V petek (10.03.2023) smo odšli potrenirat v Tinčevo brezno nad Jeronimom. Tam nam je lani uspel preboj skozi ožino Za mišjo dlako in smo se ustavili pred novo ožino. Tokrat smo šli v jamo Miha, Valerija in jaz. Pred vhod smo prišli že pozno večer. Hitro smo se oblekli in se spustili v jamo. Valerija je testirala novo zavoro in bila zelo navdušena. Skozi ožino Za mišjo dlako gravitacija zelo pomaga, da smukneš skozi. Miha je opozoril Valerijo, naj se ne pusti razvadi gravitacije, kajti nazaj bo težje. Do nadaljevanja je treba 3 metre prosto poplezati. Začel sem širiti luknjo, za katero se je nižje videl rov. Kar hitro je šlo in naredil se je prehod v nove dele. Miha je bil prvi, ki testiral nov prehod. Potrebno se je bilo spustiti na glavo do dna rova, tam pa se dalo vstati. Po 5 metrih lepega rova je prišel v manjšo kamrico. Pod stropom gre rov naprej, čuti se prepih ampak ni prostoren, bo potrebno še nekoliko truda. Stene so posute s karfijolami. Po tleh je nekaj iztrebkov od kun in nekaj kosti. Tako, da so ta del že pred nami redno obiskovale živali. Novi del je Miha poimenoval »Pri menhirju« po lepi skali, ki deli kamrico. Nazaj je bilo, kot pričakovano, počasi: tlačenje skozi ožino Za mišjo dlako. Valerija se je pošteno razmigala. Čez pol leta, ko bo pozabila, se bo še vedno rada vrnila v to jamo. Miha pa je rekel, da naslednjič bo še malo pokljuval ožino.
 |
| Mihov stol |
 |
| Prehod proti Menhirju |
Nato smo v nedeljo imeli posebno akcijo. Odpeljali smo se na Ptuj v kraj Slomi. Pa ne v jame, klicali so nas za pregled vodnjaka. K sreči je šel z nami Janko, ki ima veliko vodovodarskega znanja. Kar nekaj spustov je Janko opravil v 17 metrov globok vodnjak in razdiral zdaj ono cev, zdaj drugo cev okoli črpalke. Na koncu je le ugotovil, da črpalka ne dela. Nato smo jo potegnili ven in sedaj jo bo dal lastnik popraviti. Tudi takšnih reči se lotimo jamarji. Potem smo se odpeljali še v Negovo, kjer smo obrezali 15 metrov visoko lipo. Tam smo zaslužili kar nekaj vina, ki nam pride prav na občnem zboru in taborih.
