19.02.2023, nedelja
Ko sem dobila vabilo na raziskovanje Ravbarjevega brezna sem si rekla, da bi bilo fajn oditi prvič v pravo brezno...nato je sledilo vprašanje za Maksa, ali je težko...in dobila odgovor:" da je kar izziv, ni pa tako hudo..."
Po predhodnem spraševanju si nisem sploh predstavljala, v kaj se podajam, ker sem do zdaj obiskala bolj kot ne vodoravne jame. Nekaj časa sem že pridno vadila vrvno tehniko,ker se pripravljam na izpit za jamarja pripravnika in tako sem dobila priložnost za prvi test moje sposobnosti. Na pustno nedeljo sem se pripeljala pred tuš na Polzeli in čakala na ekipo, nato se pripelje Maks z Leo in Velesom in pravi, sama sva. Tako sem vedela, da bo individualni pristop super za prvič. In sva šla, avto parkirala, se oblekla, opremila in šla proti jami. Ko sem videla vhod, niti nisem dobro pogledala kaj je spodaj. Maks začne opremljat, jaz pa v mislih ponavljam vrstni red vpenjanja in izpenjanja itd... Nato pa akcija. Grem do roba brezna, vpnem zavoro in se začnem spuščat do prvega sidrišča. In nato naprej, pogledam dol in vidim Maksa globoko spodaj in brezno še kar nima dna. Plane adrenalin ven iz mene in nato sem se začela zavedat kje sem. In tako sem se počasi spuščala v globino in se navadila. Po prvem šahtu se spustim na dno brezna in si rečem, pa to je noro. Ko sem mislila da je že konec pa lepo naprej v Dimnik. Maks mi je dal prednost in sem kar hitro dosegla spodnjo dvorano, katera me je navdušila s čudovitimi kapniki. Po raziskovanju nadaljevanja in malici je bilo potrebno priti ven iz jame. In tako sem lepo počasi odžemarila najprej iz dimnika. Nato pa še po glavnem šahtu. Šlo je počasi a zanesljivo. Maks je za mano sproti razopremljal brezno. In po 6 urah prišla na plano. Vesela ko radio. Vse je enkrat prvič. Ravbarja ne bom pozabila nikoli. Maksu pa hvala za vzpodbudo in da je verjel, da mi bo uspelo. Zdaj pa novim izzivom naproti. Zapisala: Klavdija Potočnik
 |
| Iz Kamina ni neč |
Uspela sva pospraviti višek vrvi iz Kamina ni neč. Pomoč Klavdije, da sem se potegnil skozi ožino je bilo zelo dobrodošlo. Nato sem na drugi strani zlezel v kamin in razopremil višek vrvi, saj je kamin sedaj opremljen z 50 metrov dolgo vrvjo in 30 metrov, ki je bil opremljen cikcak po brezno sem pospravil. Karabine je že čisto požrlo v 6 letih, kar smo pričeli plezati kamin. Kamin smo prvič pričeli plezati leta 2017 Lea, Goran, Žiga, Filip S in jaz. Nato smo še istega leta nadaljevali Goran, Lea in jaz in zopet nismo dosegli stropa. Plezanje je oviralo blato. Nato se je vrh kamina doseglo 2021 v tretji akciji. Takrat so čez ožino potegnili Lea, Žiga in Teja. Žiga je na vrhu kamina rekel, da gor ni neč. Po tem je dobil kamin ime. Ampak Lea je bila skeptična,ena luknja ji ni dala miru. Zato smo še istega leta šli skozi ožino do kamina Lea, Tilen in jaz. Lea je splezala v luknjo na vrhu kamina in prišla do ožine, zadaj se je videl prostor. Tilen je to akcijo 3 ure gledal hrošča in čakal, da se vrneva iz kamina. Ker smo pozabili na uro smo iz jame pogledala v zgodnih jutranjih uri in zunaj je svetila polna luna. Sedaj je pripravljeno za nadaljnje raziskovanje.
 |
| Dimnik |
 |
| Jama na Slomniku |
V ponedeljek (20.02.2023) pa sva z Velesom odšla do Celja, kjer naju je čakal Risto. Skupaj smo se odpeljali do Slomnika in se odpravili do jame, ki je na vrhu Slomnika. Z Velesom sva šla v desni del jame preverila prepih. Nato je Veles zlezel na sonce. Jaz pa sem še malo pokukal v rov. Ker pa nisem imel kombinezona sem rekel, da se še vrnemo, saj ni veliko dela in lahko se bo nadaljevalo po rovu naprej. Vsekakor pa slediti prepihu mogoče pa le dobimo nadaljevanje v jami.
 |
| Preverja prepih |
