16. januar 2019

Novo leto po jamarsko



29.12.2018 – 1.1.2019, vikend
Po tako bogatem in jamarsko plodnem letu je prijetno, da ga tudi zaključimo v tem duhu. Ideja je padla, da gremo na Čemšeniško planino za več dni vohljat močne prepihe tistih skrivnostnih jam. Prvi dan tabora smo spremenili lokacijo in odšli v Jamo na Slomniku. Tam smo bili en teden prej Risto, Patricija, Lea, Veles, Jure in jaz. Šli smo na pobudo Ristota, ki se je aktivno lotil raziskovanja teh zasavskih planin in nas razveseljuje z novimi dognanji in najdbami dihalnikov.
Jama na Slomniku je bila registrirana že leta 1974 in še vedno pušča možnosti nadaljevanja. Tako sva se s Patricijo lotila stranskega meandra, ki ga naj bi sodeč po opisu iz zapisnika splazil nekaj metrov naprej fant drobne konstitucije in kasneje dosegel stopnjo, kjer ni upal naprej. Risto pa je kopal zamašek na dnu jame. Odmevalo je zelo votlo in skrivnostno, ko je zamahnil s krampom po dnu. Večjih rezultatov, kot ogled in začetek raziskav ni bilo. Zato smo se kmalu zopet zbrali in odšli na Slomnik v res velikem številu. Ko smo prišli do jame, smo se lotili vsak svoje zaposlitve. Uroš, Rafko in jaz smo odšli pod Libojske stene pogledat, če bi še bila kje kakšna jama. Našli nismo nič, le sive stene.
Ko smo se vrnili, sta Janko in Risto že postavila ognjišče za jamarsko malico. V jami pa so kopali Žiga, Valerija, Patricija, Boško in Tomaž. Klemen in Filip K. so zunaj praznili borše. Delo je šlo tekoče, saj smo lahko vzpostavili dobro verigo, da smo ven metali kamenje. Potem so nam zadišale pod nos pečene klobase. Privoščili smo si pravo pojedino, za kar gre velika zahvala Ristotu, ki je priskrbel mesne dobrote.
Po končani malici se je pridružila še Lea in ker smo bili številčno precej močni, smo se razdelili v dve ekipi. Tako so Rafko, Risto in Tomaž odšli proti drugemu dihalniku, ki je po grebenu na nasprotni strani hriba od te jame. Tam so odkopali kar nekaj materiala. Tomaž pravi, da je opazil nekaj kapnikov. Vidi se razpoka, ki pa je še vedno zelo zatrpana, tako da še bi bilo potrebno prestaviti nekaj kamnov.
Mi pa smo tudi zmetali kup kamenja ven iz jame. Zaznali smo močno srkanje v jamo, ko je Janko malo višje razlil plin. To je dober znak, saj nižje na Slomniku že kopamo dihalnik z imenom Jamska savna, kjer pa se v zimskem času močno kadi iz jame. Nekakšna povezava je tukaj. Klemen pa nas je razveselil z najdbo fosilov koral. Po koncu akcije so eni odšli domov, drugi pa smo se odpeljali naprej do Uroševega vikenda na Čemšeniški planini, kjer smo prebili naslednje tri dni.
V nedeljo zjutraj se nam je pridružil še Marko in šli smo dokončati sistematično merjenje Jelenovega roga, s čimer smo pričeli na taboru marca 2018. Opremo smo privezali na štirikolesnik, Uroš je robo peljal do jame mi pa smo lepo praznih rok zakorakali navkreber. Vmes smo občudovali razgled, saj se je videlo vse do Triglava. V jami je Gregi opremil brezno, Alenka, Marko in Lea pa smo pričeli z meritvami. Valerija, Žiga, Uroš in Gregi so se odpravili naprej raziskovati spodnjo dvorano.
Jama poteka po tektonski razpoki in je zelo podorna. Nad sabo opazuješ skale, velike kot hiša, ki ti visijo nad glavo. Predstavljala sem si prve raziskovalce te jame, kako so s karbidkami lezli tukaj in so jim sence migetajočih lučk pripravile nenavadno predstavo. Po njihovem pripovedovanju so namreč zaradi tega dobili občutek, da se skale premikajo, da se bodo zdaj zdaj zložile skupaj in zaprle pot iz jame, raziskovalci pa bodo ostali večno ujeti tu spodaj. Zato so opustili detajlni pregled jame in se raje hitro vrnili na trdna tla.
Po končanem pregledu jame sta se Gregi in Žiga odpravila iz jame, saj je Gregi prevzel vlogo kuharskega chefa za današnji dan in pripravil posebno rusko jed. Valerijo pa je v jami zamenjal Maks, ki je prišel pogledat, kako napredujemo. Jamo smo iz dosedanjih 94 metrov podaljšali na 270 metrov dolžine. Misel na Gregovo pojedino pa nas je počasi pregnala iz jame, kjer sta nam nasproti prišla Miša in Borut, ki je bil med prvimi raziskovalci Jelenovega roga. Skupaj smo se odpravili proti vikendu. Tam je že gorel ogenj in na njem so se pekli ražnjiči, ki so se prej 3 dni »pacali« v posebni marinadi. Ker pa dva mlada fanta vseeno potrebujeta žensko komando, ju je le Alenka spomnila, naj našpičita še kakšno palico, saj bo trajalo predolgo, če se bo pekel en po en ražnjič naenkrat. Po večerji so nas Valerija, Žiga in Marko zapustili, mi pa smo igrali Monopoli dolgo v noč.
Naslednje jutro se je pridružil Simon in smo ponovno naložili opremo na našega delovnega konjička s štirimi kolesi ter se odpravili proti vrhu. Tam smo odšli nato še 100 metrov pod rob. Pod skalami je Uroš med iskanjem jam na tej planini odkril mali vhod, iz katerega močno piha. Za tem vhodom se pride v manjšo dvoranico. Nato smo opazili luknjo, kjer se je videlo nadaljevanje v nižje dele jame. Pričeli smo s kopanjem in večali prehod. Ker so tu jame znane po svojih podornih strukturah, je delo šlo hitro od rok, saj smo ven vlekli kamen za kamnom. Problem je bil, ker se je med kopanjem posula stena in material je zasul luknjo. Ko nam je uspelo odkopati nazaj, je Simon še samo brcnil kamen, ki se je nato skotalil v spodnjo dvorano. Hitro smo smuknili naprej gledati novi svet. Odprla se je prostorna kamrica, ki je bila zopet sestavljena iz večjih in manjših podornih kamnov.
Nadaljevanje se je skrivalo v razpoki, ki je bila seveda zatrpana s kamni. Počasi smo jih povlekli ven. Zadnji je imel približno 100 kg. Ko smo naredili prehod, smo se lahko spustili še nižje v drugo kamrico. Tam pa vse zasuto. Nikakršnega znaka, prepiha ali možnosti odkopavanja. Lotili smo se merjenja. Izmerili smo 40 metrov poligona in 12 metrov globine, jamo poimenovali Votlina tople sape in odšli na kosilo.
Po kosilu pa smo šli do druge nove jame, ki jo je našel Uroš. Skriva se pod prepadnimi stenami, na vrhu skalnjaka oz. »piramide« med podornimi bloki. Najprej se splaziš pod kamnite bloke in se spustiš skozi ožji rov, nakar prideš v okroglo kamrico z nizkim stropom. V kamrici je veliko kosti manjših živali, zato sklepamo, da ima kakšna žival tukaj svoje bivališče. Na koncu kamrice opaziš nadaljevanje, kjer se po ozkem rovu preko stopnje spustiš še nižje, tam pa se jama zaključi. Namerilo se je 17 metrov dolžine. Jamo smo poimenovali Uroševa piramida.
Ker se je pričelo temniti, smo se pričeli vračati proti vikendu, vmes pa še pogledovali za jamami. Simon nas je zapustil, mi pa smo ob jamarskih, filozofskih, življenjskih in drugih debatah nadaljevali večer, medtem pa je pod Alenkinimi prsti že nastajala podoba Uroševe piramide. Ko je odbilo polnoč, smo nazdravili, si voščili vsega dobrega in uživali v pogledu na ognjemete v dolini. Naslednje jutro smo se počasi odpravili vsak svojemu domu nasproti.
Hvala Uroš, ker nas tako prijazno sprejmeš v svojo pravljično hišico sredi gozda!
Zapisala: Lea in Maks Jamski ; Foto: Gregi, Simon, Alenka, Filip K.

10. januar 2019

Tri nove v Ljubijskem grabnu

 
27.12.2018, četrtek.

Prav prijeten zimski dan, ki je bolj spominjal na jesenskega. Topel dan brez snega je bil razlog, da smo odšli raziskovati v Ljubijski graben. Tja po pravi zimi ni dobro hoditi, saj te strm teren in zmrznjena tla lahko hitro odneseta nazaj, koder si prišel. Zbrali smo se pred vodnim zajetjem. Sonce se je že dvigalo in počasi začelo greti graben. Ko smo se preoblekli, nam je jutranji mraz že resno grozil, da naj se premaknemo. Sledili smo potoku Kramarica do točke, kjer smo morali zaviti v strm hrib, saj se že s ceste vidi v pečinah vhod v jamo Sakola. To je bil naš prvi cilj.
Strma pot, kjer greš že skoraj po vseh štirih, nas je hitro ogrela. Počasi smo sopihali v hrib, da smo prišli do jame Sakola. Najprej smo se nadihali, nato pa si ogledali jamo. Vhodni del je zelo obiskan s strani gamsov, saj je bilo veliko kakcev po tleh. Vhod je velik in skozi jamo se dvignemo in pokukamo ven skozi drugi vhod. Od tu se vidita tudi 2. in 3. vhod Bojanove jame. Vstop brez vrvi in delanje prečke ni možno, zato uporabljamo prvi vhod, ki je na drugi strani te pečine. Preden smo odšli, smo si še ogledali jamo z imenom Filipovo črevo, ki je pod vhodom Sakole. Poslikali smo vhod, ki ga ob odkritju leta 2015 nismo. Potem smo šli na drugo stran do prvega vhoda v Bojanovo jamo.
Tako smo zagrizli v hrib, ki je bil še bolj strm kot prej. Čeprav še ni bilo prave zime, so tla bila malo zmrznjena pod kupi listja in v tej kombinaciji je bilo malo bolj spolzko, kot je poleti. Posledično je bilo potrebno še bolj paziti in iskati dobre oprijemke. Ko smo se vzpeli na vrh te pečine, smo se začeli počasi spuščati. Med spustom sem iskal mali vhod v jamo, ampak nekako ga ni bilo. Poskusil sem še iti malo gor in dol ampak sem se še samo bolj zmedel. Potem sem videl, da s tem izgubljamo čas in energijo in sem se raje vrnil nazaj do Sakole.
Vzpon je bil enostaven, pot dol pa ne več. Listje in spodaj rahlo zmrznjena zemlja ni dajala dobrega občutka. Imel si občutek, da vseskozi malo drsiš. S težavo sem iskal pravo mesto za noge in roke in upal, da ne zdrsnem. Kapljice znoja so kapljale iz roba čelade. Nekaj tudi zaradi adrenalina, saj teren tu je res ekstremen. Našel sem jeklenico pod listjem, ki mi je pomagala, da sem se spuščal nižje hitreje. Od kod pa je ta jeklenica na tem terenu, nam ni jasno. Ko sme prišel do vhoda v Sakolo, sem pogledal proti vhodom v Bojanovo jamo in si poskušal zapomniti linijo.
Ker sem želel preveriti še drugo pot, sem se ob stenah spustil tik pod 2. in 3. vhodom v Bojanovo jamo. Videl sem, da je to čisto preveč visoko in tukaj se ne da plezati prosto. Sem pa pod to steno našel vhod v novo jamo. Časa nisem imel, da bi preveč gledal, saj so me na drugi strani čakali. Potem sem želel pogledati še kanal, ki sva ga že prej z Žigom opazovala, da mogoče bi se tudi tam dalo priti na drugo stran teh pečin. Ampak ko sem prišel na vrh, sem našel še eno novo jamo, za prehod naprej pa ni bilo možnosti. Tako sem zagrizel v hrib. Tokrat se nisem želel preveč dvigniti, da ne bi spet izgubil občutka za višino, kje naj bi bil vhod. Tako sem plezal malo višje od skal. Nasproti mi je prišel Žiga, ki sem mu s prstom zarisal linijo. Ko sem prišel na drugo stran, sva se začela skupaj počasi spuščati. Žiga je med spustom skoraj padel v mali vhod, ki se je skrival v tej strmini. Malo me je presenetilo, saj sem čisto pozabil, da je dostop do tega vhoda tako skrit.
Poklical sem Uroša in Tilna, da sta se premaknila iz varnega nazaj na strmino. Kmalu sta bila pri meni in že sta se spustila v 1 meter globoko luknjo, ki te pripelje v večji rov, ki ga premagaš po vseh štirih in znajdeš se v mali dvoranici, polni kapnikov. Od tam še malo naprej in prideš do 2. in 3. vhoda v to jamo. Odpre se tudi lep razgled po Ljubijskem grabnu. Jaz sem jamo že videl, zato me je mučila bolj radovednost novo odkritih jam. Pobral sem nekaj stvari in se spustil nižje, kjer ni bilo več tako strmo in je bilo čakanje prijetnejše. Spodaj sem lahko videl Leo in Velesa, ki sta se sprehajala po cesti. Potem sem opazoval sonce, ki je počasi zapuščalo graben. Pozimi je tu zelo malo sonca. Njih še vedno ni bilo, zato sem začel klicati, ampak ni bilo možnosti, da me slišijo. Nato mi zazvoni telefon in pogledam, izpiše se ime Žiga. Malo čudno gledam, kako, če je v jami, potem sem šele dojel, da stoji na drugem vhodu in sredi skal pa je že signal, da me lahko pokliče. Čisto so pozabili na čas med ležanjem sredi ničesar.
Zopet vsi zbrani smo se spustili pod pečine, kajti spuščanje je tu bilo bolj milostno. Žiga si je na drugi strani nagledal luknjo v steni in rekel, da gre preveriti, kaj je tam. Mi smo pa odšli zmeriti in raziskati nove jame. Naprej smo si pogledali tisto, ki je bila pod 2. in 3. vhodom Bojanove jame pod stenami. Najprej je mali spodmol, ki preide v rov. Na začetku ni preveč ozek, se da v njega vstopiti po vseh štirih. Potem je ožina in za ožino zopet manjši prostor, ki se konča z zelo ozkim rovom, iz katerega teče voda v času deževja. Merila sva jaz in Tilen. Tilen je bil točka in se počasi premikal po jami. Ko je premagal ožino in čakal, da jaz opravim meritve, se je malo razgledal in videl dva velika črna pajka, ki sta ga opazovala iz stropa. Mogel sem pohiteti z merjenjem, saj sta ga čisto znervirala in to samo z gledanjem. Ko sem rekel, da sem zmeril in da mi ni več potreben, sem se stisnil v steno in njega je kot raketo odneslo mimo mene iz jame. Namerila sva 11 metrov. Gre za pretežno vodoravni rov, na koncu najdemo nekaj malih kapnikov. Poimenovali smo jo Anuška.
Tilen je med tem, ko sem končal, že šel v drugo jamo, ki je na koncu kanala. Vhod je skrit na koncu kanala in ga vidiš šele, ko si čisto pred njim. Ob vhodu se vidi prelom, ki pa ni del jame. Najprej smo si pogledali manjši rov, ki se hitro konča. Drugi rov je največji v tej jami, v njem se normalno sprehodiš in se po 6 metrih konča. Konča se z nekakšno konglomeratno steno. Namerili smo v tej jami 16 metrov. Tilen jo je krstil v Ljubijsko kanalnico. Potem smo se vrnili pogledati, kako gre Žigu.
Ko smo se spustili do ceste, nas je že veselo pozdravljal sredi sten v svoji osvojeni luknji. Uspelo mu je prosto preplezati 13 metrov visoko, da je dosegel višino vhoda. Pomagalo mu je, da je imel 10 metrski konec vrvi, ki ga je vrgel okoli drevesa ali korenin. Nato je prečil po skalah, da je prišel v jamo. Gor je šlo, dol pa nikakor. Pred jamo je raslo malo drevo, kjer je navezal vrv, da sem lahko s pasom splezal gor do drevesa. Do vhoda še moreš preplezati po ozki polički in nato se prekobacat v jamo. Nato greš po vodoravnem rovu do križišča dveh rovov. Če sledimo tistemu, ki zavije dol, se kar hitro obrnemo nazaj proti vhodu in na koncu vidimo svetlobo, kar da vedeti, da je tam še eden vhod v jamo, ampak neprehoden za človeka. Drugi rov pa se vzpenja in na koncu zavije. Za ovinkom še lahko napreduješ približno 2 metra na koncu pa stvar postane preozka za človeka. Po tleh je nekaj listja, kar da vedeti, da verjetno gre nekje zgoraj ven. Namerila sva 14 metrov poligona.
Nato je Žiga oblekel pas in zapustil jamo, saj je tu že bil 2 uri in se jo je že naveličal. Povratek je takšen, da z poličke moreš zanihati do drevesa se ga oprijeti z rokami. Ko držiš drevo, ti pomaga, da varno sestopiš iz poličke, da lahko prideš do vrvi. Vrv ne pride čisto do tal, zadnja 2 metra je potrebno se spustiti in odskočiti v listje. Še kar adrenalinska reč. Jamo smo poimenovali Žigova past. Izbira imena je dokaj primerna in logična. Nato je sonce že zgubilo moč in hlad grabna nas je gnal na topli čaj.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Žiga in Maks Jamski