Operacija v Breznu presenečenj in šli smo že čez 1000 metrov



18.11.2018, nedelja.
Zopet se je našla nedelja, da zavijemo v Brezno presenečenj. Iz neba so preletavale snežinke in mraz je silil, da čim prej smuknemo v zavetje tople jame. Upali smo, da bo v njej zopet 11°C kot nazadnje. Vode je bilo za razliko od prejšnjega obiska malo več, saj je za nami nekaj deževnih dni. Gregi in Lea sta zavila v Plac za Podlasice in z močnimi lučmi presvetlila prostor, če se bi le morda našlo kakšno nadaljevanje. Dodobra sta prehodila razpoko, zlezla na vrh skalne gmote, okoli katere poteka meander, ampak se ni našlo nič novega.
Midva z Alenko sva nadaljevala z merjenjem. Sedaj sva v Usranem klancu izmerila vse stranske dele, tako sva se lahko po Erozijskem rovu pomaknila naprej po jami in sledila vodi. Ker smo veliko časa preživeli v teh zgornjih prostorih, kjer smo našli veliko stranskih fosilnih pritokov in imeli veliko dela z merjenjem, sem že pozabil, kaj točno sledi. Erozijski rov se konča in nadaljuje se dvorana, ki smo jo poimenovali Dvorana jamskega modreca v spomin jamarju, ki je med eno od raziskovalnih akcij na veliko modroval in mi smo ga poslušali z začudenimi ušesi in očmi, ki govorijo: »tip, kaj pa tebi ni jasno«. V Dvorani jamskega modreca pod stropom dvorane se je videla luknja in vhod v rov. Obrnil sem se nazaj in šel poklicati Leo in Gregija, če sta že končala. Razopremila sta kamin, ki vodi v Plac za Podlasice in prišla do nas, kjer sta izvedela, da nam je padla iz spomina ena luknja, ki bi bila za raziskati.
Problem je, ker polovico dvorane tvori tuf, kjer zabiješ fikse kot v maslo, kjer pa je nekaj malega apnenčaste stene vmes, pa je vse nalomljeno. Ker je lažje načrtovati, če imaš poln trebuh, smo si naredili malico. Po malici sva z Alenko nadaljevala z merjenjem in sledila vodi. Gregi in Lea sta pa pričela s plezanjem. Ker se je tuf močno rušil pod njunimi nogami, se je Alenka, ko je dol zgrmelo blato, za las skrila med skalo in našla zaklon.
Potem sva hitro pobegnila naprej po strugi, kjer sva prišla v križišče meandrov in tista dva pustila v miru, da sta plezala po zelo težavni steni. Za Dvorano jamskega modreca se prične del z imenom Trikotnik in nad njim je pravo križišče meandrov, ki jih nikoli nisem opazil, saj smo tukaj vedno hiteli mimo. Del se imenuje, ker je bil tu nekoč trikotnik (sedaj ga ni več, ker sva z Rokom, ko sva širila ozke dele po jami, tudi tega razširila), ki je tvoril zelo ozek prehod. Če si se mu hotel izogniti, si moral splezati višje in se skobacati čez skalo ali pa zlesti pod njim, če si bil zelo droben. Ko smo jamo leta 2012 začeli na novo opremljati, smo bili v njej Šajtegelj, Mojca in jaz. Ko smo se vračali iz spodnjih delov, je Boris smuknil skozi trikotnik, jaz, ki sem velik, sem splezal čez kamen. Mojca, ker je bila nekje vmes, pa ni mogla ne po zgornji stani, ker je premajhna, ne po spodnji, ker je bilo preozko. Pošteno se je namočila, da je prišla čez, ko sva midva s Šajteglom kar nekaj časa sedala in jo čakala.
No, nad to skalo sem sedaj zlezel v meander, za katerega sem mislil, da se obrne nazaj v jamo, ampak sem zlezel naprej in prišel do vode. Kmalu sem spoznal, da gre za tretji pritok vode v to jamo. Ko se mi je pridružila Alenka, sva poskušala poglobiti kanal, da bi zmanjšala bazenček na dnu ožine, za katero se ta meander nadaljuje. Uspelo je, da sva ga znižala za 2mm, kar pa je bilo še vedno premalo, da bi na drugo stran prišel suh. Ampak radovednost je bila večja, potegnil sem se po vodi in na drugi strani je prostor velik, da lahko normalno stojiš.
Nadaljuje se za drugo ožino, ampak bi bilo potrebno se uleči v vodo, kar pa ni bilo toliko mamljivo. Naslednjič prinesemo neopren in sledili bomo temu pritoku, saj imamo možnost, da pridemo v drugo jamo, če bo meander zavil stran od znanih delov. Tretji pritok sva poimenovala Spomin na Irsko, saj tam velja v jamah, da samo »sledi reki« oz. »folow the river«. Potem sva zlezla v nasprotni meander, ki je tudi samostojni in pride v to zmešnjavo. Tudi v tem najdemo kalcitne kristale. Gre pa za fosilni del, saj je suh, ampak nabit z zemljo. Alenka mu je nadela ime Grbinasti meander. Tako sva izmerila do vstopa v Meander, kot so ga poimenovali prvi raziskovalci. To je do te točke najožji meander v jami za napredovanje naprej v nižje dele jame. Zaslišala sva krike Leje in Gregija, da naj prideva pogledati, kaj je tam zgoraj v luknji nad Dvorano jamskega modreca. Stena je bila res težka za opremljati, saj je sestavljena iz nesprijete kamnine, ki jo zlahka zlomiš z roko. Po težavni steni sta uspela najti nekaj za silo primernih mest za začetna sidrišča, ko sta prišla bližje luknji, se je pa že pojavila apnenčasta stena, kjer sta lahko naredila sidrišča, ki sta jim zaupala.
Splezala sta v meander, dolg 30 metrov. Visok je 10 metrov in počasi se strop zniža. Konča se s prelepo oblito steno s sigo. Gre za prostoren del, ki zavije nazaj proti Placu za Podlasice in ne kot smo mi mislili, da se obrača v smeri vode. Tudi v tem meandru najdemo kalcitne kristale in sestavlja ga apnenec. Tik pred vstopom v ta meander se dvigne visok kamin, ki pa nima nadaljevanja. Poimenovala sta ga Meander kirurga in asistenta, saj je plezanje je potekalo res usklajeno kot kirurška operacija, kjer doktor operira, asistent pa mu podaja orodje in ponudi svoje telo, da ga pohodi, saj stena ni dopuščala veliko manevrskega prostora pri plezanju.

Po sistematičnem merjenju Brezna presenečenj smo tako že izmerili 1044 metrov poligona in 160 metrov globine. Nismo še niti na tretjini in dobili smo že veliko stranskih rovov, preplezali veliko oken in še si obetamo kakšnih novih presenečenj na naslednji akciji, za katero upamo, da bo še to leto čeprav nas sneg straši, da zasuje cesto do jame.

Raziskovali smo: Gregi, Alenka, Lea in jaz.
Zapisal: Maks Jamksi ; Foto: Gregi Jelen

Šopek novih jam na Molički planini



11.11.2018, nedelja
V nedeljo je Slavko predlagal, da gremo pogledati stanje snega v jamah VT-2 in VT-1. VT-2 je 100 metrov globoka jama, VT-1 pa je zraven nje, ampak je dosti manjša. Takoj smo zgrabili to idejo in izkoristili še zadnje tople jesenske dni. Peljali smo do planine Ravne,kjer smo parkirali, se opremili z nahrbtniki in začeli počasi gristi v hrib.
Hodili smo nekaj časa po planinski poti, nato pa kar hitro zavili na stransko pastirsko pot. Hoja ni bila naporna, šli smo malo gor in malo dol. Iz te idile smo nato zavili v borovce. Tako smo po levi in po desni premagovali borovce, dokler nismo naleteli na novo brezno. Zelo zadovoljni smo metali vanj kamenčke, ampak čas je bil, da nadaljujemo pot. Slavko nas je kmalu rešil poti po borovcih in našel pot, ki je bila skrita med borovci. Nad nami pa je pihal močan veter in tulil na vso grlo.
Edini resni vzpon je bil po zelo strmem melišču, ki nas je pripeljal do lepega razgleda. Najprej smo videli Križevnik in vse do Bernardove domačije pod Tirskimi pečmi. Nato je Slavko moral malo pobrskati po spominu. Je minilo že kar nekaj let, odkar je tu prečesaval teren in iskal nove jame. Nato smo določili neko linijo in šli zopet bo borovcih.
Od Tilna, ki je majhen, si videl samo njegovo glavo, ki je za nekaj trenutkov pokukala izza grmičevja in na naslednjem koraku spet izginila. Nato se je pred nami odprla večja kotanja. Zmetali smo nahrbtnike z ramen in se razdelili v dve ekipi. Slavko in Žiga sta šla naprej iskati jami VT-1 in 2, Tilen, Alenka, Gregi in jaz pa smo začeli meriti v razpoki, ki se je nato prevesila po strmem pobočju do navpične stene, kjer je še bilo nekaj snega.
Izmerili smo 60 metrov dolžine in 17 metrov globine. Poimenovali smo jo Konta Boromirka, ker leži sredi borovcev in tu uživa svoj mir. Med tem pa je Žiga našel še eno jamo. Hitro smo pobrali stvari in se odpravili na lokacijo. Preden se je Žiga spravil v jamo, je imel malo strahu, saj je idealna za naselitev medveda. K sreči ga še ni bilo doma.
Tako smo lahko v miru namerili 17 metrov dolžine in 8 metrov globine. Notri je ena dvoranica s kaminom, ki se konča zasuta s kamenjem. Poimenovali smo jo Planinski medvedji hotel. Tu smo si privoščili malico in klepetali, kje bomo našli naši jami. Opremiti ju ne bomo mogli, to smo vedeli, saj nam je zmanjkovalo časa. Po odlični malici iz nahrbtnika smo odšli naprej. Prišli smo že čisto blizu, ampak zmotila nas je še ena nova jama.
Ima dva vhoda. Ni važno, katerega si izbereš za vstop v jamo, saj oba vodita do brezna. Po breznu je možno prosto poplezati, če se malo potrudiš. Zanimivo je, da je v jami kar nekaj sige. Spodaj je brezno zasuto. Namerili smo 21 metrov dolžine in 11 metrov globine. Alenka jo je poimenovala Amon Sul. Gre za viharni vrh v zgodbi Gospodar prstanov, saj je tudi nad nami bil veter zelo močan.
Za ogled VT-2 in VT-1 pa smo morali idejo prestaviti na naslednjič, saj so dnevi že zelo kratki in nas bi lahko lovila tema, če se bi še obirali.
Nazaj smo šli po poti do planine Poljšak. Lepa pot, ki nam je še postregla s krasnim razgledom v Urbanov kot. Da ne bi spust bil preveč suhoparen, smo nekajkrat zavili s poti in se vračali nazaj. Kmalu pa smo zagledali pastirsko kočo. Tam smo si malo odpočili in nadaljevali do avtov, saj se je že začelo počasi mračiti.
Zelo zadovoljni smo se vrnili, saj nam je Slavko pokazal, kje so nekoč raziskovali in kam se sedaj naj vrača mlada generacija, da poišče nove jame. Z veseljem se še bomo vrnili in vtaknili nos še v kakšno novo jamo.
Raziskovali: Slavko, Tilen, Žiga, Gregi, Alenka in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Slavko in Gregi

Če nihalka obstoji, pripravljeni smo mi



10.11.2018, sobota.
Preden se začne zimska sezona na smučišču Golte, smo se jamarski reševalci iz cele Slovenije zbrali na spodnji postaji v Žekovcu, da potreniramo potrebno znanje za reševanje iz nihalke. Najprej smo se seznanili s karakteristikami nihalke, ki je najdaljša v Sloveniji. V Sloveniji sta še dve nihalki, in sicer na Veliki planini in Voglu.
Potem smo si pogledali, kaj vse se nahaja pri strežniku, ki je med vožnjo s potniki ves čas. Ena iz med njegovih funkcij je, da med okvaro poskrbi za sidrišče, ki omogoča prihod reševalcev v kabino. Stranke tudi umirja in poskrbi, da se smučarska oprema med čakanjem zloži v kot in v najbolj mirnem vzdušju vsi skupaj počakajo na reševalce.
Potem smo si pogledali še spodnjo strojnico, da si lažje predstavljamo, kako stvar deluje. Ko smo zaključili z uvodom našega usposabljanja, nas je strojnik David odpeljal do spodnjega parkirišča, kje je višina do nihalke cca. 40 metrov.
Ker pa vzpon po vrvi na taki višini že zahteva nekaj napora, smo prvič poskusili nekaj novega. Prvič smo na JRS usposabljanju uporabili motorni vitel. Zelo priročna stvar, saj se nihalka na Golteh na svoji trasi ponekod dvigne tudi za 90 metrov, za kar pa bi za vzpon po vrvi rabil že najboljši reševalec približno 1 uro.
Tako smo testirali motorni vitel, ki te pripelje do nihalke elegantno in brez truda. Na začetku smo se razdelili v dve skupini. V nihalki so bile sirote, ki so se ujele v najhujšem vremenskem kolapsu, zaradi česar se je nihalka ustavila. Med temi sirotami sta bila tudi dva kužka. Zaradi ustavitve nihalke je strežnik splezal na streho naredil sidrišče, obesil nanj škripec in spustil vrv reševalcem, ki so spodaj že prišli na kraj nesreče. Zatem se je že prvi reševalec pripeljal z motornim vitlom do kabine brez truda.
Prvega ujetega smo dali v trikotno ruto in spustili na varno. Počasi se je tista polovica v nihalki, ki je bila prva ujeta, spustila dol na varno z obema kužkoma vred. Ekipi sta se zamenjali in gor so se pripeljali tisti, ki so bili prej reševalci, da so se tudi oni preizkusili v vlogi ujetih v nihalki. Zato so se tisti, ki so se prej spustili dol, z vitlom elegantno pripeljali nazaj gor, da jih rešijo. Poskusili smo se voziti tudi po dva reševalca hkrati in je šlo.
Takšna tehnika, ki smo testirali ta dan, bo bistveno olajšala in pospešila reševanje v primeru, da stvar obstane. V zimskem času, ko mraz še dodatno poslabša razmere v primeru, da smo ujeti v nihalki, nam takšen prikaz jamarske reševalne službe v Sloveniji bistveno doprinese k občutku varnosti in zadovoljstva, da bomo hitro rešeni.
Po koncu smo se odpeljali še z nihalko na panoramsko vožnjo gor in dol. Usposabljanje smo zaključili z odličnim kosilom. Sedaj pa še samo dva metra snega, da se sezona začne in če nihalka obstoji, pripravljeni smo mi.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Katarina