26. februar 2019

Namakanje v Maroltovi jami



15.-17.02.2019, petek – nedelja
Koledar aktivnosti 2019 smo že pridno pričeli polniti z rednimi raziskovalnimi, kopaškimi in merilnimi akcijami. Da pa dosežki lanskega leta ne bi odšli prehitro v pozabo, smo se v petek, 15.2.2019, dobili v Domu krajanov v Topolšici, kjer smo lahko prisluhnili predsedniku ŠJKPT, ki je predstavil naše delo v preteklem letu. Še enkrat smo se sprehodili skozi vse novoodkrite jame, nove dele jam, načrte in fotografije. Plodno leto se kaže v naslednji statistiki: 30 novih jam, 1.126 m novega podzemlja, pri tem pa je aktivno sodelovalo 25 različnih udeležencev. Vsak od nas je košček mozaika, ki tvori čudovito sliko!
Res prelepo sončno nedeljo smo izkoristili za nadaljevanje s kopanjem v Dihalniku Keramika. Nekako smo dobili tudi idejo, da bi jih nekaj poskusilo srečo in bi prečili sifon ter šli v Maroltovo jamo. Lea mi je javila, da Globočka na Vranskem teče po strugi, kar je znak, da so vode visoke. Namreč, če je suša nekaj dni, ta potok presahne.
Ampak malo optimizma je še bilo. Ko smo se pripeljali do parkirišča in šli do Maroltove jame, smo videli, da se je naredil že sifon na začetku jame in je optimizem skopnel za nekaj procentov. Kljub vsemu sta Žiga in Gregi želela poskusiti srečo in sta smuknila v neopren. Ostali pa smo šli višje v hrib do Dihalnika Keramika. Ta dan smo želeli poskusiti spet delati z udarnim kladivom. Gregi je prinesel star traktorski akumulator, ki je dovajal elektriko za »štemarco«.
Lea je šla prva noter in pričela z delom. Po veselih vzklikih smo vedeli, da ji gre delo dobro od rok. Kamenje, ki je bilo napokano, je letelo v lepih kosih in večalo rov. Zunaj pa sta se zelenca Tilen in Blaž pripravljala, da bosta zakurila ogenj. Če bi živela v kakšnem drugem času ali pa če bi bili mi na smrt odvisni od ognja, bi že trikrat prej umrli.
Nikakor jima ni šlo, vejice sta prinašala kot lastovke za gradnjo gnezda, a prave ideje za dokončanje nista imela. Med njunima pripravama na ogenj sta se iz Maroltove jame vrnila Gregi in Žiga. Drugi sifon je do stropa zalit in nista ga mogla prečiti. Tako je Žiga, ki vedno zakuri ogenj pred Keramiko, dal zelencema poučne lekcije in ogenj je zagorel.
Med tem pa se je Lea vrnila in poslali smo najmlajše, da očistijo kamenje, saj se oni najlažje obračajo v tem ozkem rovu. Potem smo se menjavali en čas Lea, Uroš in jaz, fanta pa sta čistila in našpičila palice za malico. Zunaj so se ravno začele peči klobase, ko sta se Alenka in Mateja vrnili iz pregledovanja okolice. Verjetno ju je privabil znani vonj po dobri domači hrani, ki jo je prinesla Alenka iz domače kmetije! Sonce je segrevalo zemljo in je bila prava idila preživljati nedeljo v dobri družbi in s pečenimi klobasami. V Dihalniku Keramika pa smo tudi dosegli krasen napredek. Sedaj nas je ustavil strop, ki se je zelo znižal. Zadaj pa se vidi še nekaj ozkega rova. Prepih je bil odličen. Mogoče pa nam uspe že to leto se prebiti v Maroltovo jamo.
Prvi odstavek Zapisala: Lea, druga napisal: Maks Jamski ; Foto: Lea

18. februar 2019

Jame na Golteh: Okence v Alpskem vrtu in Jama pod hotelom



08.02.2019, petek.
Zadnji večer ti šefi rečejo, da imaš naslednji dan dela prost dan. V takem kratkem času ni preostalo drugega, kot da se sprehodimo do jam, ki so lažje dostopne. Najprej smo zavili v Alpski vrt na Golteh. Tu je registriranih 5 jam. Najbolj znani sta Okence in Mesarska lopa, kot ju poznajo pod temi imeni domačini, uradno v Katastru jam pa imata popolnoma napačni imeni. Ker sem za Mesarsko lopo že vedel lokacijo, sem želel najti Okence. Ostale jame so na težjem terenu. Najprej smo se vzpeli na razgledišče v Alpskem vrtu, kjer se odpre prelep razgled. Od tod nato pod skale, kjer smo prvič zavili po prvi potki in naredili krog nazaj. Nato smo le šli še nižje, kjer nas je pot vodila na skalni osamelec in nato pa se pot naenkrat konča.
Mogoče se tudi zaradi nekaj snega ni opazila pot, zato smo šli kar skozi smrekove veje, da smo se prebili na nižjo pot, ki gre iz Mozirske koče pod Alpski vrt. Za Okence sem prej prebral opis dostopa, zato smo šli počasi in gledali pod stene, kjer smo kar hitro našli pot pod stene. Pot se vije vijugasto do skal, kjer se odpre prečudoviti veliki naravni most, ki ga ne moreš videti prej, preden ne stojiš tik ob njem in predstavlja vhod v jamo Okence. Res dobro skrita jama. Na vrh drugega vhoda, ki drugače predstavlja brezno, se vzpneš po lesenih stopnicah, kjer je nato klopca, kjer lahko uživaš v razgledih. Do te jame se še vrnemo in jo še bolje pregledamo. Potem smo šli naprej po poti in se spustili do glavne ceste, ki vodi na Golte. Od tam smo se morali vrniti skoraj do četrtega stebra nihalke na Golteh, kjer sva zavila v strmino v gozd. Nameravala sva pogledati Jamo pod hotelom, ki so jo Topolški jamarji registrirali v 90. letih. Najprej sva prečila potok in od tam najprej po gozdu. Pot je postala bolj strma, ampak sneg je omogočal, da je bil korak bolj stabilen. Potem sva zagledala skale, kjer naj bi bila jama. Ogledoval sem si pot in ugotavljal če se bo dalo okoli jame splezati iz skal nazaj v gozd po kakšni manj strmi poti. Nekako sem upal na to in se počasi vzpenjal do jame. Ko sem odložil Velesa in si pogledal teren, sem videl, da se ne bo dalo in da se bo potrebno previdno spustiti nazaj.
Seveda je Veles začutil mojo zaskrbljenost, ko sem si ogledoval pot in se je pričel na vso grlo jokati. Nervoza je postala večja, ker se nas je v teh skalah iz glavne ceste, ki vodi na Golte, lepo videlo. Lahko bi se naredilo, da bi nekdo, ki je čustveno nestabilna oseba, zagnala paniko, ko bi videla prizor pred tem skalovjem. Zato sem pohitel s slikanjem vhoda, počakal, da je GPS očital koordinate in se previdno spuščal nazaj. Lea me je varovala. Ko pa smo sestopili, je Veles izklopil zvok in nehal opozarjati na nas in lahko smo se vrnili na nihalko. Še prej pa sva lahko v mislih malo predelala videno jamo. Gre za 15 metrov dolg vodoraven rov, ki se odpre pod večjim spodmolom. Rovu se postopoma niža strop na koncu pa se vse zapre.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea

11. februar 2019

Zaključek merjenja Zgornje Sevškove rupe in Mačji meander



06.02.2019, sreda
Danes smo zaključili z merjenjem Zgornje Sevškove rupe ali nam bolj poznano po sinonimu Ravbarjevo brezno. S sistematičnem merjenjem smo pričeli ob koncu februarja leta 2016. Potem smo počasi merili in pregledovali jamo ter jo spoznavali v njenih čarih. Med samim merjenjem smo splezali v dve kamrici: Dvorano neposlušnih žensk in Beli zaključek. Skozi ožino pa smo se prebili v Kamrico stare piksne.
Za raziskati nam je ostal še spodnji kamin v Rovu za j. ožini, ki smo ga že začeli plezati, ampak še nismo dokončali. Večino pa smo sistematično usmerjeno pregledali in izmerili. Na tej zadnji akciji smo izmerili del Zgornje dvorane in Vhodni šaht.
Še preden pa smo opremili vhodno brezno, sem predlagal, da potisnimo nos v neki novi vhod, ki sem ga opazil ob sprehodu po bližnji okolici na zadnji akciji. Valerija je poskušala zlesti v meander na njegovem spodnjem delu, ampak je bil preveč ozko. Lea je ocenila, da za detajlni pregled te jame rabimo najmanj eno uro in boljše je, da se osredotočimo na zaključek merjenja Zgornje Sevškove rupe.
Tako smo pustili novo jamo zavito v skrivnost. Valerija in Lea sta opremili Vhodni šaht, midva z Velesom pa sva se odpravila na pregled okolice. Ko se je začel delati mrak, sva se vrnila pred vhod, kjer sva slišala Valerijo, da sopiha in se vrača nazaj. Tako sva šla do avta, da se ne bi izgubljala v temi brez lučke.
Nato sta se pripeljala Alenka in Gregi. Alenka je pogumno zakorakala v temno noč proti jami. Ko sem v daljavi opazoval njeno lučko zmedeno hoditi levo – desno, sem ji zaklical, naj rajši počaka, da greva skupaj do vhoda, da ne izgublja energije z nepotrebno hojo. Gregi tokrat ni šel v jamo, temveč je ostal zunaj in se lotil kalibracije Distota, tudi zelo pogumno sredi temnega gozda s predvajanjem zapletenih navodil iz Youtuba.
Lea si je v tem času lahko podrobno pogledala vse detajle Zgornje dvorane, ki jih človek opazi šele, ko je prisiljen nekje čakati. Je vsaj imela čas naštudirati in preizkusiti nov super, protiprašni, vodoodporni, na udarce odporni lep rdeč fotoaparat, ki nam bo odslej delal družbo v jamah. Upam, da nam bo služil čim dlje.
Skupaj smo nato zavili v Graj, to so zgornji prostori te jame. Tukaj lahko opazuješ čisto drugačno jamo. Najprej smo zavili v fosilni meander, kjer je nekoč bil pritok vode, ki je že zdavnaj izginila. Ostal je suhi prah, ki smo ga s plezanjem dvigovali in si mašili nosove. Ta fosilni meander nato preide v brezno, kjer je nadaljevanje v spodnje dele jame.
Potem smo šli na drugo stran, kjer te presenetijo večji prostori, kjer naj bi voda pritekala v jamo. Na koncu rova je Alenka opazila poligonalna tla. Mene je zanimalo, kje pa so prodniki, če naj bi v jamo tekel nekoč vodni tok. No, potem smo jih le našli prilepljene na steno. Prečudoviti so zgornji deli. Po ogledu smo se vrnili v Zgornjo dvorano in Alenka je zapustila jamo, z Leo sva pa začela z merjenjem. Vhodni šaht je bil mali izziv, saj gre za podolgovati prelom, ki sva ga hotela zaobjeti, da bo risanje najbolj razumu prijazno.
Iz jame sva pokukala nekje blizu polnoči. Čeprav sva bila že malo utrujena, sva se odločila, da je radovednost premočna in tiste nove jame le ne moreva pustiti nepregledane. Na poti v gozdu sva odložila odvečno opremo in se spustila v kanal 30 metrov nižje. Spodaj je razpoka, ki se nadaljuje v meander, nekaj višje pa se nahaja luknja na vrhu kanala. Sklepala sva, da je zadeva povezana, vsaj glede na bližino. Lea je zlezla v luknjo, ki je višje, jaz pa v spodnjo razpoko. Ker je že Valerija ugotovila, da je spodnji del razpoke preozek, sem poskusil malo višje in smuknil sem v ozek meander. Ugotovil sem, da bo zadosti za registracijo in se vrnil po Leo.
S težavo sem prišel ven, saj gladke stene in ožina ob gravitaciji pomagajo samo navzdol, nazaj gor pa je hudič. Po dolgih mukah sem spravil svoj trup iz jame v gozd. Zgoraj sem našel Leo v podobnih težavah, le da se je ona zataknila v dvojni S zavitem meandru, ki se je nadaljeval v neprehodni ožini, zato je morala »rikverc« lomiti svoje telo, da se je nekako izkobacala ven. Zgornja luknja je torej ločena od spodnje razpoke ter samostojno prekratka za registracijo.Spodaj na slikah vidite Mačji meander.
Napotila vsa se proti meandru, vzela merilni komplet in pričela z merjenjem. Najprej sva izmerila spodnji del meandra, ki se konča z neprehodno ožino. V stropu meandra sva nadaljevala v rov, dolg 4 metre, kjer sem opazil ozki prehod. Videl sem, da se jama tu še ne konča in da bo še nekaj sledilo. Za ozkim prehodom sva prišla v kamrico, od koder se je delil rov v dva dela. Vidi se, da je tudi tu nekoč tekla voda. Sedaj je čisto suh meander, čeprav se zelo približaš površju. Od vhoda sva se dvignila za 8 metrov in namerila 30 metrov dolžine. Najbolj zanimivo pri tej jami pa je, da je šlo veliko jamarjev mimo nje, ampak vsi so bili fokusirani na večjo jamo. Zato sva čutila toliko večji uspeh med raziskovanjem in merjenjem te jame, ki smo jo poimenovali Mačji meander. Za ime sva se že prej pogovarjala z Alenko med spuščanjem v Zgornjo Sevškovo rupo. Odločitev, da ga poimenujemo po mački, je bila smrt Alenkine muce Lexe en večer prej in bi bilo to Lexi v spomin. Ko pa sva se z Leo približala jami, pa so se nad jamo zasvetile oči. Tam je stala mačka, ki je dodatno potrdila našo izbiro imena. Raziskave sva končala pozno ponoči in zelo vesela se vrnila domov. Merjenje Zgornje Sevškove rupe je pokazalo 460 metrov dolžine in 87 metrov globine. Raziskovali in sodelovali so pri ponovnem merjenju in raziskovanju Zgornje Sevškove rupe.: Filip in Žiga Solar, Lea Pavrič, Katarina Kotnik, Simon Araus, Jerica Koren, Valerija Petrič, Mateja Solar, Filip Kuntu, Gregor Jelen, Alenka Jelen, Goran Stojanović, Katarina Seme, Yvonne Bleher, Daniel Geil, Grega Čuk, Yiorgo Karakyirs
Beleženo od leta 2016.
Zapisal: Maks Petrič ; Foto: Lea Pavrič