18 februar 2019

Jame na Golteh: Okence v Alpskem vrtu in Jama pod hotelom



08.02.2019, petek.
Zadnji večer ti šefi rečejo, da imaš naslednji dan dela prost dan. V takem kratkem času ni preostalo drugega, kot da se sprehodimo do jam, ki so lažje dostopne. Najprej smo zavili v Alpski vrt na Golteh. Tu je registriranih 5 jam. Najbolj znani sta Okence in Mesarska lopa, kot ju poznajo pod temi imeni domačini, uradno v Katastru jam pa imata popolnoma napačni imeni. Ker sem za Mesarsko lopo že vedel lokacijo, sem želel najti Okence. Ostale jame so na težjem terenu. Najprej smo se vzpeli na razgledišče v Alpskem vrtu, kjer se odpre prelep razgled. Od tod nato pod skale, kjer smo prvič zavili po prvi potki in naredili krog nazaj. Nato smo le šli še nižje, kjer nas je pot vodila na skalni osamelec in nato pa se pot naenkrat konča.
Mogoče se tudi zaradi nekaj snega ni opazila pot, zato smo šli kar skozi smrekove veje, da smo se prebili na nižjo pot, ki gre iz Mozirske koče pod Alpski vrt. Za Okence sem prej prebral opis dostopa, zato smo šli počasi in gledali pod stene, kjer smo kar hitro našli pot pod stene. Pot se vije vijugasto do skal, kjer se odpre prečudoviti veliki naravni most, ki ga ne moreš videti prej, preden ne stojiš tik ob njem in predstavlja vhod v jamo Okence. Res dobro skrita jama. Na vrh drugega vhoda, ki drugače predstavlja brezno, se vzpneš po lesenih stopnicah, kjer je nato klopca, kjer lahko uživaš v razgledih. Do te jame se še vrnemo in jo še bolje pregledamo. Potem smo šli naprej po poti in se spustili do glavne ceste, ki vodi na Golte. Od tam smo se morali vrniti skoraj do četrtega stebra nihalke na Golteh, kjer sva zavila v strmino v gozd. Nameravala sva pogledati Jamo pod hotelom, ki so jo Topolški jamarji registrirali v 90. letih. Najprej sva prečila potok in od tam najprej po gozdu. Pot je postala bolj strma, ampak sneg je omogočal, da je bil korak bolj stabilen. Potem sva zagledala skale, kjer naj bi bila jama. Ogledoval sem si pot in ugotavljal če se bo dalo okoli jame splezati iz skal nazaj v gozd po kakšni manj strmi poti. Nekako sem upal na to in se počasi vzpenjal do jame. Ko sem odložil Velesa in si pogledal teren, sem videl, da se ne bo dalo in da se bo potrebno previdno spustiti nazaj.
Seveda je Veles začutil mojo zaskrbljenost, ko sem si ogledoval pot in se je pričel na vso grlo jokati. Nervoza je postala večja, ker se nas je v teh skalah iz glavne ceste, ki vodi na Golte, lepo videlo. Lahko bi se naredilo, da bi nekdo, ki je čustveno nestabilna oseba, zagnala paniko, ko bi videla prizor pred tem skalovjem. Zato sem pohitel s slikanjem vhoda, počakal, da je GPS očital koordinate in se previdno spuščal nazaj. Lea me je varovala. Ko pa smo sestopili, je Veles izklopil zvok in nehal opozarjati na nas in lahko smo se vrnili na nihalko. Še prej pa sva lahko v mislih malo predelala videno jamo. Gre za 15 metrov dolg vodoraven rov, ki se odpre pod večjim spodmolom. Rovu se postopoma niža strop na koncu pa se vse zapre.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea

Ni komentarjev:

Objavite komentar