10 november 2018

Sekaški brlog – nova jama v Črni na Koroškem



7.11.2018, sreda.
Črna na Koroškem je kraj, za katerega bi lahko rekli, da je za 9. gorami, 9. dolinami in 9. potoki velikan, ki pravi: »Kje za vraga jaz živim?«. Okolico kraja naseljujejo samotne kmetije, raztresene vsepovsod po okoliških hribovjih. Veliko ljudi se tu preživlja z lesom ali pa so vrhunski športniki, veliko izbire ni. So pa res lepi kraji, ki pa glede jam še niso povsem raziskani. V tej občini naštejemo samo 7 registriranih jam. Ko je prišla novica od goznega sekača, da je opazil vhod v novo jamo, je Simon organiziral akcijo in že smo se peljali čez Sleme v Črno na Koroškem. Ko smo prevozili cesto čez Sleme in prišli do glavne ceste, nismo zavili proti centru, ampak smo nadaljevali proti Javorjem in od tam proti Pustočkemu vrhu. Pod tem vrhom se nahaja zapuščena kmetija, od katere smo se peljali še malo in pripeljali smo se do vhoda. vhod je čisto za cesto, res drive-in tip jame. Takoj smo pokukali v notranjost in ocenili, da za registracijo bo, kaj več pa ne.
Že na vstopu zlezeš mimo skale, ki daje vedeti, da je jama podorna. Prvo polovico vhodne dvorane nam nad glavo visijo skale, ki jih je zdrobil prelom, ki se nadaljuje proti severu. V drugi polovici pa je do tega preloma prišla večja skala, ki jo je prelom ustavil. Po to skalo je ostal prazen prostor. Razen starih plastenk ni bilo ničesar drugega. Poimenovali smo jo Sekaški brlog po sekačih, ki imajo po nedavnih vetrolomih veliko dela v tej regiji. Tilen je naredil še krog po pečinah nad jamo, midva s Simonom pa sva jo izmerila. Namerila sva 12 metrov poligona in 2 metra globine. Potem smo se odpeljali nazaj do kmetije in tam še pregledali skalni rob, ki se je videl od ceste. Našli nismo nič več. Tako smo se vrnili nazaj proti Šoštanju. Ker smo imeli čas, smo šli še pogledati večji požiralnik, ki smo ga opazili nazadnje, ko smo iskali Jamo norih pajkov. Tako smo se odpeljali do kmetije, od koder smo nadaljevali peš. Starejšo gospo smo še vprašali za dovoljenje za parkirati avto. Je rekla, da ni problema, samo da čudno, da sedaj po temi gremo v jame. Pa smo ji razložili, da imamo lučke in da v jami je itak tema. Se je samo nasmehnila in mi smo že grizli korake po gozdni cesti in nato strmo po travniku do požiralnika. Požiralnik je bil tako velik, da se je lahko Tilen udobno premikal po prvi kamrici, ki je bila sestavljena iz zemlje. Naprej se je videl rov, velik za roko. Nekaj časa je poskušal prekopati, ampak videlo se ni nič perspektivnega. Niti ni bilo skale, samo zemlja. Tako sva potegnila Tilena ven in odšli smo domov z eno novo jamo iz Koroške.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon in Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar