07 november 2018

Optimistična Lea, Jama norih pajkov in nova jama v Šoštanju



30.10.2018, torek.
Nadaljujemo s projektom pregledovanja registriranih jam v občini Šoštanj. Tokrat je Lea rekla, da bomo našli, locirali in pregledali 5 jam. Ko sem poslal sms za akcijo, je že Katja rekla, da smo kar pogumni z zalogajem našega plana. Ampak dobro, treba iti v akcijo in videti, do kam bomo prišli.
Deževno vreme se je umirilo in zjutraj je bilo prav prijetno sončno, kar je dalo še večjo motivacijo, da uresničimo ta plan. Popoldne smo se zbrali Tilen, Lea in jaz in zakorakali proti prvi jami – Jama norih pajkov. Na začetku hoje sem se spomnil, da sem pozabil del opreme in odhitel domov, ona dva pa sta nadaljevala pot. Prišel sem do travnika in ugotovil, da sta že pri zgornji kmetiji, ki je od naše lokacije iskane jame malo previsoko. Tako sem počakal, da se vrneta in lociral greben, kjer naj bi bila jama.
Tisto lepo sončno jutro se je izrodilo v temne oblake, ki so začeli počasi puščati. Zato smo hiteli iz travnika v zavetje dreves. Od tam smo sledili grebenu tega hribčka in ko smo videli prve skale, smo zavili tja.
Namreč v zapisniku piše, da so v okolici skale. Smo mislili, da smo že prišli prav in ugasnili GPS, ki ni kazal v te skale, temveč je kazal 100 metrov na drugo stran. Skale so nas pač zvabile. Ob spuščanju čez rob pa se je pokazala luknja.
Tilen se je že oblačil v kombinezon in pripravil na ogled. Ker v zapisniku Jame norih pajkov piše, da je najprej meter brezna in nato vodoravni rov, smo bili prepričani, da smo na pravi lokaciji. Ko pa je Tilen izginil v brezno in je govoril, da brezno gre še naprej, je stvar postala čudna.
Nato sem ga zbombardiral z vprašanji. Kaj vidiš? Koliko je globoko? A greš naprej? A ni nič vodoravno? Tilen se je malo zmedel in rekel, da je globoko še vsaj enkrat toliko, kot je velik on, da so stene tudi malo gladke in da težko oceni globino. Tako se je vrnil iz brezna, za katerega smo že sumili, da je nekaj novega.
Nato sem šel preveriti dolžino z laserskim merilnikom. Najprej bilo 2 metra klančine, ki se prevesi v 8 metrov globoko brezno. Brezno je kot ena cev, ki se da na prosto preplezati brez problema, saj sta na sredini dva kamnita izrastka, na katerega lahko stopiš kot na stopnice. Tudi ozkost brezna omogoča varen spust do dna, kjer pa je čep in se vse konča.
Potem sem pomislil, da bi pričeli kar z merjenjem in poklical Leo, naj prinese kompas. Bilo je zelo neprijetno stati na dnu brezna, kjer se nimaš umakniti nikamor in po tebi leti zemlja in drobno kamenje. Malo sem še držal zobe in se počutil zelo nesrečno v tej brezizhodni situaciji, potem pa sem rekel, naj gre Lea ven in me rajši tam počaka. Tako smo začeli meriti od zunaj, Lea se je spustila do dna brezna, naredila nekaj slik in sama vzela vizure. Za njo je šel še Tilen, da si ogleda brezno. Tako sta skupaj počasi splezala do dna in rešila iz dna mladega močerada.
Nato smo si pogledali še preostali del tega zanimivega skalovja, ki ga tvori podorno kamenje in stikali po njem za jamo. Našli smo še nekaj prepletov med podori, a nič takega, kar bi bilo za registracijo. Ko smo pregledali vse, smo odšli prečno naprej proti Jami norih pajkov. Kar hitro smo prišli do apnenčastih skal, ki so kukale izpod gozdne zemlje. To je bolj ustrezalo opisu iz zapisnika in kmalu smo našli vhod. Kot je pisalo, smo se spustili en meter in nato vodoravno čez ožino v notranjost.
Čez to ožino so prvič jamarji prišli leta 1986 in odprla se jim je lepa kapniška jama, polna jamskega okrasja s številnimi kapniki, kapniškimi stebri in ponvicami. O norih pajkih, ki v imenu jame budijo domišljijo, k sreči ni bilo sledu, tako smo se lahko v miru naužili teh lepot. Ko smo zopet pokukali na plano, je bila zunaj že tema in Lein optimizem ni prinesel 5 pregledanih jam, temveč eno novo in eno registrirano.
Zapisal: Maks Jamski in Lea ; Foto: Lea

Ni komentarjev:

Objavite komentar