Zaključek merjenja Zgornje Sevškove rupe in Mačji meander

06.02.2019, sreda

Danes smo zaključili z merjenjem Zgornje Sevškove rupe ali nam bolj poznano po sinonimu Ravbarjevo brezno. S sistematičnem merjenjem smo pričeli ob koncu februarja leta 2016. Potem smo počasi merili in pregledovali jamo ter jo spoznavali v njenih čarih. Med samim merjenjem smo splezali v dve kamrici: Dvorano neposlušnih žensk in Beli zaključek. Skozi ožino pa smo se prebili v Kamrico stare piksne.

Za raziskati nam je ostal še spodnji kamin v Rovu za j. ožini, ki smo ga že začeli plezati, ampak še nismo dokončali. Večino pa smo sistematično usmerjeno pregledali in izmerili. Na tej zadnji akciji smo izmerili del Zgornje dvorane in Vhodni šaht.

Še preden pa smo opremili vhodno brezno, sem predlagal, da potisnimo nos v neki novi vhod, ki sem ga opazil ob sprehodu po bližnji okolici na zadnji akciji. Valerija je poskušala zlesti v meander na njegovem spodnjem delu, ampak je bil preveč ozko. Lea je ocenila, da za detajlni pregled te jame rabimo najmanj eno uro in boljše je, da se osredotočimo na zaključek merjenja Zgornje Sevškove rupe.

Tako smo pustili novo jamo zavito v skrivnost. Valerija in Lea sta opremili Vhodni šaht, midva z Velesom pa sva se odpravila na pregled okolice. Ko se je začel delati mrak, sva se vrnila pred vhod, kjer sva slišala Valerijo, da sopiha in se vrača nazaj. Tako sva šla do avta, da se ne bi izgubljala v temi brez lučke.

Nato sta se pripeljala Alenka in Gregi. Alenka je pogumno zakorakala v temno noč proti jami. Ko sem v daljavi opazoval njeno lučko zmedeno hoditi levo – desno, sem ji zaklical, naj rajši počaka, da greva skupaj do vhoda, da ne izgublja energije z nepotrebno hojo. Gregi tokrat ni šel v jamo, temveč je ostal zunaj in se lotil kalibracije Distota, tudi zelo pogumno sredi temnega gozda s predvajanjem zapletenih navodil iz Youtuba.

Lea si je v tem času lahko podrobno pogledala vse detajle Zgornje dvorane, ki jih človek opazi šele, ko je prisiljen nekje čakati. Je vsaj imela čas naštudirati in preizkusiti nov super, protiprašni, vodoodporni, na udarce odporni lep rdeč fotoaparat, ki nam bo odslej delal družbo v jamah. Upam, da nam bo služil čim dlje.

Skupaj smo nato zavili v Graj, to so zgornji prostori te jame. Tukaj lahko opazuješ čisto drugačno jamo. Najprej smo zavili v fosilni meander, kjer je nekoč bil pritok vode, ki je že zdavnaj izginila. Ostal je suhi prah, ki smo ga s plezanjem dvigovali in si mašili nosove. Ta fosilni meander nato preide v brezno, kjer je nadaljevanje v spodnje dele jame.

Potem smo šli na drugo stran, kjer te presenetijo večji prostori, kjer naj bi voda pritekala v jamo. Na koncu rova je Alenka opazila poligonalna tla. Mene je zanimalo, kje pa so prodniki, če naj bi v jamo tekel nekoč vodni tok. No, potem smo jih le našli prilepljene na steno. Prečudoviti so zgornji deli. Po ogledu smo se vrnili v Zgornjo dvorano in Alenka je zapustila jamo, z Leo sva pa začela z merjenjem. Vhodni šaht je bil mali izziv, saj gre za podolgovati prelom, ki sva ga hotela zaobjeti, da bo risanje najbolj razumu prijazno.

Iz jame sva pokukala nekje blizu polnoči. Čeprav sva bila že malo utrujena, sva se odločila, da je radovednost premočna in tiste nove jame le ne moreva pustiti nepregledane. Na poti v gozdu sva odložila odvečno opremo in se spustila v kanal 30 metrov nižje. Spodaj je razpoka, ki se nadaljuje v meander, nekaj višje pa se nahaja luknja na vrhu kanala. Sklepala sva, da je zadeva povezana, vsaj glede na bližino. Lea je zlezla v luknjo, ki je višje, jaz pa v spodnjo razpoko. Ker je že Valerija ugotovila, da je spodnji del razpoke preozek, sem poskusil malo višje in smuknil sem v ozek meander. Ugotovil sem, da bo zadosti za registracijo in se vrnil po Leo.

S težavo sem prišel ven, saj gladke stene in ožina ob gravitaciji pomagajo samo navzdol, nazaj gor pa je hudič. Po dolgih mukah sem spravil svoj trup iz jame v gozd. Zgoraj sem našel Leo v podobnih težavah, le da se je ona zataknila v dvojni S zavitem meandru, ki se je nadaljeval v neprehodni ožini, zato je morala »rikverc« lomiti svoje telo, da se je nekako izkobacala ven. Zgornja luknja je torej ločena od spodnje razpoke ter samostojno prekratka za registracijo.Spodaj na slikah vidite Mačji meander.

Napotila vsa se proti meandru, vzela merilni komplet in pričela z merjenjem. Najprej sva izmerila spodnji del meandra, ki se konča z neprehodno ožino. V stropu meandra sva nadaljevala v rov, dolg 4 metre, kjer sem opazil ozki prehod. Videl sem, da se jama tu še ne konča in da bo še nekaj sledilo. Za ozkim prehodom sva prišla v kamrico, od koder se je delil rov v dva dela. Vidi se, da je tudi tu nekoč tekla voda. Sedaj je čisto suh meander, čeprav se zelo približaš površju. Od vhoda sva se dvignila za 8 metrov in namerila 30 metrov dolžine. Najbolj zanimivo pri tej jami pa je, da je šlo veliko jamarjev mimo nje, ampak vsi so bili fokusirani na večjo jamo. Zato sva čutila toliko večji uspeh med raziskovanjem in merjenjem te jame, ki smo jo poimenovali Mačji meander. Za ime sva se že prej pogovarjala z Alenko med spuščanjem v Zgornjo Sevškovo rupo. Odločitev, da ga poimenujemo po mački, je bila smrt Alenkine muce Lexe en večer prej in bi bilo to Lexi v spomin. Ko pa sva se z Leo približala jami, pa so se nad jamo zasvetile oči. Tam je stala mačka, ki je dodatno potrdila našo izbiro imena. Raziskave sva končala pozno ponoči in zelo vesela se vrnila domov. Merjenje Zgornje Sevškove rupe je pokazalo 460 metrov dolžine in 87 metrov globine. Raziskovali in sodelovali so pri ponovnem merjenju in raziskovanju Zgornje Sevškove rupe.: Filip in Žiga Solar, Lea Pavrič, Katarina Kotnik, Simon Araus, Jerica Koren, Valerija Petrič, Mateja Solar, Filip Kuntu, Gregor Jelen, Alenka Jelen, Goran Stojanović, Katarina Seme, Yvonne Bleher, Daniel Geil, Grega Čuk, Yiorgo Karakyirs
Beleženo od leta 2016.

Zapisal: Maks Petrič ; Foto: Lea Pavrič