Sprejela izziv in se podala v jamo

Zanimivo koliko »zarečenega« kruha sem že pojedla. Pred leti, ko sem še čisto drugače razmišljala kot danes, sem vedno trdila, kako nori so tisti, ki »rijejo« v gore in plezajo, pa »lazijo« po jamah, ali pa »letijo« po »luftu« in se izpostavljajo. Ja, obsojala sem jih, kar sram me postane ob tem. Danes, ko sem že osem let intenzivno čistim navlako v sebi in poskušam pravilno razumeti svet in ljudi, pa sama »lazim« in »letam« in se izpostavljam. Le zakaj? Vsaka stvar mora dozoreti, tudi mi. Počasi in vztrajno, izziv za izzivom…če ga le sprejmemo. Tako sem pred mesecem v sebi začutila, da moram spet uravnovesiti svoje telo in duha in ob pogovoru s članico jamarskega kluba začutila željo ali neko potrebo, da se podam v podzemlje. Zakaj, še sama nisem vedela točno. Tako sem izrazila željo, da enkrat grem z njimi in se prelevim v plazilca, plezalca in raziskovalca. Pa je prišlo povabilo kot strela iz jasnega in sem šla… Je bil prisoten strah…niti ne, očitno sem se v podzavesti že pripravila in zaupala. Vhod v jamo ni bil večji kot lisičji brlog, iz nje pa ob močnih nalivih in topljenju snega bruha voda. Podatek vsekakor ni bil spodbuden za prvi obisk, toda izkušenim jamarjem sem zaupala. Pa smo šli na kolena, v blato in kamenje…z glavo naprej in iztegnjenimi rokami, kot da se želimo roditi v podzemlje. Prostora je bilo skoraj samo toliko, kot so bila velika naša telesa. Zaupanje je moralo biti res na višku, sicer bi šla nazaj… Ampak ne….če sem že tukaj grem naprej…pogumno ( saj veste pogum ni odsotnost strahu, je delovanje kljub strahu)!!! In ko sem že mislila, da ožje ne more biti, je prišla ožina, ko si moral centimeter za centimetrom skrbno premišljeno in preudarno preplezati naprej. Tu poti ni več nazaj. Potrebno je globoko zadihati, se umiriti in zaupati, da bo šlo. In je šlo!

Nato se je prostor nekoliko razširil, toliko da sem se usedla in razmislila, kako naprej, saj se je bilo potrebno spustiti navzdol po blatu in kamenju, če pa si preveč dvignil glavo, pa si zadel skalo ( brez čelade in luči ne gre). In tako smo se skozi ozke labirinte dobesedno porodili na malo večjo ploščat, kjer smo si odpočili. Pogled je bil veličasten na kapnike in nekoliko nižje na podzemno jezero. Ko se popolnoma umiriš v jami lahko začutiš izjemno energijo in blažen mir. Zdaj mi je postalo jasno, kaj me je vleklo v jamo. Popolni odklop misli in regeneracija telesa in duha. Ugasnili smo luči in nekaj časa prisluhnili kapljanju vode. Popolna naravna meditacija, balzam za dušo!

Toda ni še bilo konec izziva. Šli smo navzgor po mokrih skalah in kapnikih, po podzemlju, ki ga je obrusila in skreirala voda. Občutek, da visiš nad podzemnim jezerom in da lahko nepremišljen in preveč drzen korak pripomore, da pristaneš v mrzli vodi……no ni več balzam za dušo, je pa krepitev notranje moči…ZMOREM!!

In če se povrnem do mojega razmišljanja izpred parih let nazaj, ko sem mislila, da so taki adrenalinci »nori«, danes ne razmišljam več tako. Če si upaš, če si drzen, a vsekakor previden in slediš svojemu srcu, potem so nagrade neprecenljive. Tako sem bila deležna izjemne slike, naravnih orgel narejenih iz starih kapnikov. Pot nazaj je bila zopet ozka, mokra, blatna, kamnita….kolena so že bolela, mokrota pa se je že dotaknila kože. In na koncu prihod iz jame, ko si preprosto pozabil koliko časa si bil v jami. Mokri, blatni, a v srcu zadovoljni smo se podali nazaj v svoj svet! Hvaležna za to izkušnjo, hvaležna Šaleškemu jamarskemu klubu Podlasica, da sledi svoji viziji, svojemu poslanstvu in raziskuje, nam neznani svet. Želim vam veliko uspeha pri vašem poslanstvu!

Zapisala: Danica Stropnik ; Foto: Maks Jamski