29. junij 2018

Sranje



25.06.2018, ponedeljek.
Ta dan je bil siv. Zjutraj je deževalo, bolj se je dan prevešal v večer, bolj so oblaki bežali stran in pokazalo se je celo nekaj sonca. Zjutraj smo se s polnim avtom odpeljali proti Raduhi v Snežno jamo. Tokrat še dva več, ker smo imeli pomembno delo. Če mislite, da je naslov »Sranje« zaradi državnega praznika, moram napisati, da ni tako. Če mislite, da smo imeli sranje z vremenom, se motite. Sranja ni bilo niti med našim res posebnim delom, če pričakujete takšno sranje, potem berite rajši Slovenske novice, ki je res polno tega. Lotili smo se res posebnega opravila, ki je preseglo vse naše izkušnje.
Zaradi vetroloma, ki je podrl veliko smrek okoli Snežne jame, je škodo utrpel tudi prostor, kjer se človek resnično usede dol in se tudi za trenutek umiri, za tistih svojih 5 minut. Tja še cesar gre peš. Pišem namreč o stranišču, ki je res poseben objekt, posebej če gre za tip , ki mu pravimo poljski WC. Ta je vedno postavljen v naravi in lahko občutiš prvinskost med veliko potrebo. Takšen objekt je tudi pri Snežni jami, ki pa ga je zaradi oddaljenosti in od vetroloma uničene poti, ki je vodila do njega, bilo potrebno prestaviti. In to smo se lotili na dan osamosvojitve, da vsaj to sranje uredimo.
Tone in Dani sta že prej skopala temelje in luknjo, v kateri se bodo skladiščili človeški iztrebki. Tako smo lahko takoj pričeli z razdiranjem. To delo nam je šlo dobro od rok, kajti razbiti nekaj je res lahko opravilo. Vse dele smo znosili na mesto, kjer so bili temelji. Nato smo se pričeli praskati po glavi in tuhtati. Mogoče smo ugotovili, da smo malo preveč razbili in sedaj pa bo problem to čudo sestaviti skupaj. Sistem ni deloval po igri Lego kock, bolj smo bili podobni Patu in Matu iz risanke A je to. Že, ko smo zabili desko, na kateri sedimo med našim opravilom na prva dva stebra, smo ugotovili, da naši obiskovalci niso Pigmejci, ki bi rabili mero sedenja malo višje od tal. Pa smo malo pretuhtali, od kod pa povečini pridejo in tako nastavili na evropsko mero sedenja.
Nato smo se lotili zbijanja okvirja v merilu 1:približno, seveda brez vaservage (vodna tehnica). Nekako imamo še kar dober občutek, saj je ogrodje nekako bilo kmalu sestavljeno. Nato smo še naredili štiri stene. Vrata smo obrnili proti jami iz praktičnih razlogov, ker je dostop lažji. Jaz sem predlagal vrata proti dolini, ker bi imel res dober razgled. Potrebno bi pa bilo potem narediti še podest, za kar pa nismo imeli časa, saj turistična sezona se je že začela in je v polnem zamahu. Tako to sezono pri Snežni jami lahko sedaj opravljate potrebo malo bližje in še vedno v prelepem naravnem ambientu. Med vašim delom vas bo spremljalo ptičje petje in svežina planinskega zraka. En razlog več, da obiščete prečudovito Snežno jamo, ki vas bo očarala v vsej svoji lepoti.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

27. junij 2018

Gneča v jami



24.06.2018, nedelja.
Center jamskih doživetij je nedavno praznoval svoj 1. rojstni dan. Ob tej priložnosti smo razmišljali, kako bi lahko uresničili želje mnogih Vrančanov, ki so nas večkrat pobarali, da bi radi videli jamo Veternico od znotraj na lastne oči. Že v otroških letih jim je burila domišljijo, tisti bolj pogumni so se kot mulci odpravili vanjo in nekateri prišli celo do jezera, večino pa je že v vhodnem rovu premagal strah in so raje spoštljivo sledili svojemu notranjemu občutku. Pri spopadu z večno temo so si pomagali na raznorazne izvirne načine – poleg baterijskih svetilk se je znašla tudi goreča guma za kolo in seveda klasična sveča.
Da bi potešili to radovednost, ste nas lahko obiskali v nedeljo na Dnevu odprtih vrat na standardni lokaciji pod Jeronimom. Saj veste, kje. Tam, kjer je nekoč bilo vse zaraščeno in so se ob večernih urah zadrževali ljudje posebne sorte. Kjer s požrtvovalnim delom nastaja lepa jasa, ob cesti pa skušamo urediti prijeten drevored, v katerem ste se letos že lahko sladkali z divjimi češnjami in nabirali bezeg ter akacijo. Tudi ljudje posebne sorte so odšli drugam, čeprav še občasno pridejo pogledat, kako napredujemo, vsaj tako je videti, ko naslednji dan za njimi pobiramo cigarete in druge smeti.
Vreme nam je šlo na roko, celo nekaj sončnih žarkov se je prebilo med oblaki, ko smo se zbrali. Razdelili smo si zaščitno opremo – kombinezone, čelade s svetilkami in rokavice ter se postrojili v vrstnem redu: jamar – nejamar – jamar – nejamar. In četica 15 ljudi je strumno in veselo odkorakala v gozd proti jami. Pisana druščina, jamarjev je bilo več kot obiskovalcev, poleg pa je bil tudi nov bodoči jamar, 12-letni pobič, ki še nabira svoje prve korake po jamah.
Sama sem ostala zunaj in bila počaščena z lepim obiskom g. Draga in Danija od Črnih galebov. Med prijetnim kramljanjem je čas hitro minil in druščina se je pričela vračati iz jame. Blatni od glave do prstov na nogah, samo zobje so se belo svetili za širokim nasmehom in izdajali navdušenje nad noro izkušnjo. Mokri do gat so po stari jamarski tradiciji vsi, ki so prvič bili v »tapravi« jami, še nastavili rit in jih dobili s štrikcem po tazadnji in ne s štrikom, kot bi se sicer spodobilo, tako da jim je bilo prizanešeno, saj so se v jami res izkazali.
Ogled jame je bil pester, saj je zadnje tedne veliko deževalo in posledično je jama bila mokra. V vhodnem rovu je ponovno veliko nanošenega materiala, tako da je že na začetku treba kmalu na trebuh vse do Tobogana. No, ima pa to eno veliko prednost: zaradi obilice drobne mivke in listja po tleh je plazenje prijazno do kolen in prijetno udobno. Tobogan je tokrat res upravičil svoje ime, saj je na njem toliko blata, da je užitek se spustiti po njem.
Za tem pa sledi filter. Ožina. Si al' nisi. 3x10 metrov, ko preizkusiš vse svoje moči, vložiš vse svoje napore in vztrajno premaguješ centimetre. Še dobro, da si lahko vmes oči in telo odpočijemo na baročno okrašeni Kapelici ter na odcepu v Cerkveno dvorano, kjer se pot malo razširi. Nato še preplezamo kamen, pri pristanku se skoraj vpiknemo na glavo in že smo v Giljotini, po kateri se popeljemo proti jezeru.
Tam so se obiskovalci naužili podzemnih lepot in si vzeli trenutek za umiritev, pogled vase in soočenje s popolno temo. Od jezera jih je pot vodila na različne konce. Eni so se odpravili proti Ključavnici, drugi pa so si ogledali Cerkveno dvorano, ki predstavlja najbolj zasigan del na poti. Na tem mestu naj še povem, da smo v torek, 19.6.2018 izmerili nov del, Kamrico težkega kamna, do katere iz Cerkvene dvorane dostopamo mimo Orgel in tako razrešili en vprašaj v tej jami ter Veternico podaljšali na 578 metrov.
Po končanem ogledu Veternice smo se vsi zainteresirani odpravili še malo višje, do Škadavnice, kjer sta se nam pridružila najmlajša obiskovalca s svojima staršema. Zaokrožili smo po dvorani in obudili zgodbe iz jame, pri tem pa skrbno pazili na previden korak in si ogledali jamsko okrasje. Na koncu smo se vsi skupaj podružili na dvorišču, se odžejali in malo prigriznili.
Izkupiček Dneva odprtih vrat? 19 nasmejanih obrazov je lezlo po jamah. Razlika med najstarejšo in najmlajšim obiskovalcem jame: 60 let! Najstarejša dama je obiskala Veternico pri 68 letih in dokazala, da se giblje kot srna, najmlajši pa je pogumno premagoval pot po Škadavnici pri 8 letih. Najstarejši obiskovalec Dneva odprtih vrat: 83 let. Najmlajši obiskovalec Dneva odprtih vrat: 4 meseci. Število novih stkanih vezi in prijateljstev: nedoločljivo 
Hvala za enkraten dan in vabljeni naslednjič, da se nam pridružite!
Zapisala:Lea Pavrič ; Foto: Antonija, Gregi in Klemen

24. junij 2018

Uspela sta – spomladanski izpiti



16.06.2018, sobota.
Prišel je dan, ko se rešimo naših tečajnikov, ki smo jih gnetli kar nekaj časa. Tokrat smo se odpeljali v Hotovlje, kjer je JD Gorenja vas organiziralo jamarske izpite na čast svoji obletnici – 35 let delovanja, za kar jim želimo vse najboljše.
Mišljeno je bilo, da bomo izpite opravljali najprej v kamnolomu Marmor Hotovlje, ampak so tudi oni tam praznovali svoj jubilej. Tako smo se prestavili malo višje v njihovo klubsko plezališče, kjer pa oni gnetejo svoje tečajnike.
Jutranja senca v grapi je povzročila pravi hlad. Tečajniki so dobili v roke teste, ob čemer jim je razmišljanje pogrelo možgane in so pozabili na hladno ozračje. Gregi je gubal čelo in pisal in pisal. Simon je spisal, oddal in že smuknil v opremo ter čakal na novo zadolžitev. V roke sta dobila papir s točkami, ki jih morata opraviti.
Simon šel preplezati poligon, Gregi pa je šel do druge stene, kjer je kazal znanje opremljanja. Tako sta krožila in kazala svoje znanje inštruktorjem, ki so kandidate budno nadzirali. Kar kmalu sta imela podpisane vse točke. Nato je tudi Katja oznanila, da teoretično znanje zadostuje za pozitivno.
Sem si oddahnil in se razveselil, da smo na Štajerskem pridobili Simona – pripravnika jamarja in Gregija, ki je postal jamar. Sedaj pa smo že v mislih na raziskovanjih, kjer se bo pridobljeno znanje lahko s pridom uporabljalo.
Čestitke Simonu in Gregiju!
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon Araus in Maks Jamski