita še kakšno palico, saj bo trajalo predolgo, če se bo pekel en po en ražnjič naenkrat. Po večerji so nas Valerija, Žiga in Marko zapustili, mi pa smo igrali Monopoli dolgo v noč.
Naslednje jutro se je pridružil Simon in smo ponovno naložili opremo na našega delovnega konjička s štirimi kolesi ter se odpravili proti vrhu. Tam smo odšli nato še 100 metrov pod rob. Pod skalami je Uroš med iskanjem jam na tej planini odkril mali vhod, iz katerega močno piha. Za tem vhodom se pride v manjšo dvoranico. Nato smo opazili luknjo, kjer se je videlo nadaljevanje v nižje dele jame. Pričeli smo s kopanjem in večali prehod. Ker so tu jame znane po svojih podornih strukturah, je delo šlo hitro od rok, saj smo ven vlekli kamen za kamnom. Problem je bil, ker se je med kopanjem posula stena in material je zasul luknjo. Ko nam je uspelo odkopati nazaj, je Simon še samo brcnil kamen, ki se je nato skotalil v spodnjo dvorano. Hitro smo smuknili naprej gledati novi svet. Odprla se je prostorna kamrica, ki je bila zopet sestavljena iz večjih in manjših podornih kamnov.
Nadaljevanje se je skrivalo v razpoki, ki je bila seveda zatrpana s kamni. Počasi smo jih povlekli ven. Zadnji je imel približno 100 kg. Ko smo naredili prehod, smo se lahko spustili še nižje v drugo kamrico. Tam pa vse zasuto. Nikakršnega znaka, prepiha ali možnosti odkopavanja. Lotili smo se merjenja. Izmerili smo 40 metrov poligona in 12 metrov globine, jamo poimenovali Votlina tople sape in odšli na kosilo.
Po kosilu pa smo šli do druge nove jame, ki jo je našel Uroš. Skriva se pod prepadnimi stenami, na vrhu skalnjaka oz. »piramide« med podornimi bloki. Najprej se splaziš pod kamnite bloke in se spustiš skozi ožji rov, nakar prideš v okroglo kamrico z nizkim stropom. V kamrici je veliko kosti manjših živali, zato sklepamo, da ima kakšna žival tukaj svoje bivališče. Na koncu kamrice opaziš nadaljevanje, kjer se po ozkem rovu preko stopnje spustiš še nižje, tam pa se jama zaključi. Namerilo se je 17 metrov dolžine. Jamo smo poimenovali Uroševa piramida.
Ker se je pričelo temniti, smo se pričeli vračati proti vikendu, vmes pa še pogledovali za jamami. Simon nas je zapustil, mi pa smo ob jamarskih, filozofskih, življenjskih in drugih debatah nadaljevali večer, medtem pa je pod Alenkinimi prsti že nastajala podoba Uroševe piramide. Ko je odbilo polnoč, smo nazdravili, si voščili vsega dobrega in uživali v pogledu na ognjemete v dolini. Naslednje jutro smo se počasi odpravili vsak svojemu domu nasproti.
Hvala Uroš, ker nas tako prijazno sprejmeš v svojo pravljično hišico sredi gozda!
Zapisala: Lea in Maks Jamski ; Foto: Gregi, Simon, Alenka, Filip K.