18. junij 2018

Pečnele in Vravarjeva luknja



12.06.2018, torek.
Zbrala se nas je zanimiva druščina, da gremo ponovno izmeriti jami Pečnele in Vravarjeva luknja. Vreme je bilo napovedano, da bo verjetno padlo nekaj kapelj okoli 17:00. Upal sem, da ne bo padalo preveč v našem koncu. Bolj, ko se je bližala ura 17:00, bolj so se na radarski sliki padavine obračale v naš konec. Ko pa smo bili zbrani, se je ulilo, da smo lahko pod streho vedrili. Jaz sem bil že malo nervozen, ker nam vreme to pomlad že ves čas malo ovira raziskovanje.
Ampak na naravo se ne smeš jezit, temveč jo sprejet takšno, kot je. Tako smo čakali, da se je izlilo in ko je prešlo iz dežja na rosenje, smo hitro šli v avto in najprej do Pečnel. Jamo poznam že od otroštva, dokumentirali smo jo pa leta 2014. Načrt smo kot začetniki narisali precej slabo za tako pomembno zgodovinsko jamo na tem območju. Zato sem rekel, da sedaj, ko imamo nekaj več pojma, uredimo zadevo, kot se zagre. Namreč če se vrnem v zgodovino jame, bom citiral zapis Aleksandra Videčnika, ki je v ohranjanju takšnih ali drugačnih zgodb pisal tudi o Pečnelah in dveh ženskah:
»Davno tega sem govoril s Kraiderjevo Marijo, ki je bila tedaj stara 90 let. Prav zanimivo je znala pripovedovati. Že večkrat prej sem slišal za neki ženski, ki sta živeli v »pečeh« pri Tripotoku. Zato sem želel izvedeti kaj več o teh jamskih prebivalkah. Pa mi je Kraiderjeva Marija povedala še kratko doživetje z znanim zdravilcem pod imenom Zadrečan in je živel na Kolovratu. Zagovarjal je »na mast«. Znal pa je tudi coprati z drevesom in sploh je zdravil domala vse… pri tem je uporabljal tudi kamne in razne druge pripomočke, kot so živalske kosti in še kaj drugega. Ljudje so ga imeli radi, ker je znal tudi »ogenj ven vzeti« (opekline zdraviti). Seveda je mene zanimalo bolj tisto o Pečnelah. Takole je povedla nekaj več o njih Krederjeva Marija: »Od mladih let sem obe ženski poznala. Vsi so vedeli, v katerih pečeh sta živeli. Bili sta sestri, ena je malo »šantala« (šepala). Nihče ni vedel od kod sta prišli v te kraje. Sami nista nikoli povedali kaj več o sebi, bili sta nekako skrivnostni. Ljudje so verjeli, da delata pokoro. Tista zdrava je hodila peš na božjo pot na Višarje. Ljudje so ji dajali denar, ki ga je potem z molitvijo odslužila. Sestri sta redno hodili v cerkev, baje pa nista imeli niti ure… na sveti večer sta prihajali h Kreiderjem in sta vso noč do jutra molili, potem sta šli k maši na Lepo Njivo. Domačini so jima bili naklonjeni, nikoli ju niso spraševali o njunem življenju, dajali pa so jima radi hrano in kakšna oblačila. Ena od obeh je imela sina, ki je delal v Ameriki in ji je občasno pošiljal malo denarja. Hodila sta v »tavrh« (dnino) h kmetom, da sta zaslužili. Baje sta bili delovni in na sploh zelo skromni. V jami sta imeli odprto ognjišče, na katerem sta kuhali. Ob vhodu sta si naložili malo kamnov in jih z ilovico zamazali. Tako je bilo notranjosti malo bolj toplo. Vhod je bil nekoliko višje v peči, zato sta uporabljali kratko lestev. Imeli sta le en »špampet« (postelja), ker za dve postelji ni bilo prostora. Po pripovedovanju domačinov sta že pred drugo svetovno vojno umrli. Pa še to je povedala Kreiderca, da sta v peči dve jami, ena manjša in druga malo večja. Obe sta si skromno uredili«. Ko sem si nekoč ogledal obe jami, sem opazil na steni prve dimne sledi, tako sem sklepal, da sta v prvi jami kuhali, v drugi pa spali. V bližnjem potoku sta imeli na voljo vodo, drva sta nabirali v okoliških gozdovih.«
Toliko o tej jami in teh ženskah. Sledi kurjenja se še vidijo. Zid je pred jamo porušen in ni viden, na vhodu je samo en kanal, za katerega nam ni jasno, čemu je služil. Ko smo si jo ogledali, smo prečkali visoki potok, ki je od naliva divjal. Odpeljali smo se malo naprej v Vravarjevo luknjo. To jamo smo prav tako kot Pečnele merili leta 2014, ampak zaradi kompleksnega prepleta rovov nismo vsega izmerili in tudi načrt se je sestavil precej slab za takšno lepo jamo. Jama ima dva vhoda.
Mi vstopimo skozi spodnjega in kar kmalu zavijemo v malo dvoranico, kjer pogledamo skozi drugi vhod, ki se odpira v steni. Nato se lahko vrnemo na točko, kjer smo prišli do drugega vhoda po ozkem rovu. V tem rovu lahko bi zlezli v še eden rov, ki se pa po 4 metrih konča. Nato, ko smo se vrnili na mesto, kjer smo zavili v dvorano drugega vhoda lahko gremo naprej, kjer zavijemo v lepo kamrico, ki ima zopet nekaj stranskih rovov. Če pa gremo mimo kamrice naprej v jamo, pa zopet pridemo do veliko stranskih rovov, ki se med seboj povezujejo. Ko smo ves ta preplet rovov izmerili, smo dobili 50 metrov poligona. Ko smo v poznih večernih urah končali, smo se počasi odpeljali vsak v svojo stran.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip Kuntu

Ni komentarjev:

Objavite komentar